Jedro

Iz listin upravnega spisa ni jasno razvidno, od koga je tožnik prejel dobave po spornih računih, dejstvo pa je, da je bila dobava opravljena. Tako ni sporno, da so bila vozila dejansko dobavljena tožniku in da so bila uporabljena za namene njegovih obdavčljivih transakcij in sicer za njihovo prodajo kupcem po komisijski pogodbi. Računi imajo tudi vse obvezne sestavine, ki jih nalaga 82. člen ZDDV-1. Ob takem stanju stvari, kot je obravnavana, pa je mogoče pravico do odbitka vstopnega DDV zavrniti le v primeru, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je tožnik kot naslovnik računa vedel ali bi moral vedeti, da so bile transakcije povezane z goljufijo izdajatelja računa oz. mora davčni organ izkazati takšne indice, ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika. Pri tem pa ni vedno pomembno, ali je storitev oz. dobava opravljana prav s strani izdajatelja računa, njegovega podizvajalca ali koga drugega. Ker je zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV izjema od temeljnega načela, posamični objektivni kriteriji pa v pozitivni zakonodaji niso določeni, je opredelitev kriterijev, ki jih je v posameznem primeru potrebno zahtevati od davčnega zavezanca, odvisna od okoliščin posameznega primera. Nedvomno pa je bistveno, da mora gospodarski subjekt na trgu ravnati s potrebno skrbnostjo. Davčni organ v obravnavanem primeru glede subjektivnega kriterija, torej zavedanja tožnika o sodelovanju v davčni goljufiji, sloni na stališču, da so podane objektive okoliščine, ki kažejo, da je tožnik vedel, da sodeluje pri transakcijah, ki so del davčne goljufije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto (prvostopenjski organ) tožniku odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) med drugim v točki I.4. izreka v višini 3.373,51 EUR s pripadajočimi obrestmi in v točki I.5. izreka DDV v višini 3.358,34 EUR s pripadajočimi obrestmi. Za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2007 je prvostopenjski organ ugotovil pri tožniku pri opravljanju dejavnosti davčno izgubo v znesku 5.808,58 EUR (točka II izreka). Tožnik mora obveznosti plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe, po poteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II. izreka); zahtevi za povrnitev stroškov se ne ugodi (točka IV. izreka), pritožba ne zadrži izvršitve (točka V. izreka).

Tožnik je z dobavo oziroma prodajo vozila BMW Z4 (pod zap. št. 2 tabele 1) in BMW 525 D (pod zap. št. 7 tabele 1) opravil obdavčljivi promet na slovenskem trgu, v skladu s 33. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), razen v primeru prodaje vozila Porsche 911 Carrera 2 (pod zap. št. 7 tabele 11), ki je bilo 28. 3. 2007 prodano na Hrvaško. Izvoz se v skladu z 52. členom ZDDV-1 šteje za plačila DDV oproščene transakcije. Pri prodaji prvih dveh navedenih vozil pa je bil tožnik dolžan obračunati DDV po stopnji 20 % od davčne osnove, ki v skladu s 36. členom ZDDV-1 vsebuje vse, kar predstavlja plačilo. Na podlagi 45. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (v nadaljevanju: PZDDV) se pri izračunu zneska DDV, ki je vsebovan v plačilu, uporabi preračunana davčna stopnja (16,6667 %). Tožnik je bil dolžan pri prodaji obeh vozil BMW plačati skupaj 6.731,85 EUR DDV, od tega je znesek 3.373,51 EUR zapadel v plačilo 28. 