Jedro

Dokazna ocena mora biti skrbna, kar pomeni, da mora biti odločba tako obrazložena, da prepriča tako sodišče kot stranke. Dejanje, ki sta ga opravila toženca po svojih delavcih je motilno dejanje, saj je bil poseg takšen, da jima je povzročil škodo in sta toženca torej posegla v posest tožnika.

Izrek

Pritožbam se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in vrne sodišču v ponovno obravnavanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški tega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala, da morata toženca v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje stanje tako, da bosta brežino na parceli ... – gozd in – njiva, v skupni dolžini 155 m zasula in utrdila z zemljo tako, da ne bo več prihajalo do plazenja zemljišča in tako sanirano zemljišče posejala s travo ter da se jima v bodoče prepoveduje takšno in podobno posestmotitveno dejanje. Pod III pa je prav tako zavrnilo zahtevek S. D. za vzpostavitev prejšnjega stanja z utrditvijo trase poti na relaciji med parcelami št. ... in ... k.o. J. in ... in ... k.o. J. ter da se jima v bodoče prepoveduje, da posegata v posest služnostne pravice. Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi združilo postopka po tožbi Ž. V. in L. in po tožbi D. S..

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo naslednja dejstva: Ad 1) po tožbi obeh Ž.: med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da sta toženca v času 26.3.1998 in 6.4.1998 odkopala na meji med parcelami zemljo tako, da sta odrinila in splanirala del tožnikovega zemljišča; sodišče je ugotovilo, da ni šlo za posestmotitveno dejanje, ker sta za poseg imela dovoljenje tožnikov; dejanja nista opravila niti samovoljno niti protipravno; protipravnost je po 75. čl. ZTLR objektivni element motenja posesti; sodišče je ob oceni izpovedbe tožencu in tožniku, dokazne listine ... iz katere izhaja, da tožnika dovoljujeta kopanje, zaključilo, da sta tožnika soglašala s tem, da se lahko opravijo zemeljska dela in zato nista ravnala protipravno; toženca sta pri odkopavanju res povzročila škodo tožnikoma, del škode sta že sanirala (vzpostavitev mejnika), vendar pa sodišče v skladu z določbo 426. čl. ZPP v tem postopku ne sme odločati o odškodnini.

Ad 2) po tožbi tretje tožnice S. D.: sodišče je odločilo najprej o tem ali je tožba pravočasna glede na trditve, da je bilo posestmotitveno dejanje izvršeno 6.4.1998; Sodišče je na podlagi izpovedb prič G. M., C. S., D. J., F. K. ter D. M. ter pravdnih strank zaključilo, da posestmotitveno dejanje ni bilo storjeno 6.4.1998 kot je to zatrjevala tožnica. Sodišče ni dvomilo v zapisnik, ki ga je sestavil inšpektor G. M. in ki je tudi, ko je bil zaslišan kot priča potrdil, da je bilo na dan ogleda 6.4.1998 sporno zemljišče že splanirano; sodišče je tako ugotovilo, da je do spornega dogodka prišlo prej, v mesecu marcu 1998, zato tožba ni bila vložena v 30 dnevnem prekluzivnem roku, kot to določa 77. čl. ZTLR.

Na podlagi teh dejstev je sodišče zahtevek vseh tožečih strank zavrnilo.

Zoper sklep sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili tretje tožnica S. D. in oba prva tožnika.

Prva dva tožnika uveljavljata pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka. Sodišču očitata, da je zmotno ugotovilo, da dejanje tožencev ni bilo protipravno. Poseg je bil opravljen tako, da jima je bila povzročena škodna sprememba na njuni posesti, zemljišču, gozdnem drevju in gozdni cesti, uničen je bil rob gozda. Tožencema nista dovolila takšnega posega, zato sta o posegu obvestila tudi kmetijskega inšpektorja, kot dokaz pa prilagata tudi fotografije iz katerih bo razvidno stanje. Sodišče je tako zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo (čl. 57 ZTLR). Oba tožnika pa je sodišče kaznovalo tudi z naložitvijo v plačilo stroške tožencev in bi bilo pošteno, da bi jima toženca vsaj povrnila stroške postopka. Predlagata, da se njuni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevku ugodi ali pa da sodišče druge stopnje samo odloči o zahtevku.

