Jedro

Pravna oseba je bila, ne glede na to, da svinjskega mesa ni neposredno prodajala potrošnikom, ravno tako zavezana k prepovedi napačnega označevanja živil, ki predstavljajo zavajanje potrošnikov. Dejstvo je namreč, da je vsako živilo v končni posledici namenjeno potrošniku, pravna in odgovorna oseba pa sta z napačnim označevanjem mesa ustvarili lažno podlago za odločitev potrošnikov in jim na ta način onemogočili obveščeno izbiro nakupa živila.

Strokovna literatura kot tipične primere posrednega storilstva navaja situacije, v katerih neposredni storilec ravna v zmoti. Ravno za takšno situacijo je šlo v obravnavani zadevi, v kateri je družba S., d. o. o., ki je opravljala dejavnost neposredne prodaje živila potrošnikom, imela s tem, ko je storilka meso označila kot slovensko, podlago za to, da je svinjsko meso tržila in prodajala kot slovensko. Podlago za takšno zmotno trženje in prodajo pa sta ustvarili pravna in odgovorna oseba. Iz pravnomočno ugotovljenega dejanska stanja je namreč razvidno, da sta vedeli, da gre za meso, ki ni ustrezno označeno, vendar sta ga kljub temu prodala družbi, ki ga je v končni fazi prodala potrošnikom kot slovensko meso. Slednje pa predstavlja izrabo ravnanj neposrednega storilca oziroma druge pravne osebe za zavajajoče trženje in prodajo svinjskega mesa kot slovenskega.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Celje je odločil, da sta pravna oseba A. A. d.o.o. in odgovorna oseba pravne osebe B. B. odgovorni za storitev štirinajstih prekrškov po 3. alineji prvega odstavka 177. člena v kritičnem času veljavnega Zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 45/08, 57/12 in 90/12; v nadaljevanju ZKme-1), zato je pravni osebi A. A. d.o.o. izrekel enotno globo v znesku 50.000,00 EUR, odgovorni osebi pravne osebe B. B. pa enotno globo v znesku 5.000,00 EUR. Okrajno sodišče v Kranju je zahtevo za sodno varstvo zagovornikov kršiteljice pravne in odgovorne osebe zavrnilo kot neutemeljeno ter jima naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo prekrškovnega organa in sodbo Okrajnega sodišča v Kranju zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovna državna tožilka Mirjam Kline, in sicer zaradi kršitve materialne določbe zakona iz 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 177. člena ZKme-1. Navaja, da ravnanja pravne in odgovorne osebe ne izpolnjujejo zakonskih znakov prekrškov po 3. alineji prvega odstavka 177. člena ZKme-1, saj navedeno zakonsko določilo odkazuje na 66. člen Zkme-1, ki se nanaša na prepoved zavajanja potrošnikov, pri čemer pravna oseba napačno označenega svinjskega mesa ni prodajala potrošnikom, ampak drugem nosilcu živilske dejavnosti. Poudarja, da bi vzpostavitev odgovornosti pravne in odgovorne osebe za očitani prekršek lahko temeljila kvečjemu na konceptu posrednega storilstva. Zatrjuje, da naj bi v obravnavani zadevi pravna in odgovorna oseba uresničili zakonske znake prekrškov po 2. alineji prvega odstavka 176. člena ZKme-1, ki je kot prekršek določalo dajanje v promet kmetijskega izdelka ali živila, ki ni bilo označenega v skladu s predpisi. Sklicuje se na določila Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. 1. 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (v nadaljevanju Uredba št. 178/2002) in navaja, da označevanje živil zaradi sledljivosti ne pomeni predstavitve živila potrošniku, ampak je primarno v funkciji zagotavljanja varne hrane. Glede na navedeno zaključuje, da pravna in odgovorna oseba z napačnim označevanjem mesa nista zavajali potrošnikom, ampak sta kršili predpise o sledljivosti, kar naj bi kazalo na to, da gre za prekrške po 2. alineji prvega odstavka 176. člena ZKme-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno odločbo spremeni tako, da dejanja pod 1. in 2. točko izreka odločbe pravno opredeli kot prekrške po 2. alineji prvega odstavka 176. člena ZKme-1 oziroma glede odgovorne osebe kot prekrške po 2. alineji prvega odstavka 176. člena ZKme-1 v zvezi s tretjim odstavkom 176. člena ZKme-1, nato pa pravni in odgovorni osebi na novo odmeri posamezne globe ter jima izreče enotne globe.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo pravni in odgovorni osebi ter njunemu zagovorniku. Na zahtevo je odgovoril zagovornik in se pridružil stališčem vrhovne državne tožilke ter poudaril, da sta prekrškovni organ in sodišče ravnanje pravne in odgovorne osebe kvalificirali kot ravnanje, ki v času izvršitve še ni bilo določeno kot prekršek, s čimer sta kršila načelo zakonitosti. Hkrati je navedel, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za postavitev izvedenca mesarske stroke in ponovno zaslišanje odgovorne osebe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da ugodi zahtevi vrhovne državne tožilke in spremeni izpodbijani sodbo ter odločbo o prekršku spremeni tako, da postopek o prekršku zoper pravno in odgovorno osebo ustavi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