2. 2007 in znesek 3.358,34 EUR dne 31. 7. 2007. Tožnik je pri registraciji vozila BMW Z4, ki ga je kot prvi v Sloveniji 17. 1. 2007 registriral pri registrskem organu A., predložil račun o nakupu vozila, ki ga je izdala družba B. d.o.o. 15. 1. 2007. Na računu je izkazana vrednost brez DDV 18.500,00 EUR, z 20 % DDV-jem pa 22.000,00 EUR. Vozilo je 31. 1. 2007 prodal dalje za 20.241,00 EUR. Pri registraciji vozila BMW 525, ki ga je kot prvi v Sloveniji 15. 6. 2007 registriral pri registracijskem organu A., je tožnik predložil račun o nakupu vozila, ki ga je izdala družba B. d.o.o. 14. 6. 2007. Na računu je izkazana vrednost brez DDV 16.000,00 EUR, obračunan DDV po stopnji 20 % in skupna vrednost v višini 19.200,00 EUR. Vozilo je nato prodal naprej 22. 6. 2007 za 20.150,00 EUR. Tožnik je pri registraciji vozila Porsche Carrera 2, ki ga je kot prvi v Sloveniji 19. 2. 2007 registriral pri registracijskemu organu A., predložil račun o nakupu vozila od družbe B. d.o.o. z dne 16. 2. 2007. Na temu računu je izkazana vrednost brez DDV 17.500,00 EUR in obračunan DDV po stopnji 20 %. Vozilo je bilo 28. 3. 2007 prodano dalje in izvoženo na Hrvaško. Tožnik je bil po predhodno navedenih dokumentih drugi člen v verigi za prvim pridobiteljem, družbo B. d.o.o., ki je tudi plačala davek na motorna vozila (v nadaljevanju DMV). Kot pridobiteljica vozil iz druge države članice EU je bila v Sloveniji dolžna od teh pridobitev obračunati DDV ter ga je imela hkrati tudi pravico v istem znesku odbiti od svojih davčnih obveznosti. Pri nadaljnji prodaji v Sloveniji pa je bila ta družba dolžna obračunati DDV od davčne osnove iz 36. člena ZDDV-1 in ga tudi plačati. Za družbo B. d.o.o. je davčni organ ugotovil, da gre za družbo tipa „missing trader“. Davčni organ je v ponovnem postopku pridobil izjavo tožnika in ugotovil dodatne dokaze, ki potrjujejo, da tožnik spornih vozil, za katera razpolaga zgolj z računom, ki ga je izdala družba B. d.o.o., dejansko ni kupil. Dejstvo pa je, da je tožnik vsa sporna vozila resnično od nekoga kupil ter nato dobil račune, ki naj bi jih izdala družba B. d.o.o.. Davčni organ ni priznal pravice do odbitka DDV, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi računov, ki jih je izdala družba B. d.o.o., v znesku 3.500,00 EUR in v znesku 3.200,00 EUR, ker je menil, da gre za fiktivne račune (63. člen ZDDV-1).

Tožnik je leta 2007 začel opravljati neodvisno samostojno dejavnost trgovine na drobno z motornimi vozili, ki pa je ni priglasil davčnemu organu. Tako je opravljal pridobitno dejavnost na črno, saj je deloval kot podjetnik posameznik (6. člen Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1). Tožnik ni predložil davčnemu organu prijave za vpis v davčni register, kar je bil dolžan storiti. Davčni organ je na podlagi uradnih podatkov ugotovil, da je tožnik že pred 1. 1. 2007 z dejavnostjo trgovine preprodaje vozil, ki jo je opravljal na črno, presegel mejno vrednost 25.000,00 EUR (prvi odstavek 94. člena ZDDV-1). Zato bi moral biti že pred 1. 