Tretja tožnica z obširnimi pritožbenimi izvajanji izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v tč. 1/II in 2 izreka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita, da je napačno zaključilo, da je bila tožba vložena po preteku prekluzivnega roka. Iz dokazov, ki jih je sodišče izvedlo, jasno izhaja, da je bila tožba vložena pravočasno in da je bilo posestmotitveno dejanje storjeno 6.4.1998. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa pravilno povzemalo izpovedbe prič, vendar pa iz izpovedb teh ni dokazno ocenilo, oprlo se je le na del izjav, ni pa dokazno ocenilo tiste dokaze iz katerih izhaja, da je vložena tožba pravočasna. Zato sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče je tudi zmotno dokazno ocenilo zapisnik kmetijskega inšpektorja. Jasno je, da si je inšpektor ogledal kraj dogodka na isti dan, ko je bilo storjeno posestmotitveno dejanje. Iz zapisnika izhaja, da je inšpektor ugotovil, da toženca planirata površino, zapisnik je pisan v sedanjem času, kar potrjuje njene trditve. Iz tega zapisnika ni možno sklepati, da je bilo posestmotitveno dejanje storjeno v mesecu marcu, kot je to sodišče napačno zaključilo. Pričama C. in tožencu ni mogoče verjeti. Toženec je pristranski in zainteresiran za izid pravde. Tudi tožeča stranka je v pripravljalni vlogi zatrjevala, da so bila zemeljska dela opravljena v mesecu aprilu 1998, česar pa sodišče ni dokazno ocenilo. Sodišče je nekritično verjelo priči S. C., ni ocenilo tistih dokazov iz katerih nedvoumno izhaja, da so bila dela opravljena v mesecu aprilu, to je izpovedb prič M., J. D. ter Ž. L. Očitno je, da je posestmotitveno dejanje trajalo daljše obdobje in tudi še 6.4.1998. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

I. O pritožbi prvih dveh tožnikov V. in L. Ž.: Tožba je bila vložena 20.4.1998, torej v času, ko je to materijo urejal ZTLR, zato je sodišče prve stopnje uporabilo določbe tega zakona, ki je veljal v času nastanka spornega razmerja. Pritožnika dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje s pritožbo ne izpodbijata, navajata le, da glede na predložene pisne dokaze, ogleda na kraju samem in izpovedbe strank ni možno pritrditi zaključkom sodišča. Dejanje, ki sta ga opravila toženca in delavci po njunem naročilu je motilno dejanje, saj je bil poseg opravljen tako, da se je povzročila tožnikoma škodna sprememba na njuni posesti, zemljišču, gozdnem drevju in gozdni cesti. Samo slab gospodar in posestnik bi sklenil takšen dogovor, ki bi mu prinesel za posledico uničen rob gozda, drevesa in brežine, torej bi sklenil dogovor v svojo škodo. S tožencema nista sklenila takšnega dogovora, kar potrjuje tudi dejstvo, da je o motilnem posegu bil s strani tožnikov obveščen tudi kmetijski inšpektor, ki je opravil zapisniški ogled in ugotovil nepravilnosti posega. Kot dokaz, da je šlo za motitveno dejanje pa prilagata fotografijo stanja zemljišča iz katerih so razvidne posledice toženčevih posegov. Zato je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi z odmero stroškov ga je kaznovalo. Takšne trditve tožnikov so po mnenju pritožbenega sodišča utemeljene, pritožbeno sodišče pa ni moglo upoštevati novih dokazov, to je fotografij, ki jih je tožnik predložil k pritožbi.

Posest je (po definiciji) dejanska oblast nad stvarjo in je ena od temeljnih komponent lastninske pravice. Zato ji daje ZTLR, ki je veljal v času nastanka razmerja samostojno varstvo, ne glede na lastninsko pravico, saj ima (75. čl. ZTLR) vsak posestnik stvari in pravice pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti. Motenje posesti pomeni vsak protipraven poseg v nepremičnino drugega, s katerim se spremeni dosedanje stanje stvari. Če torej motenje ni protipravno sodišče takšnemu posegu ne more dati pravnega varstva.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa obrazložilo, da je na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da toženca nista storila posestmotitvenega dejanja, ker sta imela za poseg soglasje tožnikov. Sodišče v obrazložitvi sklepa v tem delu meša pojma tožnik in toženec, razen tega pa je dokazna ocena enostranska, ni celovita, ni prepričljiva, sodišče pa jo povzema tudi v nasprotju z izpovedbami prič in vsebino listine. Sodišče prve stopnje je s tem prekršilo določbo čl. 8 in 213 ZPP. V 8. čl. so natančna navodila o tem, kako sodišče ocenjuje dokaze. Prosta dokazna ocena je sodniška svoboda za vestno in skrbno dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka. Sodišče mora dokaze ocenjevati vestno in skrbno, dokazna ocena mora biti preverljivo obrazložena, obrazložitev pa mora biti taka, da z razumno argumentacijo prepriča stranke in pritožbeno sodišče. Zato zgolj enostransko povzemanje dokazov in napačnih zaključkov ne more pomeniti skrbne in vestne presoje. In ravno to napako je sodišče prve stopnje storilo, zato mu pritožnik utemeljeno očita neprepričljivost. Sodišče se pri zavrnitvi zahtevka sklicuje na soglasje tožniku in zaključuje, da ni podano protipravno ravnanje. Pri tem pa napačno ocenjuje ne le njune izpovedbe ampak tudi listinske dokaze, na kar pritožnik pravilno opozarja. Sodišče v tej smeri ni ocenilo izpovedbe tožnika L. Ž. (list. št. ..., ...) zlasti po razveljavitvi prve sodbe. Takrat je tožnik natančno opisal pogovor s tožencem v zvezi s posegom, iz te izpovedbe pa ne izhaja, da je tožnik dovolil tak poseg kot ga je toženec opravil in da zato ni podana protipravnost ravnanja. Tudi iz listine, ki je v prilogi spisa pod B 3 in ki je težko razumljiva, takšni zaključki ne izhajajo, sodišče pa posebej strankami vsebino listine ni razčiščevalo. Tožnik je natančno opisoval v kakšnem obsegu je tožencema dovolil poseg in nato povedal, se toženec tega ni držal in da je opravil poseg mimo njegove volje, česar pa sodišče sploh ni obravnavalo. Iz tega razloga je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in izpovedbah prič in je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 239. čl. ZPP. Zaradi tega pritožbeno sodišče tudi ni moglo sodbe sodišče prve stopnje spremeniti.