B.

4. Iz podatkov spisa obravnavane zadeve izhaja, da je pravna oseba večje količine svinjskega mesa označevala s šaržnimi številkami kot slovensko meso, čeprav je bilo svinjsko meso tudi iz drugih držav članic Evropske unije. Hkrati ni imela in pristojnim organom ni posredovala ustreznih podatkov o dokupu svinjskega mesa slovenskega porekla ali svinjskega mesa vzrejenega v Sloveniji. S tem je po očitkih prekrškovnega organa zavajala potrošnike glede resničnega porekla problematičnih količin svinjskega mesa, ki je bilo lažno označeno kot slovensko meso. Prav tako je iz podatkov spisa razvidno, da je pravna oseba sporne količine mesa prodajala družbi S. d.o.o., ki je v reklamnih letakih vse meso v svojih poslovalnicah oglaševala kot slovensko meso. Na ta način je po presoji prekrškovnega organa in sodišča, ki je odločalo o zahtevi za sodno varstvo, uresničila zakonske znake prekrškov po 3. alineji prvega odstavka 177. člena ZKme-1. 5. Vrhovna državna tožilka uveljavljano kršitev materialne določbe zakona utemeljuje z navedbami, da ravnanje pravne in odgovorne osebe ne izpolnjuje zakonskih znakov očitanih prekrškov. Poudarja, da se omenjeni prekršek izvrši z zavajanjem potrošnika, kar predvideva tudi določba 66. člen ZKme-1, na katero odkazuje besedilo 3. alineje prvega odstavka 177. člena ZKme-1. V obravnavani zadevi pravna oseba napačno označenega svinjskega mesa ni prodajala potrošnikom, ampak drugemu nosilcu živilske dejavnosti. Šele ta je tržil in prodajal meso potrošnikom kot meso slovenskega porekla. Takšno stališče vrhovna državna tožilka utemeljuje tudi s sklicevanjem na Uredbo št. 178/2002, katere vsebina po njeni presoji kaže na to, da je označevanje živil primarno namenjeno njihovi sledljivosti, povezani z zagotavljanjem varne hrane in naj se ne bi nanašalo na predstavitev živila potrošniku. Glede na navedeno zaključuje, da gre za prekrške po 2. alineji prvega odstavka 176. člena ZKme-1, s katero je predvideno kaznovanje pravne osebe, ki v promet daje živilo, ki ni označeno skladno predpisi.

