Jedro

Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena zaradi ekonomskega rizika poslovanja, ki je bil povezan z negotovostjo, ali bo tožena stranka obdržala poslovnega partnerja, kar pa ni eden od zakonskih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 52. členu ZDR. Pogodba dejansko ni bila sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela, saj je ob sklenitvi pri toženi stranki šlo za običajen, pričakovani obseg dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 17. 4. 2006, temveč je trajalo kot delovno razmerje za nedoločen čas do 2. 7. 2006. Ugotovilo je, da tožena stranka v prvi pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 15. 4. 2003 ni zapisala razloga za sklepanje takega delovnega razmerja, pri čemer je sočasno sklenila delovno razmerje za isto delovno mesto s tremi delavkami za določen čas in z eno za nedoločen čas. Tožena stranka ni dokazala, da bi prišlo do povečanega obsega dela, očitno pa je delovna razmerja sklepala za določen čas izključno zaradi tipičnega poslovnega rizika in sicer zaradi bojazni, da bi se kasneje zmanjšal obseg dela do takšne mere, da delo tožnice ne bi bilo več potrebno. Negotovost v gibanju naročil pa ni razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Pogodba bi morala vsebovati razlog, saj mora delavec vedeti iz katerega razloga se sklepa pogodba le za določen čas.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožnica je opravljala delo na istem delovnem mestu več kot tri leta, kar ne more pomeniti, da je šlo le za začasno potrebo po njenem delu. Zakon delodajalcu v primeru, da daljše časovno obdobje nima več enakega obsega proizvodnje, omogoča odpuščanje delavcev z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni navedlo razlogov, zakaj ni upoštevalo dejstva oziroma navedb tožene stranke, da ji težke in negotove razmere na trgu niso dovoljevale zaposlitve tožnice za nedoločen čas. Že od leta 2004 dalje tožnici ni mogla zagotavljati dela v polnem delovnem času, z odpovedjo pogodbe z največjim poslovnim partnerjem (za katerega je delala tožnica) z dnem 31. 3. 2006 pa je dejansko prenehala tudi potreba po delu tožnice. O teh okoliščinah prvostopna sodba nima razlogov, sodišče druge stopnje pa se o tem ni izreklo. Podano je nasprotje med povzetkom navedb v prvostopni sodbi in listinami v spisu glede datuma sklenitve prve pogodbe. Sodišči sta zmotno uporabili določbo 29. člena ZDR, saj zakon ne zahteva vpisa razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

4. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

5. Sodišči sta se opredelili do navedb tožene stranke s katerimi je ta skušala dokazovati povečan obseg dela, torej razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Presodili sta, da gre za razloge, ki jih je mogoče opredeliti kot tipično poslovni riziko, ki ga delodajalec ne more prevaliti na delavca. Izpodbijana sodba o teh dejstvih ima razloge in jo je mogoče preizkusiti, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

6. Datum sklenitve pogodbe o zaposlitvi za odločitev o tožbenem zahtevku ni bil odločilen. Ni bistveno, ali je bil to 15. 4. 2003 kot zapisano v pisni pogodbi, ali 16. 4. 2003 kot je bilo kot nesporno ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. ZDR v 54. členu določa, da se v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas tako zadošča, da je podan eden od alternativno določenih pogojev. Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni dokazala obstoja razloga za sklenitev take pogodbe, je sodišče pravilno zaključilo, da je bil s tem izpolnjen pogoj iz 54. člena ZDR za preoblikovanje delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi za določen čas v delovno razmerje oziroma pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

9. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, pa je, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas (in aneksi k tej pogodbi) sklenjena zaradi ekonomskega rizika poslovanja, ki je bil povezan z negotovostjo, ali bo tožena stranka obdržala poslovnega partnerja, kar pa ni eden od zakonskih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 52. členu ZDR. Pogodba dejansko niso bile sklenjene zaradi začasno povečanega obsega dela, saj je ob sklenitvi pri toženi stranki šlo za običajen, pričakovani obseg dela. Revizijsko sodišče se strinja s presojo nižjih sodišč, da z zatrjevanjem morebitnega kasnejšega zmanjšanja obsega dela ni mogoče utemeljevati ob sklenitvi pogodbe normalnega obsega dela kot povečanega. Samo če delodajalec dokaže, da je ob sklenitvi pogodbe že obstajal povečan obseg dela glede na sicer običajnega, bi bilo mogoče ugotoviti obstoj takega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

10. Sodišče prve stopnje je res navedlo, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas nezakonita, če v pogodbi ni naveden razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Vendar pa je tudi ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi obstajal zatrjevani (in v aneksih zapisani) razlog za sklenitev takega delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je odločitev prvostopnega sodišča potrdilo v celoti. Tudi če je stališče o potrebi po izrecni pisni opredelitvi razloga v pogodbi napačno (zmotno), je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev nižjih sodišč še vedno pravilna in zakonita.

11. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, zato je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).