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje bo moralo ob ponovnem odločanju o tem zahtevku temeljiti oceniti vse dokaze, v skladu z določbo čl. 8 ZPP, še posebno pa oceniti celotne izpovedbe prič in vse listine ter na podlagi vse skrbne in vestne presoje ponovno ugotavljati ali je v ravnanju tožencev podano motenje posesti. Pri tem bo moralo sodišče paziti tudi pri pisni izdelavi sodbe, saj je v sodbi v tem delu dosledno mešalo pojme toženec in tožnik, s čemer je še posebej vplivalo tudi na razumljivost te sodbe.

II. O pritožbi tretje tožnice: Utemeljena pa je tudi pritožba tretje tožnice, saj je sodišče preuranjeno zaključilo, da je tožba vložena prepozno.

Sodišče prve stopnje je zoper tretje tožnico zavrnilo zahtevek za motenje posesti iz razlogov, ki jih ureja 77. čl. ZTLR, saj je zaključilo, da je bila tožba vložena po preteku 30 dnevnega prekluzivnega roka. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da sta toženca opravila posestmotitveno dejanje 6.4.1998. Tožba je bila vložena priporočeno po pošti 4.5.1998, torej znotraj 30 dnevnega roka. Glede trditve tožene stranke o tem, da je bilo dejanje storjeno konec meseca marca in da je bila tožeča stranka prekludirana, se je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku oprlo predvsem na izpovedbo priče C. in toženca, ni pa povedalo, zakaj ni verjelo tožnici ter priči D. (sinu tožnice). Sodišče ni opravilo dokazne ocene tako kot to določa 8. čl. ZPP, ki sodišču nalaga, da opravi oceno na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V kolikor pa sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, pa sklepa o njemu na podlagi pravilna o dokaznem bremenu. Prosta dokazna ocena je sodnikova svoboda za vestno in skrbno dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka. ... Vestnost dokazne presoje pomeni moralno kategorijo, izraža pa dvoje. Naprej to, da gre za sodnikovo intimno prepričanje, in drugič, da dokazna ocena kljub obveznemu poudarjanju racionalnosti in stvarnosti izraža tudi sodnikovo moralno in vrednostno pojmovanje. Takšno pojmovanje pa mora biti kombinirano s skrbnostjo, ki izraža objektivni koncept dokazne ocene. Dokazna ocena mora ustrezati standardom skrbnosti, kar pomeni, da mora biti najprej preverljivo obrazložena. Obrazložitev pa mora biti takšna, da z izčrpno poglobljeno, razumno, argumentacijo prepriča tako stranke kot tudi. Zato mora sodišče prepričljivo povedati, zakaj neki priči ne verjame, drugi pa verjame, pri tem pa mora oceniti vse dokaze in ne le nekaj dokazov, to je tistih, za katere se je sodišče odločilo.

