Jedro

Kadar pritožbeno sodišče sprejme dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodišča druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče s pritožbenimi razlogi seznanilo in da jih ni enostavno prezrlo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženca nerazdelno dolžna tožniku plačati 6.742,95 EUR (prej 1.615.881 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.1999 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo; tožencema pa je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožniku.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih prvi in tretji točki izreka potrdilo.

Toženca v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata vse revizijske razloge. Navajata, da so razlogi sodišča druge stopnje neprepričljivi in pavšalni. Ker obrazložitev pritožbenega sodišča ni v skladu s 360. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl.; v nadaljevanju ZPP), je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi so bile podrobno analizirane izpovedbe prič, katere je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, opozorjeno pa je bilo tudi na nasprotja med tem, kar se v razlogih prvostopenjske sodbe navaja o vsebini posameznih izpovedb in med zapisniki. To je pritožbeno sodišče nekritično odpravilo s pavšalnim očitkom, da so izpostavljeni izseki iztrgani iz konteksta. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenega očitka, da sodba sodišča prve stopnje temelji tudi na izjavi osebe, ki ni zmožna izpovedovati o dejstvih, ki se dokazujejo, in sicer na izjavi šestletnega sina tožencev, ki jo je neposredno po dogodku dal kriminalistu. Poudarjata tudi, da sodišče prve stopnje izpovedbi priče J. P. ni sledilo, ker naj bi bil v sorodstvenem razmerju s tožencema. Takšen zaključek je protispisen, sodišče druge stopnje pa se do njega ni opredelilo. V preostalem revidenta grajata dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču neodgovor na pritožbene trditve v zvezi z izpostavljenimi odlomki izpovedb posameznih prič ter glede ocene uradnega zaznamka kriminalista D. o izjavi šestletnega sina tožencev. Pritožbeno sodišče je sicer res zapisalo, da so ti odlomki praviloma iztrgani iz konteksta, vendar pa je nadalje poudarilo, da kljub vsem pritožbenim grajam v pravilnost dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne dvomi. Obrazložilo je, zakaj se je strinjalo z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedb v pritožbi izpostavljenih prič, poudarilo pa je tudi, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo uradne zaznamke kriminalista D., in sicer kot listinske dokaze in ne kot izpovedbe prič. Tožencema je še pojasnilo, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni oprlo le na izpovedbo priče J. S. in na vsebino uradnih zaznamkov. Obrazložitev v sodbi sodišča druge stopnje v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje je v skladu s standardom obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje, ki je nižji od standarda obrazloženost odločb prve stopnje. Kadar namreč pritožbeno sodišče sprejme dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodišča druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče s pritožbenimi razlogi seznanilo in da jih ni enostavno prezrlo.(1) Podana tudi ni absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje izpovedbo priče J. P. v delu, ki se nanaša na vsebino razgovora kriminalista s sinom tožencev, ocenilo za neverodostojno zato, ker je ugotovilo, da ni mogel biti istočasno prisoten pri gašenju požara ter pri spornem pogovoru, in ne zaradi sorodstvenega razmerja s tožencem, kar je pojasnilo tudi pritožbeno sodišče. Ostale revizijske trditve se dotikajo vprašanja pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja (npr. da sta nižji sodišči izpovedbi kriminalista D. in njegovim uradnim zaznamkom pripisali prevelik pomen, da izpovedbi gasilcev V. in D. nista v ničemer prispevali k razjasnitvi zadeve, itd.). Te trditve so neupoštvne, saj so v nasprotju s prepovedjo iz tretjega odstavka 370. člena ZPP. Zato revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo.

Revizijsko sodišče v okviru obveznega preizkusa po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) ugotavlja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje, da se je tožnikov kozolec vžgal zato, ker se je nanj razširil ogenj s kozolca tožencev, ki je stal v neposredni bližini, v njem pa je ogenj zanetil tedaj šestletni sin tožencev, ki se je igral z vžigalicami, materialnopravno pravilna odločitev nižjih sodišč, da za tožniku nastalo škodo odgovarjata toženca (154. člen in prvi odstavek 165. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007).

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo tožencev zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 630/2007 z dne 12. decembra 2007.