Jedro

Vzročna zveza daje odgovor na vprašanje, katero dejstvo je povzročilo določeno posledico oziroma škodo. To dejstvo pa se glede na določbo 30. člena ZPIZ ne nanaša le na vzrok poškodbe, saj mora biti ob tem podana tudi zveza z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi takšnega dela ali dejavnosti pa mora biti poškodovanec tudi zavarovan.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za spremembo odločbe tožene stranke z dne 2.12.2002 tako, da se ugodi njegovi pritožbi in se odločba tožene stranke z dne 18.9.2002 spremeni v delu, ki se nanaša na vzrok za nastanek invalidnosti I. kategorije ter se določi, da je invalidnost I. kategorije nastala zaradi posledic poškodbe pri delu, tožena stranka pa je dolžna tožniku na tej podlagi „izplačati“ vse pravice iz invalidskega zavarovanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter mu povrniti stroške postopka. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik utrpel poškodbo pri delu v letu 1987. Zaradi posledic te poškodbe je bil v letu 1994 uvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Izven dela se je ponovno poškodoval leta 2001. Zatrjeval je, da je do te nesreče prišlo izključno zaradi obolenja, ki je posledica nesreče pri delu v letu 1987. Sodišče je presodilo, da bi bila tudi v tem primeru, kar pa praktično ni mogoče dokazati, podana samo posredna vzročna zveza med padcem leta 2001 in nesrečo pri delu v letu 1987. Ni pa neposredne vzročne zveze, ki se zahteva glede na definicijo vzroka poškodbe pri delu po 30. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Uradni list RS, št. 12/1992, ki ga je v tem primeru potrebno uporabiti v skladu s 446. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/1999).

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločbo tožene stranke z dne 2.12.2002 pod točko 1 izreka odpravilo, odločbo z dne 18.9.2002 v prvem odstavku pa spremenilo tako, da je tožnik delovni invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in ima od 1.10.2002 dalje pravico do invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da plača tožniku odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti od razlike med že izplačano invalidsko pokojnino in pripadajočo invalidsko pokojnino na podlagi vzroka, določenega s to sodbo, od dneva, ko bi bil posamezni znesek razlike plačan, do plačila. Odločilo je tudi o plačilu stroškov postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Z upoštevanjem teorije o adekvatni vzročnosti je ugotovilo, da se je tožnik že po prvem padcu – poškodbi pri delu z dne 21.11.1987, zdravil zaradi vrtoglavic, njegov padec in posledično poškodbe v letu 2001 pa so bile posledica teh vrtoglavic. Ob upoštevanju poškodb, ki jih je utrpel leta 1987, so prav te poškodbe pripeljale do hujših duševnih motenj in občasnih krajših ali daljših izgub zavesti oziroma vrtoglavic in v posledici teh do novega padca in novih poškodb. Zato je vzrok invalidnosti I. kategorije poškodba pri delu in ne bolezen. Pri odločitvi o odškodnini v višini obračunanih zamudnih obresti se je sodišče oprlo na določbo drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na določbo 30. člena ZPIZ, po kateri mora biti poškodba pri delu v neposredni vzročni zvezi z opravljanjem dela na delovnem mestu ali v zvezi z opravljanjem dejavnosti, na podlagi katere je zavarovanec zavarovan. To pomeni, da se lahko poškodba prizna kot poškodba pri delu, če je v vzročni zvezi z opravljanjem dela, če nastane v času, ko je zavarovanec na delovnem mestu ali delovišču, in če je v zvezi z opravljanjem dela. Tožnik je bil v času poškodbe dne 1.9.2001 prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Prejemal je denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. Takrat ni bil zavarovan na podlagi takšnega pravnega razmerja, kot v času prve poškodbe iz leta 1987. Druga poškodba tudi ni bila v zvezi z opravljanjem dela, na podlagi katerega je bil zavarovan ob prvi poškodbi. Dodatni pogoj zavarovanja, ki je drugi del zakonske določbe 30. člena, je sodišče druge stopnje spregledalo, ker je ugotavljalo med poškodbama le vzročno zvezo z medicinskega vidika. Sodišče druge stopnje je z odločitvijo o plačilu odškodnine v višini zamudnih obresti prekoračilo tožbeni zahtevek. Takšnega zahtevka tožnik ni postavil, saj je zahteval le plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe dalje. Odločitev v tem delu je pomanjkljiva (kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Uradni list RS, št. 26/1999), saj sodišče v izreku tega dela sodbe ni navedlo, od kdaj dalje je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti. Sodišče tudi v razlogih sodbe teh datumov ni navedlo.

Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po prvem odstavku 30. člena ZPIZ se za poškodbo pri delu po tem zakonu šteje poškodba zavarovanca, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan.

Vzročna zveza daje odgovor na vprašanje, katero dejstvo je povzročilo določeno posledico oziroma škodo. To dejstvo pa se glede na določbo 30. člena ZPIZ ne nanaša le na vzrok poškodbe, saj mora biti ob tem podana tudi zveza z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi takšnega dela ali dejavnosti pa mora biti poškodovanec tudi zavarovan.

V obravnavanem primeru se je tožnik poškodoval pri delu dne 21.11.1987 in zaradi posledic te poškodbe postal invalid III. kategorije invalidnosti. Do padca dne 1.9.2001 ni prišlo na delu, saj v tem obdobju ni bil v delovnem razmerju. Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje, ki ne morejo biti predmet revizije (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je dne 1.9.2001 ponovno padel in se poškodoval zaradi vrtoglavic, ki so mu ostale kot posledica poškodbe pri delu dne 21.11.1987. To pomeni vzpostavitev vzročne zveze med poškodbo v letu 1987 oziroma posledicami te poškodbe in poškodbo v letu 2001. Vendar za poškodbo pri delu v skladu s 30. členom ZPIZ ne zadošča le to dejstvo. Do poškodovanja 2001 namreč ni prišlo tudi pri opravljanju dela (oziroma v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti) in v času zavarovanja tožnika kot delavca (oziroma iz dejavnosti, ki jo je takrat opravljal).

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 30. člena ZPIZ, to pa je imelo v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP za posledico spremembo izpodbijane sodbe - zavrnitev tožnikove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, potrditev te sodbe ter odločitev, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Glede na navedeno odločitev je odpadel razlog za presojo odločitve sodišča druge stopnje glede odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.