Jedro

Pogodba o zamenjavi stanovanj z dne 6.9.1991 ne predstavlja veljavnega pravnega naslova za toženkino vselitev in pridobitev imetništva stanovanjske pravice na stanovanju v L., P., saj je bilo razpolaganje tedanjih vojaških organov s tem stanovanjem nezakonito.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka izprazniti trosobno stanovanje v L., P. in ga izpraznjenega izročiti tožeči stranki. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 50.872,50 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Stanovanjska komisija tožeče stranke je soglasje za zamenjavo stanovanj najprej dala, potem pa ga je preklicala.

Sodišče pri tem ni upoštevalo, da toženi stranki doslej nista bila vročena niti soglasje, niti preklic soglasja. Za veljavnost soglasja oziroma preklica soglasja pa je vročitev stranki bistvena. Z vprašanjem, zakaj tožena stranka soglasja nima, pa se sodišče sploh ni ukvarjalo. Tudi na vprašanji, ali je tožeča stranka kršila upravni postopek in določbe svojega stanovanjskega pravilnika, v dosedanjem postopku ni bilo odgovorjeno. V prejšnjem postopku se je vrhovno sodišče ukvarjalo z ničnostjo soglasja k zamenjavi, ki ga je dala JLA, v ponovljenem postopku pa bi se morali sodišči druge in prve stopnje ukvarjati s soglasjem in preklicem soglasja tožeče stranke. Ker se nista, sta kršili 22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije, ki urejata pravico do sodnega varstva. Izdaja soglasja in kasnejši preklic bi se morala obravnavati tudi v okviru določbe 11. člena ZPP. Podane so tudi kršitve ZPP iz 2. točke v zvezi s 1. točko 385. člena ZPP in iz 5. in 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče tudi na vse pritožbene trditve ni odgovorilo. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pogodba o zamenjavi stanovanj z dne 6.9.1991 ne predstavlja veljavnega pravnega naslova za toženkino vselitev in pridobitev imetništva stanovanjske pravice na stanovanju v L., P., saj je bilo razpolaganje tedanjih vojaških organov s tem stanovanjem nezakonito. Zato tožena stranka zaseda stanovanje v L., P., nezakonito. Dne 6.9.1991 je veljala določba tretjega odstavka I. točke temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in določba prvega odstavka 9. člena ustavnega zakona za izvedbo te temelje ustavne listine (Uradni list RS, št. 1/91 - v nadaljevanju: UZITUL), zaradi katerih organi SFRJ v Republiki Sloveniji niso več imeli pravic in pristojnosti, ki so bile poprej z Ustavo RS in z Ustavo SFRJ prenesene nanje; premoženje, s katerim so na ozemlju RS poprej upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA, pa je bilo v kritičnem času v upravljanju Republike Slovenije. Zato bi menjalna pogodba z dne 6.9.1991 lahko predstavljala veljavni pravni naslov za toženkino vselitev v stanovanje le v primeru, če bi s pogodbo z dne 6.9.1991 soglašal upravljalec stanovanja v L., P., tedaj Republika Slovenija oziroma z njene strani pooblaščeni organi. Niti Republika Slovenija kot upravljalec, niti katerikoli z njene strani pooblaščeni organ pa toženi stranki soglasja ni dal, kar sta ugotovili obe sodišči in kar povsem jasno izhaja tudi iz revizijskih trditev tožene stranke same. Ob dejstvu, da s strani za to pristojnega subjekta soglasje k pogodbi z dne 6.9.1991 ni bilo dano, pa je edino mogoč le materialnopravni zaključek, kakršnega sta naredili tudi sodišči druge in prve stopnje, da menjalna pogodba z dne 6.9.1991 ne predstavlja veljavnega pravnega naslova za uporabo spornega stanovanja, zaradi česar je bilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke pravno pravilno ugodeno.

Odobritev ali neodobritev dne 6.9.1991 sklenjene menjalne pogodbe je bila v dispoziciji tožeče stranke. Ugotovljeno je bilo, da tožeča stranka z menjalno pogodbo z dne 6.9.1991 ne soglaša. Iz katerih razlogov soglasje odklanja, pa tudi po presoji revizijskega sodišča ni odločilno. To vprašanje bi bilo namreč lahko pravno pomembno le v primeru, če bi obstajala dolžnost tožeče stranke, da mora odločiti o tem, ali s pravnim poslom, ki je bil sklenjen dne 6.9.1991 soglaša ali ne oziroma, če bi obstajala pravica tožene stranke, da zahteva od tožeče stranke izdajo soglasja. Po nobeni določbi veljavnega materialnega prava pa tožena stranka nima upravičenja zahtevati izdajo soglasja. Zato niso utemeljene revizijske trditve, da predstavlja neukvarjanje sodišč druge in prve stopnje z vprašanji zakaj soglasje ni bilo dano, zakaj je bilo prvotno soglasje preklicano, zakaj toženi stranki ni bila vročena nobena odločba itd., nepravilno uporabo določb ZPP o reševanju predhodnih vprašanj (12. člen ZPP - tožena stranka v reviziji verjetno pomotoma navaja 11. člen ZPP), nedovoljeno toleranco obeh sodišč, zlasti drugostopnega, do nedovoljenih razpolaganj tožeče stranke (verjetno ima pri tem tožena stranka v mislih neizdajo soglasja), ki naj bi bila po sicer neutemeljenih revizijskih trditvah podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku, zaradi česar naj bi bila po mnenju revizije podana bistvena kršitev iz 5. točke 354. člena ZPP, in kršitev določb 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije, ki zagotavljata enako varstvo pravic in pravico do sodnega varstva, kar vse naj bi bilo toženi stranki po zmotnem mnenju revizije tudi odvzeto zaradi neobravnavanja vzrokov za neizdajo soglasja.

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ob preizkusu po uradni dolžnosti pa je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da v postopku pred sodiščama druge in prve stopnje bistvena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni bila storjena. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).