Jedro

Višine odškodnin ne gre primerjati le z nominalno prisojenimi zneski in ne glede na to, kdaj je bila sodba na prvi stopnji (ko je bila odškodnina odmerjena) izdana. To velja zlasti za starejše odločbe, ko je bila inflacija višja, in so se zato tudi povprečne plače (ki jih kot merilo ekonomske zmožnosti družbe ponuja tudi tožena stranka) pogosteje in izrazito spreminjale. Zato je treba pred primerjanjem ugotoviti, kdaj je bila prvostopenjska sodba v primerljivem primeru izdana in kakšna je bila tedaj povprečna neto plača. Šele tako dobljeni skupni imenovalec dovoljuje primerjavo v skladu z 2. odstavkom 200. člena ZOR.

Nadaljnje pomembno merilo za pravno odločilno primerjavo je dejstvo, da se odškodnina za negmotno škodo sestoji iz več postavk, ki so praviloma v določenem razmerju s celotno odškodnino, pa tudi med seboj. Res je sicer, da večje škode praviloma zahtevajo večjo odškodnino za vse odškodninske postavke. Vendar načelo individualizacije posameznega škodnega dogodka in posameznega oškodovanca, iz 1. odstavka 200. člena ZOR, včasih zahteva dugačno razmerje.

Odškodnina za strah je najbolj "samostojna" in včasih povsem neodvisna od končno nastale druge negmotne škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik pretrpel v prometni nezgodi dne 24.8.1996, v znesku 2,700.000,00 SIT z ustreznimi pravdnimi stroški in zakonskimi zamudnimi obrestmi. Temelj tožbenega zahtevka ni bil sporen. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino zniža v skladu z veljavno sodno prakso. Meni, da je prisojena odškodnina odločno previsoka in ugotavlja, da okrožni sodišči v Murski Soboti in na Ptuju prisojata najvišje odškodnine za negmotno škodo v Republiki Sloveniji. Sodna praksa ni poenotena. Tako je bila po njenem mnenju odškodnina za fizične bolečine prisojena vsaj za 450.000,00 SIT previsoko, za strah pa je odškodnina vsaj enkrat previsoka. Sodišča prisojajo takšno odškodnino za katastrofalne poškodbe. Tožnik je ob nezgodi sicer pretrpel intenziven strah, vendar je bil ta kratkotrajen. Kabina vozila ni bila poškodovana, zato kakšen večji strah ni mogel nastopiti. Tudi zdravljenje ni bilo dolgotrajno in komplicirano. Sodišče se je preveč opiralo na subjektivno mnenje tožnika. Previsoka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je star 58 let in s tem statistično v zadnji četrtini svojega življenja. Sam ni povedal, da bi se ukvarjal s kakšnimi "posebnimi dejavnostmi", ki bi mu onemogočale nadaljnje normalno delo, izvedenca pa sta ugotovila, da so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane le za 5 oziroma 10 odstotkov. Prisojena odškodnina bi ustrezala 25 letnemu oškodovancu, ki bi imel še celo delovno obdobje pred seboj. Tožena stranka navaja še podatke o domači in tuji sodni praksi in meni, da bi moralo Vrhovno sodišče Slovenije umirjati "pretiravajočo" prakso. Poleg načela individualizacije je treba upoštevati tudi povprečne osebne dohodke in povprečno bogatost posamezne družbe. Sodišče tudi ni upoštevalo drugega odstavka 200. člena predvsem pa ne 203. člena ZOR. Gre za zadoščenje in ne za odškodnino v pravem pomenu besede. To sicer mora biti individualizirano, vendar pa sama individualizacija ne sme presegati "širših okvirov". Upoštevati je treba medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, ki se po določbi 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, še nadalje uporablja, ker je bil postopek končan na prvi stopnji pred njegovo uveljavitvijo).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili 1. in 2. odstavek 200. člena ter 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Tožena stranka v obširni reviziji očita sodiščema predvsem to, da nista upoštevali sodne prakse v primerljivih primerih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta očitek ni utemeljen. Tožena stranka sicer v reviziji navaja nekatere podatke iz sodne prakse, vendar pri tem ne upošteva meril, ki primerjavo sploh omogočajo. V pojasnilo revidentki vrhovno sodišče navaja merila, ki jih je treba upoštevati pri primerjavi z objavljenimi odškodninami za primerljive škode: Višine odškodnin predvsem ne gre primerjati le z nominalno prisojenimi zneski in ne glede na to, kdaj je bila sodba na prvi stopnji (ko je bila odškodnina odmerjena) izdana. To velja zlasti za starejše odločbe, ko je bila inflacija višja, in so se zato tudi povprečne plače (ki jih kot merilo ekonomske zmožnosti družbe ponuja tudi tožena stranka) pogosteje in izrazito spreminjale. Zato je treba pred primerjanjem ugotoviti, kdaj je bila prvostopenjska sodba v primerljivem primeru izdana in kakšna je bila tedaj povprečna neto plača. Šele tako dobljeni skupni imenovalec dovoljuje primerjavo v skladu z 2. odstavkom 200. člena ZOR.