1. 2007 identificiran za namene DDV ter od obdavčljivih transakcij obračunati DDV. V skladu s 87. členom ZDDV-1 je bil dolžan davčnemu organu tudi predlagati obračune DDV. V primeru, če davčni zavezanec vozilo nabavi v drugi državi članici EU od tujega davčnega zavezanca brez obračunanega DDV v tej državi (oproščena dobava znotraj Skupnosti), bi bil dolžan pri prodaji tega vozila v Sloveniji obračunati DDV na podlagi 36. člena ZDDV-1. Pritožbeni organ je pritožbo zoper točki I.4. in I.5. izreka izpodbijane odločbe zavrnil. Pritožbi zoper točko IV. izreka izpodbijane odločbe pa je ugodil ter v tem delu izpodbijano odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. Tožnik v pritožbi izpodbija prvostopenjsko odločbo v delu, kjer davčni organ ni priznal pravice odbitka vstopnega DDV v zvezi z računi za vozila znamke BMW in Porsche, navedenimi v tabeli 1 na strani 4 obrazložitve izpodbijane odločbe pod zap. št. 2, 5 in 7 (BMW Z4, Porsche 911 Carrera 2 in BMW 525 D). Ta vozila je tožnik nabavil od družbe B. d.o.o., za katero je davčni organ ugotovil, da gre za družbo tipa „missing trader“. V pritožbi tožnik tudi ugovarja, da je bil pri izračunu napačno upoštevan samo obračun izstopnega DDV od prodajne cene po preračunani stopnji, ki jo je dosegel od prodaje predmetnih vozil preko komisionarja, ne pa pripadajoči odbitek vstopnega DDV, ki ga je moral zanje plačati ob nabavi. Ostalim odločitvam prvostopenjskega organa (točke I.1. do I.3. in II izpodbijane odločbe) pa tožnik ne ugovarja. Ne ugovarja tudi zoper ugotovitev davčnega organa, da je mejni znesek, ko bi se moral identificirati za namene DDV, presegel s prodajo osebnega vozila na črno že v letu 2006. V zvezi z odločitvijo prvostopenjskega organa v točki I.4. in I.5. pritožbeni organ po uradni dolžnosti ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ obračunal DDV od prodajnih cen vozil, določenih s komisijsko pogodbo, po preračunani davčni stopnji 16,6 % in ne po splošni 20 % stopnji, ne da bi to obrazložil. Preračunana davčna stopnja na osnovo pa se uporabi le v primeru, ko je znesek DDV že vsebovan v plačilu (tretji odstavek 33. člena ZDDV-1 oz. drugi in tretji odstavek 45. člena in 46. člena Pravilnika) in v primerih, ko gre za posebno ureditev iz 102. člena ZDDV-1, ob pogojih, ki jih določa 103. člen ZDDV-1 ter na način, določen v 104. členu ZDDV-1. Navedeno pa ne izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, niti iz dokumentacije upravnega spisa. Ker bi s spremembo odločitve prišel tožnik v slabši položaj kot če se ne bi pritožil in ker niso podani pogoji iz drugega odstavka 253. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), odločitve ni spremenil. Tožnik se z odločitvijo v zavrnilnem delu ne strinja in v tožbi navaja, da mu davčni organ neupravičeno očita, da poslov nabave predmetnih vozil in sicer: BMW Z4, Porsche Carrera 911 in BMW 525 D ni opravil z družbo B. d.o.o.. Tožniku neupravičeno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV v skupnem znesku 6.731,85 EUR (točki I.4. in I.5. izreka izpodbijane odločbe). Tožnik meni, da so v predmetni zadevi izpolnjeni vsi štirje pogoji, potrebni