Jedro

Pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona zagovornica v pritožbi ne obrazloži. Ne navaja, katera konkretna kršitev iz 372. člena ZKP bi naj bila podana in v čem bi naj kršitev bila. Neobrazložene pritožbe pa ni mogoče preizkusiti. V kolikor pa pritožnica sklepa na kršitev kazenskega zakona na podlagi drugačne dokazne ocene in drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje pri kaznivem dejanju nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ki je opisano v točki 1 izreka izpodbijane sodbe, ko navaja, da besedno izzivanje še ne pomeni storitve kaznivega dejanja, pa prezre, da je kazenski zakon kršen samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A.Ž. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada zagovornice pa obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo II K 28236/2019 z dne 20. 8. 2019 obdolženega A.Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 in napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1 ter mu določilo za prvo kaznivo dejanje kazen eno leto zapora, za drugo in tretje kazni po dva meseca zapora in za četrto kaznivo dejanje kazen šest mesecev zapora, zatem pa mu po drugem odstavku 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno enotno zaporno kazen vštelo pripor od 2. 6. 2019 od 8.15 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, glede potrebnih izdatkov in nagrade njegove zagovornice, ki mu je bila postavljena po uradni dolžnosti, pa po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da bremenijo proračun. Z isto sodbo je zoper obdolženca na podlagi 2. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški postopka, vezani na to kaznivo dejanje, bremenijo proračun.

2. Zoper obsodilni del prvostopne sodbe se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe in odpravi pripor zoper obdolženega, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ko je zavrnilo s strani zagovornice predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, ki bi naj podal oceno, ali je bil obdolženi dne 1. 6. 2019 sposoben razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje. Obdolženi je namreč v zagovoru pojasnil, da je 1. 6. 2019 popil en liter vina zvečer ob „5“, torej neposredno pred tem, ko bi naj poškodoval L.H.. Sam je sicer presodil, da popiti alkohol na sposobnost razsojanja pri njem ni imel nobenega vpliva, vendar gre po mnenju zagovornice za povsem nekritično presojo vpliva alkohola na njegovo sposobnost razsojanja tisti dan, pa tudi sicer za povsem nekritični odnos obdolženca do alkohola. Tudi oškodovanka je pojasnila, da je obdolženi ves čas živčen in pod vplivom alkohola, v nasprotju z dokazi v spisu pa je zaključek v sodbi, da nobena od prič ali družinskih članov in mogla potrditi, da je obdolženi prekomerno užival alkohol. Zato bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti in izvesti dokaz z izvedencem.

5. Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 28) navaja, da se sodišču nikakor ni porajal dvom v obdolženčevo sposobnost razumeti pomen svojega ravnanja in njegovo sposobnost svoje ravnanje obvladovati in da zato ugotavlja, da je ob storitvi vseh kaznivih dejanj bil prišteven, saj za nasprotni zaključek ni imelo nobenega razloga. Zato je tudi zavrnilo dokazni predlog zagovornice, podan na predobravnavnem naroku, ki ga je ponovila na glavni obravnavi, po angažiranju izvedenca psihiatra. Obdolženi je namreč sam v zagovoru povedal, da je popil „le“ en liter vina in da zaradi tega ni čutil posebnega učinka alkohola. Vsega se je zavedal, očitanega dejanja pa ni storil. Iz preizkusa alkoholiziranosti, ki je bil opravljen na PP Dravograd dne 2. 6. 2019 ob 8.15 uri, pa je razvidno, da je imel obdolženi v krvi 0,26 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka, kar po presoji sodišča prve stopnje potrjuje navedbo obdolženca, da prejšnjega dne stopnja alkohola v njegovi krvi ni bila takšna, da bi pomembno vplivala na njegovo prištevnost. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje štelo za nepotrebno angažiranje izvedenca medicinske stroke, da bi se ugotovilo, ali je bil obdolženi v času storitve vseh kaznivih dejanj, prišteven. Za nasprotni sklep namreč ni našlo nobene podlage, glede na to, da je obdolženi zanikal prekomerno uživanje alkohola, nobena od prič pa tega ni mogla potrditi.