Nadaljnje pomembno merilo za pravno odločilno primerjavo je dejstvo, da se odškodnina za negmotno škodo sestoji iz več postavk, ki so praviloma v določenem razmerju s celotno odškodnino, pa tudi med seboj. Res je sicer, da večje škode praviloma zahtevajo večjo odškodnino za vse odškodninske postavke. Vendar načelo individualizacije posameznega škodnega dogodka in posameznega oškodovanca, iz 1. odstavka 200. člena ZOR, včasih zahteva dugačno razmerje. Prav individualizacija obravnavanega škodnega dogodka je zahtevala nekoliko drugačno porazdelitev odškodnin v razmerju do celotne prisojene odškodnine. Zato je bilo pri primerjavi treba najprej ugotoviti, ali celotna prisojena odškodnina v znesku 2,700.000,00 SIT izstopa iz primerljivih odškodnin. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ne. Za primerjavo je bila uporabljena domača sodna praksa in ne tuja, saj se slednja opira na tujo zakonodajo in ne na ZOR.

Res je, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star 58 let. Toda sodišči sta ugotovili še vse za tožnika obremenilne okoliščine ob nesreči sami, predvsem pa, da je srčni bolnik, ki je prebolel infarkt, in da je prišlo do zloma reber prav na levi strani prsnega koša, torej v predelu, kjer je tožnik posebej ranljiv, saj ima poleg tega tudi tri "by-passe". Ugotovljeno je nadalje bilo, da je prišlo do nepravilnega zaraščenja reber (dislokacije) in zmanjšanja kapacitete pljuč, kar je za srčnega bolnika še posebej pomembno. Vse te ugotovitve so dejanske narave, ki jih revizijsko sodišče ne sme več preizkušati (prepoved iz 3. odstavka 385. člena ZPP).

Navedene ugotovitve so bile podlaga za nekoliko drugačno porazdelitev posameznih odškodnin v skupno prisojeni odškodnini. Tako je med posameznimi postavkami relativno visoka odškodnina za strah (500.000,00 SIT). Toda prav ta odškodnina je najbolj "samostojna" in včasih povsem neodvisna od končno nastale druge negmotne škode.

Strah, posebej primarni, pogojujejo povsem konkretne okoliščine posameznega škodnega dogodka. Če pride do prometne nesreče v hipu, in oškodovanec pade takoj v nezavest, praviloma primarnega strahu ne čuti. Obravnavani primer je drugačen. Že sodišče druge stopnje je poudarilo, da res ni šlo za vkleščenje tožnika v avtomobilu, vendar je bil zaradi zloma drugega do osmega rebra ugotovljeni izstop iz vozila (iz vozila ga je bilo treba izvleči) zvezan s hudimi bolečinami in težavami pri dihanju vse do oskrbe v bolnici. Takšna situacija je povzročila pri tožniku hud primarni strah. Tudi intenzitete sekundarnega strahu ni mogoče povezovati samo s trajanjem zdravljenja (pri čemer je bil tožnik v času škodnega dogodka upokojenec in trajanja zdravljenje tudi ni bilo mogoče objektivizirati z bolniškim staležem). O tej škodi je bilo zato pravilno odločeno. Primerjava s sodbo, ki se nanaša na povsem drugačen primer, ne more vplivati na odločitev.

Pravilno je bilo odločeno tudi o odškodnini za telesne bolečine (1,100.000,00 SIT). Glede na splošno znano bolečinsko obdobje pri zlomu reber in tudi intenziteto bolečin ob tej poškodbi, pa kakšni dodatni razlogi kakor so tisti, ki so že navedeni v drugostopenjski in prvostopenjski sodbi, niso potrebni. Tožena stranka v reviziji neustrezno primerja odškodnino za to škodo z odškodninami za katastrofalne škode. Katastrofalne škode lahko pripeljejo tudi do tega, da oškodovanec telesnih bolečin sploh ne čuti.

Materialno pravo je bilo končno pravilno uporabljeno tudi pri razsoji o odškodnini za duševne bolečine za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Starost 58 let ni tako visoka, da bi opravičevala bistveno nižjo odškodnino za to vrste škode. Enako velja za toženkin ugovor, da tožnik ni zatrjeval, da se ukvarja s kakšnimi posebnimi dejavnostmi. Poškodba, kakršno je pretrpel tožnik, ob njegovi siceršnji prizadetosti na srcu, je poškodba, ki je bistveno vplivala na tožnikovo nadaljnje življenje. Pa čeprav bi bilo res, da bo tožnik živel še 25 let, je odškodnina v znesku 1,100.000,00 SIT za takšne omejitve, kot so bile ugotovljene, in v katere se tožena stranka niti ne spušča, po svoji višini primerna in sodi v okvire pravične odškodnine po 1. in 2. odstavku 200. člena v povezavi z 203. členom ZOR.

Revizijsko sodišče končno še zavrača očitek, da vrhovno sodišče ne umirja "pretiravajoče" sodne prakse. Prav poenotenje in "umirjanje" sodne prakse na področju odškodnin za negmotno škodo je pri odločanju eno temeljnih vodil tega sodišča. Glede na vse navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija neutemeljena in jo je zato na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.