za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožnik pa tudi ni vedel in ni mogel vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki predstavlja utajo davka. Posloval je s takratnim zastopnikom družbe B. d.o.o., C.C. Trikrat se je zglasil na sedežu te družbe na naslovu …. Zanjo je izvedel preko oglasov. Predmetna vozila si je ogledal v D., račun pa je prejel neposredno od C.C. Obveznost je takoj poravnal. Dokaz za to je blagajniški prejemek, ki mu ga je izdala družba B. d.o.o., saj v nasprotnem primeru vozil ni hotela izročiti. Družba B. d.o.o. je tudi plačala DMV. Tožnik je družbo B. d.o.o. preveril in storil vse, kar se od njega utemeljeno pričakuje. Davčni organ je opravil DIN pri družbi A. d.o.o. 22 dni po tem, ko je tožnik s to družbo že prenehal poslovati. Ko je tožnik z njo še posloval, pa je bila družba plačujoči gospodarski subjekt in je tudi oddala obračun DDV za davčno obdobje avgust 2007. Tožnik je zadnje vozilo od navedene družbe kupil 14. 6. 2007, ko je še redno poslovala in plačevala DDV. Okoliščine, da v stavbi na naslovu … navedena družba nima poslovnih prostorov, so brezpredmetne. Podpis v rubriki „Prejel blagajnik“ na blagajniškem prejemku pa je podpis C.C.. Navedba davčnega organa, da na blagajniškem prejemku ni žiga, je nerelevantna, saj Slovenski računovodski standard 21 tega ne predpisuje. Tožnik meni, da je pri sklepanju predmetnih poslov ravnal razumno in v dobri veri. Davčni organ mu ne more očitati, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da s predmetnimi transakcijami sodeluje pri goljufiji. Opravil je tudi vse poizvedbe o svojem dobavitelju, družbi B. d.o.o. Sodišču predlaga, da točki I.4. in I.5. izreka izpodbijane odločbe odpravi in zadevo v tem obsegu vrne v ponovni postopek, tožniku pa tudi prisodi vse stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb, sodišču pa predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov in jih v delu, kjer so pritožbeni in tožbeni ugovori enaki, ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ker prvostopenjski organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po računih za nakup osebnih vozil, ki jih je izdala družba B. d.o.o. Za slednjo je bilo v postopku DIN ugotovljeno, da je družba tipa „missing trader“ oz. „neplačujoči gospodarski subjekt“. Med strankama je sporen obračun DDV od prometa z vozili BMW Z4, 5 Porsche 911 Carrera 2 in BMW 525 D. Pridobitelj navedenih vozil iz Nemčije je bilo podjetje B. d.o.o. Tožnik je bil prva oseba, ki je vozilo registrirala na svoje ime v Sloveniji, in sicer za krajši čas pred nadaljnjo prodajo. Davčni organ je od registrskih organov v vseh teh primerih pridobil račun dobavitelja iz tujine, ki je bil izdan družbi B. d.o.o. in tudi račun, ki ga je izdala družba B. d.o.o. kupcu, torej tožniku. Tožnik je bil drugi člen v prodajni verigi za prvim pridobiteljem, družbo B. d.o.o.. Iz sistema VIES je razvidno, da so nemški dobavitelji predmetnih vozil poročali o dobavi vozil slovenskemu davčnemu zavezancu, družbi B. d.o.o.. Davčnemu organu je bila tudi predložena komisijska pogodba, s katero je tožnik vozila odstopil v komisijsko prodajo in računi za komisijsko prodajo.