6. Uvodoma je treba pojasniti, da ni mogoče sprejeti argumentov vrhovne državne tožilke, s katerimi utemeljuje stališče, da so predpisi o označevanju živil in mesa primarno namenjeni njihovi sledljivosti zaradi zagotavljanja varne hrane. Iz vsebine Uredbe št. 178/2002, na katero se v znatni meri sklicuje tudi ZKme-1, namreč izhaja, da so predpisi o označevanju živil v enaki meri namenjeni tako zagotavljanju njihove sledljivosti zaradi zagotavljanja varne hrane, kot tudi predstavitvi živila potrošnikom. Pri tem velja posebej izpostaviti, da je ravno varstvo interesov potrošnikov eno temeljnih načel živilske zakonodaje, ki se v skladu z 8. členom Uredbe št. 178/2002 zagotovlja s pomočjo ustvarjanja podlage za obveščeno izbiro potrošnikov glede živil, ki jih uživajo. Omenjeno določilo poudarja poseben pomen preprečevanja goljufivih ali zavajajočih postopkov, ponarejanja živil in vseh drugih postopkov, ki lahko zavajajo potrošnika. Ob upoštevanju takšnega izhodišča Vrhovno sodišče sprejema razlago, da so predpisi o označevanju živil namenjeni tako sledljivosti, kakor tudi informirani odločitvi potrošnika o nakupu določenega živila.

7. Ključna teza na kateri zahteva utemeljuje vsebino uveljavljanje kršitve materialnega zakona, je v tem, da sta prekrškovni organ in sodišče napačno kvalificirala ravnanje pravne osebe po 3. alineji prvega odstavka 177. člena ZKme-1, ker pravna oseba svinjskega mesa ni prodajala neposredno potrošnikom, ampak drugi pravni osebi, ki je izvajala dejavnost trženja in prodaje potrošnikom. Takšna teza ni pravilna. Pri presoji ravnanja pravne in odgovorne osebe je namreč treba izhajati iz izhodišča, da gre za nosilca živilske dejavnosti. V skladu s 3. točko 3. člena Uredbe št. 178/2002 je to vsaka fizična ali pravna oseba, odgovorna za zagotavljanje izpolnjevanja zahtev živilske zakonodaje v njeni živilski dejavnosti. To pomeni, da je bila pravna oseba, ne glede na to, da svinjskega mesa ni neposredno prodajala potrošnikom, ravno tako zavezana k prepovedi napačnega označevanja živil, ki predstavljajo zavajanje potrošnikov. Dejstvo je namreč, da je vsako živilo v končni posledici namenjeno potrošniku, pravna in odgovorna oseba pa sta z napačnim označevanjem mesa ustvarili lažno podlago za odločitev potrošnikov in jim na ta način onemogočili obveščeno izbiro nakupa živila.

8. Ravnanje pravne osebe je ob upoštevanju opisa dejanja v odločbi o prekršku in pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja mogoče opredeliti kot posredno storilstvo. Iz opisa dejanja namreč izhaja, da so bile problematične količine mesa napačno označene s šaržno številko kot slovensko meso, kar je predstavljalo zavajanje potrošnikov. V pravnomočno ugotovljenem dejanskem stanju pa je mogoče zaslediti, da je bilo takšno meso prodano drugi pravni osebi, ki ga je tržila in prodajala kot slovensko meso. Navedeno predstavlja ustrezno podlago za smiselno uporabo določb o posrednem storilstvu iz prvega odstavka 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z 8. členom ZP-1. Za posredno storilstvo je značilno, da storilec kaznivega dejanja iz ozadja vodi dejavnost drugega, oziroma ima oblast nad dejanjem, neposredni storilec pa je za storitev dejanja izrabljen. Pri tem strokovna literatura kot tipične primere posrednega storilstva navaja situacije, v katerih neposredni storilec ravna v zmoti.1 Ravno za takšno situacijo je šlo v obravnavani zadevi, v kateri je družba S., d. o. o., ki je opravljala dejavnost neposredne prodaje živila potrošnikom, imela s tem, ko je storilka meso označila kot slovensko, podlago za to, da je svinjsko meso tržila in prodajala kot slovensko. Podlago za takšno zmotno trženje in prodajo pa sta ustvarili pravna in odgovorna oseba. Iz pravnomočno ugotovljenega dejanska stanja je namreč razvidno, da sta vedeli, da gre za meso, ki ni ustrezno označeno, vendar sta ga kljub temu prodala družbi, ki ga je v končni fazi prodala potrošnikom kot slovensko meso. Slednje pa predstavlja izrabo ravnanj neposrednega storilca oziroma druge pravne osebe za zavajajoče trženje in prodajo svinjskega mesa kot slovenskega. Ključnega pomena za takšen zaključek je ravno okoliščina, da je šlo pri storilki pravni osebi za nosilca živilske dejavnosti, ki so jo ravno tako kot neposrednega prodajalca potrošnikom, zavezovala določila o prepovedi zavajanja potrošnikov.