6. Navedeni razlogi so po presoji pritožbenega sodišča razumni, odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne predlagan dokazni predlog, pa utemeljena. Po pravilni presoji prvostopnega sodišča predlagani dokaz ni bil materialno pravno relevanten in ne bi v ničemer prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja, glede na že izveden dokazni postopek in že izvedene dokaze. Zagovornica pa nasprotnega ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. To velja tudi za njena pritožbena izvajanja, v katerih sama zagovor obdolženca, da zaužiti alkohol ni vplival na njegovo ravnanje, ocenjuje kot njegovo nekritično presojo navedene okoliščine, pri tem pa se sklicuje na izpovedbo oškodovanke L.H., da je bil obdolženi ves čas živčen in pod vplivom alkohola. Slednje je sicer zapisano v zapisniku o sprejemu ustne kazenske ovadbe z dne 2. 6. 2019, kot to navaja pritožba, vendar ne izkazuje stopnje alkoholiziranosti in živčnosti obdolženca v času storitve kaznivih dejanj v taki meri, ki bi pomembno vplivala na obdolženčevo sposobnost razsojanja in obvladovanja v inkriminiranem časovnem obdobju ter posledično povzročila dvom v njegovo prištevnost in s tem narekovala drugačno odločitev sodišča prve stopnje glede podanega dokaznega predloga.

7. Pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona zagovornica v pritožbi ne obrazloži. Ne navaja, katera konkretna kršitev iz 372. člena ZKP bi naj bila podana in v čem bi naj kršitev bila. Neobrazložene pritožbe pa ni mogoče preizkusiti. V kolikor pa pritožnica sklepa na kršitev kazenskega zakona na podlagi drugačne dokazne ocene in drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje pri kaznivem dejanju nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ki je opisano v točki 1 izreka izpodbijane sodbe, ko navaja, da besedno izzivanje še ne pomeni storitve kaznivega dejanja, pa prezre, da je kazenski zakon kršen samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Enako velja za pritožbeno razlogovanje, ki se nanaša na kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1, opisano v točki 4 prvostopnega krivdnega izreka, ko zagovornica drugače kot sodišče prve stopnje ugotavlja, kaj vse je obdolženi izrekel policistu M.P. dne 2. 6. 2019, ko je ta opravljal naloge policije, navedene v opisu kaznivega dejanja, in pri tem zaključuje, da izrečene besede pri policistu niso mogle povzročiti resnega strahu za njegovo varnost in zato niso podani zakonski znaki navedenega kaznivega dejanja. Navaja namreč, da je obdolženi policistu izrekel zgolj to, da ščiti napačnega človeka in da je I. banda ter nič drugega. Z navedenim zagovornica graja pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja, ne izkazuje pa kršitve kazenskega zakona.

8. Neutemeljena je pritožba tudi glede pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva obravnavanih kaznivih dejanj, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi storil v krivdnem izreku navedena kazniva dejanja. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša ter se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, glede na pritožbena izvajanja zagovornice pa dodaja:

