Jedro

Tožnik od toženke zahteva, da mu za čas delovnega razmerja plača del plače, katerega mu na račun nakupa in vzdrževanja avtomobila ni izplačala, prav tako pa mu ni izročila avtomobila v lastništvo, kot naj bi bilo glede na tožnikove navedbe dogovorjeno. Bistvo spora torej je, ali je tožnik upravičen do vtoževane razlike v neizplačani plači, zato je glede na točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 podana pristojnost delovnega sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o spornem razmerju, ter da bo po pravnomočnosti tega sklepa spis odstopljen stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Mariboru.

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeni sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bistveno, da je bil s toženko v delovnem razmerju. Dogovorjeno je bilo, da bo prejel 1.800,00 EUR neto plače, pri čemer je do odplačila avtomobila, ki ga je toženka kupila zanj, prejel le 1.300,00 EUR neto plače. Ko je bil avtomobil odplačan, je prejel 1.300,00 EUR na račun, 250,00 EUR na račun svoje partnerke, 250,00 EUR pa je delodajalec zadržal zaradi kritja stroškov vzdrževanja in obratovanja avtomobila. Tako je bil sklenjen nezakonit dogovor, da plača ne bo v celoti izplačana v denarju (kršitev 126. člena ZDR-1). Leasing pogodba ni bila samostojna pogodba civilnega prava, ampak je bil leasingu podoben dogovor del pogodbe zaposlitvi, ki je na nezakonit način urejal plačilo plače. Vtožuje del plače, ki mu nezakonito ni bil izplačan v denarju, temveč v storitvi financiranja avtomobila oziroma pavšalnih stroškov zanj, katerega je moral vrniti tožencu. Ni šlo za pobot plače, ampak je prejel 1.300,00 EUR neto plačo, ostalo pa v naturalni protivrednosti. Sodišče je napačno povzelo trditveno podlago. O leasingu je ves čas govoril v navednicah. Bistveno je, da vtožuje neizplačan del plače, pri čemer pa je pojasnil, da je bil dogovor nezakonit, toženka dogovora ni upoštevala in se je okoristila ne samo za neizplačan del plače, temveč še z avtomobilom, ki je dejansko predstavljal drugi del tožnikove plače. Zaradi vsega navedenega je nepravilno, da je sodišče pristojnost oprlo le na navedbo o razvezani pogodbi o leasingu, brez upoštevanja konteksta celotne tožbe. Tudi, če pa bi lahko sledili tezi izpodbijanega sklepa, da tožnik vtožuje kondikcijo na podlagi razvezane leasing pogodbe, pa to ne spremeni dejstva, da vtožuje terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zaradi neizplačanega dela plače. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in toženki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženka nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz trditvene podlage tožbe, ki je bistvena za presojo stvarne pristojnosti sodišča (drugi odstavek 17. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženki. S toženko je bil dogovorjen, da bo v vtoževanem obdobju prejemal neto plačo v višini 1.800,00 EUR, pri čemer je bil sklenjen tudi dogovor, da bo toženka za tožnika kupila avtomobil, za katerega ji bo vsak mesec plačal 500,00 EUR na način, da bo na svoj račun namesto 1.800,00 EUR neto, prejel le 1.300,00 EUR neto. Ko je bil avtomobil odplačan, je bil sklenjen dogovor, da ostane pisan na toženko, tožnik pa bo vsak mesec plačal 250,00 EUR na račun stroškov registracije in vzdrževanja avtomobila. To plačilo se je izvedlo na način, da je toženka tožniku plačala 1.300,00 EUR neto na njegov TRR, 250,00 EUR na TRR njegove partnerke, preostalih 250,00 EUR pa ni plačala tožniku, ampak je ta znesek zadržala za kritje stroškov avtomobila. Ko je tožnik podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, je toženka zahtevala, da ji vrne avtomobil, s čimer je bila razdrta pogodba o leasingu, tožnik je ostal brez avtomobila in tudi brez dela plače, ki ga je namenil plačilu avtomobila in stroškom vzdrževanja. Tožnik je trdil, da je bil na ta način prikrajšan pri plači. Prikrajšan je bil, ker ta del plače ni bil obruten in ker iz naslova dogovorjene plače ni prejel niti 500,00 EUR neto, od aprila 2019 pa 250,00 EUR neto, prav tako pa ne avtomobila. Ker mu toženka ne priznava lastništva avtomobila, katerega je odplačal z delom dogovorjene neto plače, pri čemer tožnik šteje, da je leasing pogodba prenehala veljati, od nje sedaj zahteva plačilo neizplačanega dela plače. 6. Iz trditvene podlage tožbe glede na navedeno izhaja, da tožnik vtožuje plačilo dolgovane plače od nekdanjega delodajalca. Plača predstavlja eno od temeljnih pravic delavca iz naslova delovnega razmerja in posledično eno od temeljnih obveznosti delodajalca (44. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1).

7. Stvarno pristojnost delovnih sodišč ureja 5. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ki v točki b) prvega odstavka določa pristojnost delovnih sodišč tudi v sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. V konkretni zadevi gre za spor med tožnikom kot delavcem in toženko kot delodajalko. Sporno je, ali je toženka tožniku izplačala vso pripadajočo plačo. To vprašanje je sicer povezano s tem, ali sta bila tožnik in toženka dogovorjena, da bo tožnik prejel 1.800,00 EUR neto plače in ali je bil sklenjen dogovor, da toženka zadrži 500,00 EUR plače zaradi nakupa avtomobila, nato pa 250,00 EUR za njegovo vzdrževanje, vse z namenom, da bo avtomobil prepisan na tožnika. Čeprav je bilo zatrjevano, da je bil takšen dogovor sklenjen v okviru "leasing" pogodbe, je tožnik to navajal le v pojasnilo, zakaj od toženke sedaj zahteva plačilo dela plače, za katerega se je v času delovnega razmerja strinjal, da se mu ne izplača. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik zahteva vrnitev vsega, kar je toženka od njega prejela iz naslova pogodbe o "leasingu", ki je prenehala veljati, vendar bi pri tem moralo upoštevati nadalje navedbe tožnika, da to zahteva, ker je zaradi tega prikrajšan pri plačilu dogovorjene plače. 8. Toženka v pritožbi sicer pravilno izpostavlja, da se tožnik v tožbi ni skliceval na 126. člen ZDR-1 in nedovoljen način izplačila plače, vendar slednje ni pomembno. Tožnik od toženke zahteva, da mu za čas delovnega razmerja plača del plače, katerega mu na račun nakupa in vzdrževanja avtomobila ni izplačala, prav tako pa mu ni izročila avtomobila v lastništvo, kot naj bi bilo glede na tožnikove navedbe dogovorjeno. Bistvo spora torej je, ali je tožnik upravičen do vtoževane razlike v neizplačani plači. Toženka je v odgovoru na tožbo sicer navedbam tožnika nasprotovala in trdila, da je bil nakup dogovorjen, odplačeval pa se naj bi skozi provizijo, ki jo bi tožnik prejel od dobička projektov (torej dela plače iz naslova delovne uspešnosti) ter terjatvami do toženke, ki so mu nastale pred zaposlitvijo, avtomobila pa mu ni izročila, ker s provizijami in terjatvami ni odplačal avtomobila, vendar slednje ne spremeni dejstva, da gre za spor o tem, ali je toženka tožniku izplačala vso pripadajočo plačo iz naslova delovnega razmerja, zato je glede na točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 podana pristojnost delovnega sodišča. 9. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnjo obravnavo.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.