Sum v resničnost dobave vozil s strani družbe B. d.o.o., in da je v resnici sporna vozila nabavil tožnik sam, torej ne od družbe B., d.o.o. prvostopenjski organ med drugimutemeljuje z okoliščinami na strani družbe B. d.o.o.. Sodišče se strinja s tožnikom, da nepravilnosti, ugotovljene na strani izdajateljev računov, ne morejo biti ključni razlog za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Tako izhaja tudi iz novejše sodne prakse SEU (tako npr. v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11, Mahagében in Dávid z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, Tóth z dne 6. 9. 2012). SEU je med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, katerih interpretativne sodbe imajo učinek ex-tunc (za nazaj) in veljajo erga omnes (za vse). Nacionalna sodišča morajo tako obrazložen predpis uporabiti tudi za pravna razmerja preden je SEU to razlago podalo.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje prvi odstavek 63. člena in prvi odstavek 67. člena ZDDV-11. Davčni zavezanec sme praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz. da davčnemu zavezancu ni mogoče očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi (subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri od teh pogojev ni izpolnjen. Po presoji sodišča je v zvezi s prvim pogojem odločilno predvsem ali je bila dobava tožniku dejansko opravljena (točka a) prvega odstavka 63. člena ZDDV-1). Iz listin upravnega spisa tudi po mnenju sodišča ni jasno razvidno, od koga je tožnik prejel dobave po spornih računih, dejstvo pa je, da je bila dobava opravljena, čemur ne oporekata tudi oba davčna organa. Tako ni sporno, da so bila vozila dejansko dobavljena tožniku in da so bila uporabljena za namene njegovih obdavčljivih transakcij in sicer za njihovo prodajo kupcem po komisijski pogodbi. Računi imajo tudi vse obvezne sestavine, ki jih nalaga 82. člen ZDDV-1. Ob takem stanju stvari, kot je obravnavana, pa je mogoče pravico do odbitka vstopnega DDV zavrniti le v primeru, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je tožnik kot naslovnik računa vedel ali bi moral vedeti, da so bile transakcije povezane z goljufijo izdajatelja računa oz. mora davčni organ izkazati takšne indice, ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika. Pri tem pa ni vedno pomembno, ali je storitev oz. dobava opravljana prav s strani izdajatelja računa, njegovega podizvajalca ali koga drugega, kot smiselno izhaja tudi iz sodb SEU v že zgoraj omenjenih zadevah Tóth ter Mahagében in Dávid. Te okoliščine se presojajo v okviru razlage sistema DDV po nacionalnem pravu in pravu EU. V tem kontekstu pa mora davčni organ upoštevati tudi pravilo o dokaznem bremenu, kot izhaja iz sodb SEU.

Ker je zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV izjema od temeljnega načela, posamični objektivni kriteriji pa v pozitivni zakonodaji niso določeni, je opredelitev kriterijev, ki jih je v posameznem primeru potrebno zahtevati od davčnega zavezanca, odvisna od okoliščin posameznega primera. Opredelitev ukrepov, ki jih je v posameznem primeru razumno zahtevati od davčnega zavezanca, da zagotovi, da njegove transakcije ne bodo del goljufije drugega trgovca, je odvisna od okoliščin posameznega primera. Nedvomno pa je bistveno, da mora gospodarski subjekt na trgu ravnati s potrebno skrbnostjo. Davčni organ v obravnavanem primeru glede subjektivnega kriterija, torej zavedanja tožnika o sodelovanju v davčni goljufiji, sloni na stališču, da so podane objektive okoliščine, ki kažejo, da je tožnik vedel, da sodeluje pri transakcijah, ki so del davčne goljufije, s tem pa se strinja tudi sodišče. Sodišče se strinja, da v obravnavanem primeru ni podana dobra vera (subjektivni element) tožnika, kar želi tožnik prikazati v tožbi, ko navaja, da je preveril ali ima družba B. d.o.o. veljavno ID številko za DDV. V obravnavanem primeru na drugačno odločitev ne vplivajo okoliščine, ki jih poudarja tožnik, da je imela obravnavana družba v času opravljanja poslov veljavno davčno številko in da je oddajala obračune DDV. Pri tožniku so bile v zvezi s poslovanjem z družbo B. d.o.o. ugotovljene pomanjkljivosti in nepravilnosti, ki ne pomenijo običajne poslovne prakse oz. potrebne skrbnosti, ki se pričakuje od gospodarskih subjektov. Tožnik sam tudi v tožbi navaja, da je za družbo B. d.o.o. izvedel preko oglasov, ni