O tej sporni okoliščini s katero se je sodišče začelo ukvarjati šele po preteku nekaj let, so bile zaslišane priče in stranke:

1. V. M., toženec: Prvič je o času motenja posesti povedal na glavni obravnavi 2.2.2006, ko je povedal, da se natančno spomni, da je kopač končal vse delo 29.3. ker je 3.4. z ženo že sejal travo. Sodišče prve stopnje je stranki predočilo trditve v pripravljalni vlogi z dne 13.10.1998, kjer je toženec navedel, da je pred začetkom zemeljskih del v mesecu aprilu 1998 ... . Sodišče prve stopnje se o tej okoliščini ni izjasnilo, pa čeprav bi moralo te navedbe v vlogi vplivati na dokazno oceno o izpovedbi te priče kar pritožnik pravilno očita sodišču. Sodišče bi moralo upoštevati, da je toženec kmalu po storitvi dejanja v pripravljalni vlogi trdil, da se je delo opravilo v mesecu aprilu 1998, ko pa je bil zaslišan kot stranka in to po 8 letih, pa se je natančno spomnil, kdaj naj bi bilo dejanje storjeno in kdaj je sejal travo.

2. Tožnik Ž. L. (list. št. ..., glavna obravnava 2.2.2006): Ko ga je sodnica vprašala, ali ve kdaj je strojnik od M. prenehal s strojnimi deli je povedal, da je to dokumentirano v zapisniku inšpektorja G. in da je takrat, ko je inšpektor pisal zapisnik strojnik še delal in da je dela zaključi konec aprila. Ta priča je na vprašanje tožene stranke tudi podrobneje opisala, kako je poteklo delo strojnika in kdaj je bilo končano. Sodišče izpovedbi te priče ni ocenilo tako kot mu to nalaga 8. čl. ZPP, navedlo je le, da priči ne verjame.

3. G. M., kmetijski inšpektor (izpovedba na glavni obravnavi 4.4.2006, list. št. ... spisa): Točnega datuma končanja del se ni mogel spomniti, kar je glede na oddaljenost logično. Sodišče bi moralo njegovo celotno izpovedbo oceniti najprej posamično, nato pa tudi z drugimi dokazi, to je z izpovedbo Ž. in z vlogo tožene stranke. Iz pričine izpovedbe izhaja, da se priča dogodka natančno ni spominjala, vse kar je povedala pa je govorila le o stopnji verjetnosti. Sodišče tega ni upoštevalo ampak je navedlo, da je ta priča potrdila trditve tožene stranke o tem, da je tožba vložena prepozno.

4. C. S. (na glavni obravnavi 4.4.2006, list. št. ... spisa): Njegova izpovedba glede datuma je prenatančna, sodišče mu je nekritično sledilo, ne da bi natančnost take izpovedbe ocenilo še z drugimi dokazi.

5. J. D., sin tožnice (glavna obravnava 4.4.2006, list. št. ... spisa): Ta priča je natančno opisovala vrstni del opravil glede na čas. Povedal je, da sicer natančno ne more povedati kdaj so bila zemeljska dela končana. Sodišče obširne izpovedbe te priče ni dokazno ocenilo in ni povedala, zakaj tej priči ni verjelo, pa čeprav, po mnenju pritožbenega sodišča iz izpovedbe te priče ne izhaja, da bi hotel s takšno izpovedbo pomagati tožeči stranki.

6. P. M. D. (glavna obravnava 4.4.2006, list. št. ... spisa): Priča je povedala, da so se opravljala vsa dela približno dva meseca, na njihovi zemlji pa so se končala konec marca ali v začetku aprila.

Sodišče ni povedalo, kaj je zaključilo iz izpovedbe priče G. in iz zapisnika z dne 6.4. Sodišče je le zaključilo, da ni dvomilo v izpovedbo priče G., čeprav izvedbe te priče ni ocenjevalo v skladu z drugimi dokazi. Nekritično je tudi sledilo izpovedbam toženca in prič C. Sodišče ni povedalo zakaj ni verjelo ostalim dokazom, pa čeprav iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je tožencu predočilo, da je v eni od vlog navedel datum začetek aprila.

Pritožnik utemeljeno očita sodišču, da je v razlogih sodbe le navedlo, kaj je posamezna priča izpovedala, v pretežnem delu pa ni opravilo dokazne ocene. Tudi ni ocenjevalo toženčeve izpovedbe s toženčevimi navedbami v pripravljalnem spisu. Gre za takšno relativno kršitev določb pravdnega postopka, na katero pravilno opozarja tožeča stranka, ki bi utegnila vplivati na zakonitost sodbe sodišče prve stopnje, zato je bilo potrebno sodbo v skladu z določbo 339. čl. ZPP razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje. Pritožbeno sodišče zaradi absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni moglo samo na glavni obravnavi odločati o tej zadevi.

Ker je bilo potrebno razveljaviti odločitev o glavni stvari, je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovno odločitev. Stroški pritožbenega postopka pa so nadaljnji stroški pravdnega postopka.