Jedro

Dovoljenost zahteve proti sklepu o predlogu za izdajo popravnega sklepa je odvisna od dovoljenosti zahteve proti sodni odločbi, ki je bila ali naj bi bila popravljena. Ker razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča nima narave pravnomočne sodne odločbe v smislu prvega odstavka 385. člena ZPP, zahteva ni dovoljena niti proti sklepu o predlagani popravi razveljavitvenega sklepa.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku za nepremoženjsko in premoženjsko škodo 6,450.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje svoje sodbe, presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Prvostopenjsko sodbo sta s pritožbama izpodbijali obe pravdni stranki, tožnik v vsem zavrnilnem delu, toženka pa v obsodilnem delu za znesek, ki ga je navedla v pritožbi. Pritožbeno sodišče je s sklepom pritožbama obeh pravdnih strank ugodilo in zato sodbo sodišča prve stopnje "v napadenem obsegu obsodilnega in zavrnilnega dela ter v celoti glede pravdnih stroškov razveljavilo" in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je sodišču druge stopnje predlagal, da svojo odločbo popravi, ker je menil, da ni določna, ker naj iz toženkine pritožbe ne bi jasno izhajal obseg pritožbenega izpodbijanja in bi zato moralo pritožbeno sodišče v svoji odločbi navesti znesek, ki se ni izpodbijal in je zato postal pravnomočen. Pritožbeno sodišče je njegov predlog za popravo zavrnilo, ker obseg izpodbijanja prvostopenjske sodbe lahko določi le pritožnik, v tej zadevi pa sta obe pravdni stranki natančno opredelili vsaka svoj obseg pritožbenega izpodbijanja, ki zato na pritožbeni stopnji ni bil sporen. V neizpodbijanem delu je postala prvostopenjska sodba pravnomočna s potekom pritožbenega roka, v ostalem izpodbijanem delu pa je bilo obema pritožbama ugodeno že zaradi ugotovljene procesne kršitve v zvezi z zaključkom o obsegu škodnih posledic in bo treba o temelju obsega teh posledic v izpodbijanem in razveljavljenem delu znova odločiti.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) izpodbija sklep pritožbenega sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo popravnega sklepa. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zaradi nepravilne uporabe prvega, drugega in četrtega odstavka 328. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje. Po povzemanju razlogov izpodbijanega sklepa zahteva poudarja izrek prvega sklepa pritožbenega sodišča in pojasnjuje, da je toženka v svoji pritožbi označila pcto 3,480.000 SIT, torej je v tem delu izpodbijala prvostopenjsko sodbo.

Za pritožbeno sodišče obseg izpodbijanja s pritožbama obeh pravdnih strank ni bil sporen in se zato s tem ni posebej ukvarjalo. Razveljavilo je napadeni obsodilni del prvostopenjske sodbe, glede katerega se je toženka pritožila, to je za znesek 3,480.000 SIT. Vendar tega zneska pritožbeno sodišče ni navedlo niti v izreku niti v obrazložitvi kljub temu, da je bila njegova odločitev (volja), da v tem delu razveljavi prvostopenjsko sodbo. Ta odločitev (volja) je bila pomanjkljivo izjavljena. Zato bi moralo pritožbeno sodišče predlogu za popravo prvega sklepa ob pravilni uporabi 328. člena ZPP ugoditi. Iz vsake sodne odločbe, brez sklicevanja na listine, ki niso del te odločbe, mora biti natančno razvidna odločitev sodišča. Ker za pritožbeno sodišče obseg izpodbijanja s pritožbama obeh pravdnih strank ni bil sporen, je očitno, da v prvem sklepu denarni znesek pomotoma ni bil naveden.

Zahteva je bila vročena obema pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva ni dovoljena.

Sklep o popravi sodbe ali sklepa sodišča (prve ali druge stopnje) nima narave samostojne sodne odločbe. Popravni sklep je oblikovno in vsebinsko tako povezan s popravljeno sodno odločbo, da tvorita celoto. Zato popravni sklep ne more samostojno obstajati, torej ne oziraje se na usodo popravljene odločbe (primerjaj razloge iz odločbe II Ips 12/2002). Pravkar pojasnjeno pomeni, da je tudi dovoljenost izrednega pravnega sredstva proti sklepu o predlogu za izdajo popravnega sklepa odvisna od dovoljenosti izrednega pravnega sredstva proti sodni odločbi, ki je bila ali naj bi bila popravljena.

Po prvem odstavku 385. člena ZPP je zahteva dovoljena proti pravnomočni sodni odločbi. Sklep, za katerega popravo se je neuspešno zavzemal tožnik in se sedaj zavzema vrhovna državna tožilka, je sklep pritožbenega sodišča o razveljavitvi s pritožbama obeh pravdnih strank izpodbijanih delov prvostopenjske sodbe. Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče (npr. II Ips 195/2002, II Ips 55/2004), da razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča nima narave pravnomočne sodne odločbe v smislu prvega odstavka 385. člena ZPP. V takem primeru o razveljavljenem delu tožbenega zahtevka ni odločeno, saj bo o njem odločilo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju. Pravnomočna sodna odločba o tistem delu tožbenega zahtevka, ki je zaradi razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča še odprt, je torej stvar prihodnosti. Zahteva proti takemu razveljavitvenemu sklepu pritožbenega sodišča zato ni dovoljena. Za obravnavano zadevo povedano pomeni, da zaradi tesne povezanosti sklepa o predlagani popravi in razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča zahteva ni dovoljena niti proti sklepu o predlagani popravi, in to ne glede na usodo predloga oziroma odločitev, da se mu ugodi in se sklep popravi ali da se predlog za popravo zavrne.

Kljub pravkar pojasnjenemu pa vrhovno sodišče še dodaja, da sta v začetku vsaka svoje pritožbe pravdni stranki jasno opredelili obseg svojega pritožbenega izpodbijanja, kar izhaja tudi iz navedb same zahteve. Morebitne računske nejasnosti v nadaljnjih razlogih toženkine pritožbe (ki jih je toženka v nadaljevanju postopku tudi že razjasnila) zato niso pravno pomembne.

Vrhovno sodišče je na podlagi 377. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zavrglo nedovoljeno zahtevo.