9. Zagovornica navaja, da je obdolženi storitev kaznivega dejanja na škodo L.H. zanikal, pritožba pa meni, da obstaja vsaj dvom, da je storil to kaznivo dejanje, ki je časovno opredeljeno od 26. 11. 2015 do 1. 6. 2019. Pritožba navaja, da je bil obdolženi predhodno pravnomočno obsojen za storitev istovrstnega kaznivega dejanja na škodo iste oškodovanke, ki ga je storil v času do 25. 11. 2015, oškodovanka sama pa je izpovedala, da je pred enim letom, od kar so imeli na sodišču, bil mir. Obdolženi bi jo naj sicer besedno izzival, pri čemer ni pojasnila, s kakšnimi besedami, na glavni obravnavi pa je opisala samo dogajanje dne 1. 6. 2019. Vsega kar je zapisano v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe ni povedala, ko pa ji je državni tožilec na glavni obravnavi predočil navedbe iz ovadbe, pa je zgolj rekla, da jo je obdolženi večkrat žalil. Sodišče prve stopnje bi zato moralo bolj kritično presoditi njene izpovedbe. Glede na to, da je obdolženemu dovolila, da je bil v njeni hiši tudi v času, ko je imel prepoved približevanja, pa je tudi vprašljiv strah, ki bi ga naj čutila pred obdolžencem. Način nastanka njene poškodbe dne 1. 6. 2019, tudi ni dovolj razjasnjen. Izvedenec medicinske stroke je pojasnil, da bi taka poškodba lahko nastala tudi pri padcu, zato obstaja dvom, da ji jo je povzročil obdolženi. Še zlasti, ker je oškodovanka povedala, da je naslednjega dne okrog 9 ure odšla na vrt, kar se je izkazalo za netočno, ker so bili že ob 8 uri na kraju dogodka policisti in jo tam zatekli, prezreti pa tudi ni, da je umaknila predlog za pregon zoper obdolženca za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Da bi obdolženi z njo grdo ravnal ali ji grozil, pa ni vedel niti I.H. 10. Z navedenim ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitev sodbe povzelo celotno izpovedbo oškodovanke, v kateri se je sklicevala tudi na zapisnik podano ustno kazensko ovadbo, za katero je navedla, da povsem ustreza vsebini njenih izjav, danih na policiji in da jih je policistka, ki jih je zapisala, to naredila verodostojno. Oškodovanka je pojasnila mehanizem nastanka poškodbe, ki jo je utrpela dne 1. 6. 2019, ko je povedala, da jo je obdolženi s pestjo roke udaril v predel obraza, da se ji je ulila kri, zatem pa ji preprečeval odhod iz kuhinje, kjer se je to zgodilo, da ne bi koga obvestila o telesni poškodbi in je zato šele naslednje jutro to poškodbo opazil njen sin I.H. ter zaradi nje poklical policijo, kar je obdolženca razburilo, da je storil kaznivo dejanje grožnje, opisano v točki 2 krivdoreka, na škodo I.H.. Ta del njene izpovedbe je potrjen z izpovedbo I.H., sama telesna poškodba z medicinsko dokumentacijo, izvedenec medicinske stroke pa je dopustil kot možen način nastanka poškodbe, način, ki ga je opisala oškodovanka, zaradi česar je sodišče prve stopnje njeno izpovedbo ocenilo kot verodostojno in ni imelo razloga, da bi podvomilo v resničnost tega, kar je navajala. Zato ni mogoče pritrditi zagovornici, da obstaja dvom o tem, ali je telesno poškodbo, ki jo je zadobila 1. 6. 2019, oškodovanki zadal obdolženec na način in v okoliščinah, kot jih je opisala oškodovanka in je to zapisano v izreku sodbe. Oškodovanka je tudi opisala, da je celotno inkriminirano obdobje živela v strahu pred obdolžencem, ki ji je tedensko grozil, da jo bo razbil, da jo bo ubil, da jo bo zaklal in z dvignjeno roko žugal ter grozil, kar vse je navedeno v zapisniku o sprejemu ustne kazenske ovadbe, z dne 2. 6. 2019, katerega verodostojnost je na glavni obravnavi potrdila oškodovanka. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja kaznivega dejanja, storjenega na škodo L.H., kot je to obrazloženo v točkah od 8 do 12 ter točkah od 18 do 22 obrazložitve napadene sodbe, pri čemer soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da so v ravnanju obdolženca, podani vsi elementi kaznivega dejanja nasilja v družini, ki so v izpodbijani sodbi tudi pravilno utemeljeni.

11. Enako ne dvomi niti v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja kaznivega dejanja grožnje, storjenega na škodo I.H. Da je obdolženi ravnal na način, kot je to opisano v krivdoreku prvostopne sodbe pod točko 2, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izpovedb oškodovanca I.H. in prič L.H., S.R., pri čemer je za prvo navedenega tudi ugotovilo, da je zaslišan kot priča potrdil izpovedbo L.H. glede kaznivega dejanja nasilja v družini, čeprav ni opisal vseh tistih podrobnosti, ki jih je v svoji izpovedbi navedla oškodovanka. Slednja sicer ni slišala groženj z ubojem, ki jih je obdolženi izrekel I.H. dne 2. 6. 2019, kot to navaja pritožba, vendar sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi podvomilo v verodostojnost navedb oškodovanca, da mu je obdolženi kritičnega dne izrekel take grožnje, kakor tudi, da mu je pred tem že večkrat grozil z ubojem in da je s tem pri oškodovancu povzročil resen strah za svoje življenje, saj je bil prepričan, da je obdolženi grožnje z ubojem sposoben uresničiti. Prezrlo namreč ni, da je bil na škodo istega oškodovanca že trikrat obsojen, dvakrat zaradi kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in enkrat zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, kar je razvidno iz podatkov kazenske evidence in je zapisano tudi v opisu kaznivega dejanja. Krivdo obdolženca za dejanje, storjeno na škodo I.H., pa je utemeljeno oprlo tudi na izpovedbo priče S.R., ki je potrdil del dogajanja kritičnega jutra in ravnanje obdolženca, kot je opisano v točkah 2 in 3 prvostopnega krivdnega izreka. Tako je med drugim slišal, da je obdolženi zagrozil oškodovancu, da ga bo vpričo policajev zaklal, ker ima pri sebi nož, videl pa je, da je obdolženi z neko lato ali kolom razbijal po avtomobilu oškodovanca. Grožnje oškodovancu je slišal tudi policist M.P., ki je prišel na kraj dogodka, in je izpovedal, da se tudi na ukaze policista obdolženi ni pomiril. Vse to je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v razlogih sodbe (točkah 14 in 15), v točki 16 pa obrazložilo, da je grožnje oškodovancu potrdila še priča P.Š., ki je bila v patrulji z M.P. Zato pritožbena navedba, da je grožnje z ubojem navajal zgolj oškodovanec, ni točna, pritožbeni sklep, da bi bilo potrebno obdolženca za to dejanje v dvomu oprostiti, pa je neutemeljen.