je pa preverjal. Na sedežu družbe B. d.o.o. se niso prodajala vozila. Družba tam tudi ni imela najetih prostorov. Da te družbe ni bilo nikoli v stavbi je potrdil lastnik stavbe E.E. Predmetna vozila si je tožnik ogledal v D., račun pa je prejel neposredno od C.C. Obveznost je takoj poravnal v gotovini. Tudi po mnenju sodišča tožnik ni izkazal plačila predmetnih vozil z verodostojnimi blagajniškimi prejemki, saj predloženi blagajniški prejemki niso vsebovali naziva osebe in firme. Tako ni možno ugotoviti, kdo je prejel plačila v skupni vrednosti 62.400,00 EUR. Drugih dokazil v zvezi z nabavo predmetnih vozil pa tožnik ni predložil. Tožnik se je dogovarjal o nabavi z C.C., katerega identitete in njegovih pooblastil ni preveril, družbe B. d.o.o. ni poznal in se tudi ni pozanimal o njenih referencah. Skupni znesek 62.4000,00 EUR za nakup premetnih vozil pa naj bi plačal v gotovini. Tako ravnanje tožnika tudi po mnenju sodišča odstopa od običajnega razumnega poslovanja gospodarskega subjekta pri nabavi vozil višjih cenovnih vrednosti. Gotovinsko plačevanje je tudi v nasprotju s 36. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), kot je to tožniku pojasnil tudi pritožbeni organ. Nakup vozil običajno spremljajo prodajne pogodbe in prevzemni zapisniki, ki pa jih tožnik ni predložil. Tožnik ne razpolaga z verodostojnimi dokazili, kot so prodajna pogodba, zapisnik o prevzemu, naročilnica, transportni dokumenti ipd., iz katerih bi bila nedvomno razvidna zatrjevana dobava blaga po spornih računih. Poslovanje brez sestavljanja poslovnih listin in brez preverjanja domnevnih ponudnikov blaga, še zlasti, če gre za sklepanje poslov visokih vrednosti, ni v skladu z običajno poslovno prakso in odstopa od potrebne skrbnosti, s katero morajo poslovati gospodarski subjekti. Pridobitelj vseh treh vozil, ki so prišla iz Nemčije, je bila družba B. d.o.o.. V vseh treh primerih je bil tožnik oseba, ki je opravila homologacijo in tudi prva oseba, ki je vozilo registrirala nase v Sloveniji pri registracijskemu organu A., vendar le za krajši čas pred nadaljnjo prodajo. Vozila je nato tožnik dal v komisijsko prodajo in jih prodal po bistveno višji ceni. Navedene okoliščine na strani tožnika tudi po presoji sodišča utemeljujejo očitek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, povezani z goljufijo ter mu zato ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV.

Po presoji sodišča je iz podatkov, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ v predmetni zadevi, ugotovljen obstoj zlorabe in je mogoče tožniku očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da gre za transakcije, katerih namen je zloraba pravic. Okoliščine so v zadostni meri razjasnjene, tožnik pa tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. Zato je tudi po mnenju sodišča pravilna odločitev davčnega organa in v skladu s prakso SEU, da se v primeru, kot je obravnavani, tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov. Tožniku pa se, glede na vse okoliščine, ki sta jih obsežno navedla že oba davčna organa in jih sodišče povzema v 15. točki obrazložitve te sodbe utemeljeno očita, da je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo pravic iz naslova DDV.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba v ključnem delu glede obstoja subjektivnega elementa obrazložena v zadostni meri in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče sledi razlagi davčnega organa glede obstoja relevantnih objektivnih okoliščin, ki jih je ta tudi celovito analiziral in opravil pravilno dokazno oceno. Objektivne okoliščine je povezal v smiselno celoto, ki po mnenju sodišča s potrebno stopnjo prepričanja kaže na to, da je tožnik vedel oziroma, da bi vsaj moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice do odbitka DDV v zvezi z obravnavanimi računi, povezane z goljufijo izdajatelja računov ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Sodišče ugotavlja, da niso izkazane okoliščine, da je tožnik deloval v dobri veri, kar je tožnik želel dokazati.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. V zadevi namreč niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je prvostopenjski organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem tega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsak stranka svoje stroške postopka (četrti odstavkom 25. člena ZUS-1).