9. Zahteva navaja, da v obravnavani zadevi konstrukcija posrednega storilstva ni mogoča, ker naj bi se ob zaslišanju uradne osebe izkazalo, da se prekrškovni postopek ni ukvarjal z vprašanjem, ali je bilo napačno označeno meso trženo in ob prodaji označeno kot slovensko. Takšne navedbe nimajo podlage v pravnomočno ugotovljenem dejanskem stanju. Iz dvanajste točke obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je bilo sporno svinjsko meso dostavljeno v S. d.o.o., ki je v svojih reklamnih letakih oglaševal, da prodaja izključno meso slovenskega porekla. Takšna ugotovitev v končni posledici omogoča subsumpcijo ravnanja pravne in odgovorne osebe v okvir instituta posrednega storilstva in pomeni, da sta sodišče in prekrškovni organ očitano ravnanje pravilno opredelili kot prekrške po 3. alineji prvega odstavka 177. člena ZKme-1. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da uveljavljana kršitev določb materialnega zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 177. člena ZKme-1 ni podana.

10. Pritrditi je mogoče zahtevi, da je ravnanje pravne in odgovorne osebe ustreza (tudi) zakonskim znakom prekrška po 2. alineji prvega odstavka 176. člena ZKme-1, čeprav omenjena ugotovitev ne vpliva na siceršnjo neutemeljenost uveljavljane kršitve. Prekršek po 2. alineji prvega odstavka 176. člena ZKme-1 namreč sankcionira „zgolj“ dajanje v promet živil, ki niso označena v skladu s predpisi. Gre torej za splošnejšo normo v razmerju do specialnejše kaznovalne določbe iz 3. alineje prvega odstavka 177. člena ZKme-1, pri kateri napačno označevanje svinjskega mesa predstavlja tudi zavajanje potrošnikov. Med omenjenima prekrškoma gre torej za odnos specialnosti, ki je v obravnavani zadevi vodil v navidezni idealni stek in pravilno opredelitev ravnanja po kvalificirani obliki prekrška.

11. Zagovornik v odgovoru na zahtevo zatrjuje, da sta sodišče in prekrškovni organ uporabili določila pozneje spremenjenega 66. člena ZKme-1, ki je podrobneje napolnil vsebino prekrškovne določbe 3. alineje prvega odstavka 177. člena ZKme-1 in na ta način z uporabo poznejšega strožjega zakona kršili načelo zakonitosti. Takšne navedbe ne držijo. Določilo 66. člena se je z novelo ZKme-1D2 sicer spremenilo in ob tem razširilo krog ravnanj, ki predstavljajo zavajanje potrošnikov, vendar je iz obrazložitve odločbe o prekršku in sodbe razvidno, da sta prekrškovni organ in sodišče uporabila zakonska določila, ki so veljala v času storitve prekrška. V preostalem pa navedbe v odgovoru presegajo kršitev, ki jo je uveljavljala zahteva za varstvo zakonitosti ter obenem predstavljajo utemeljevanje povsem drugih kršitev, zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

C.

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo uveljavljane kršitve iz 1. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 177. člena ZKme-1, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.

1 Dr. Matjaž Ambrož: Posredno storilstvo, Pravna praksa, št. 16-17, let. 2010. 2 Uradni list RS, št. 27/17 z dne 2. 6. 2017.