12. Dejansko stanje kaznivega dejanja poškodovanje tujih stvari pritožba graja z navedbo, da je sodišče prve stopnje brez vsakega dokaza zaključilo, da je obdolženi s svojim ravnanje oškodovancu povzročil za 400,00 EUR škode. Pritožba nima prav. Sodišče je višino škode ugotovilo na podlagi izpovedbe oškodovanca, za katero ni imelo razloga, da ji ne sledi, zlasti, ker ni bilo dvoma o tem, da je obdolženi na osebnem avtomobilu poškodoval zadnje desno stransko steklo in ga razbil, odlomil pa obe zunanji vzvratni ogledali, kar tudi po laični oceni ustreza višini škode, ki jo je navedel oškodovanec. Zgolj pavšalna pritožbena navedba, da bi moralo sodišče višino škode bolj kritično presoditi, pa ne more omajati pravilnosti napadene sodbe, pri čemer višina škode ni zakonski znak kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženi spoznan za krivega.

13. Zagovornica graja tudi pravilnost dejanskega stanja pri kaznivem dejanju napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti in se pri tem sklicuje na zagovor obdolženca, pri tem pa prezre, da je sodišče prve stopnje njegov zagovor, v katerem je zanikal grožnje, ki jih je izrekel policistu M.P. in so navedene v opisu kaznivega dejanja, pravilno ocenilo kot neprepričljiv in nesprejemljiv, svoje dokazne zaključke pa oprlo na izpovedbo oškodovanca in izpovedbe prič L.H., I.H. in P.Š., pa čeprav slednja nista slišala vseh groženj, kot to navaja pritožba, saj sta pojasnila razloge, zaradi katerih je možno, da sta katero od verbalnih groženj obdolženca preslišala. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so bile grožnje P. take, da so lahko pri njem povzročile resen strah za njegovo varnost, zlasti še, ker obdolženega pozna že iz predhodnih postopkov, ko ga je policija obravnavala zaradi nasilnih ravnanj in je bil prepričan, da je obdolženi grožnje sposoben uresničiti ter jih je zato jemal resno.

14. Pritožba graja še višino izrečene zaporne kazni in navaja, da je sodišče prve stopnje izreklo nesorazmerno visoke zaporne kazni. Vsebinsko je ta del pritožbe neobrazložen, odločbo o kazenskih sankcijah pa je pritožbeno sodišče glede na uveljavljane pritožbene razloge preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo določenih kazni zapora za vsako kaznivo dejanje in tudi ne za spremembo posameznih določenih kazni zapora, kakor tudi ne za spremembo izrečene enotne kazni zapora. Prvostopno sodišče je namreč ob pravilnem vrednotenju teže storjenih kaznivih dejanj, okoliščin, v katerih jih je obdolženi storil, kakor tudi stopnje njegove krivde ter ob pravilnem vrednotenju njegove predkaznovanosti in specialnega povratništva kot obteževalne okoliščine, pri čemer olajševalnih okoliščin ni našlo, obdolžencu določilo in izreklo primerne in pravične posamezne in enotno kazen zapora. Prezrlo ni, da obdolženi kazniva dejanja na škodo L. in I.H. izvršuje kontinuirano, da ga od izvrševanja ne odvračajo že izrečene sodbe in da bo le z kazenskimi sankcijami, ki mu jih je tokrat določilo in izreklo, mogoče pričakovati, da bo s kaznivimi dejanji prenehal. 15. Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

16. Iz enakih razlogov, kot sodišče prve stopnje (ker je obdolženi brez sredstev, sedaj pa je v priporu in bo moral na prestajanje zaporne kazni) je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopa, glede potrebnih izdatkov in nagrade njegove po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa odločilo, da bremenijo proračun (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP).