Jedro

Če je za odreditev in podaljšanje pripora po zgoraj povzetih določbah ZKP potreben predlog državnega tožilca, se postavlja vprašanje, ali je sodišče prve stopnje vezano na predlog oz. izjavo (soglasje) državnega tožilca, da se obtožencu pripor odpravi (oziroma nadomesti z varščino ali drugimi nadomestnimi ukrepi). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče vezano na predlog (soglasje) državnega tožilca, saj če se pripor odredi ali podaljša le na predlog državnega tožilca, je logično, da se tudi odpravi oziroma nadomesti z drugimi ukrepi, če tako predlaga državni tožilec ali če da soglasje k takemu predlogu. Pripor se v kateremkoli času odpravi, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen (tretji odstavek 200. člena ZKP). Med take razloge je po oceni pritožbenega sodišča potrebno šteti tudi primere, ko državni tožilec predlaga odpravo pripora oz. da soglasje k predlogu za odpravo pripora (oz. nadomestitev pripora z milejšimi ukrepi). Nevezanost sodišča na tak tožilčev predlog (soglasje) bi pomenilo, da nasproti obtožencu ne stoji več državni tožilec ampak sodišče, ki s tem od državnega tožilca prevzame funkcijo pregona (in predlagatelja pripora), kar pa ni skladno z ustavnim jamstvom, da o priporu odloča sodišče, ki je neodvisno in nepristransko (23. člen Ustave RS).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog obtoženčevega zagovornika za nadomestitev pripora z milejšim ukrepom (ponujeno varščino v višini 130.000,00 EUR in hišnim priporom).

Proti takemu sklepu je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik, ki trdi, da je izpodbijani sklep nezakonit, da nima razlogov in se ga ne da preizkusiti, obenem pa predstavlja nezakonit in nesorazmeren poseg v človekove pravice obtoženca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi in ga nadomesti s hišnim priporom ter sprejemom ponujene varščine v višini 130.000,00 EUR.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da je obtožnica, ki jo je Okrožno državno tožilstvo v Kopru vložilo zoper obtoženega C.G. pravnomočna. Pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je bil obtožencu nazadnje podaljšan s sklepom zunajobravnavnega senata sodišča prve stopnje z dne 26.2.2016. 14.3.2016 je obtoženčev zagovornik vložil predlog za nadomestitev pripora s hišnim priporom in določitvijo varščine, pri tem je bila ponujena varščina v višini 130.000,00 EUR, hišni pripor pa naj bi se po predlogu izvrševal na naslovu K., pri čemer je bila k predlogu predložena najemna pogodba, iz katere izhaja pravica obtoženca do uporabe stanovanja na prej navedenem naslovu s pričetkom 25.3.2016 ter koncem najema 25.3.2017 z možnostjo podaljšanja. Okrožna državna tožilka je 15.3.2016 poslala sodišču prve stopnje soglasje k predlogu obtoženčevega zagovornika, da se namesto pripora obtožencu določi varščina v višini 130.000,00 EUR in hišni pripor, ki naj bi se izvrševal v Republiki Sloveniji.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo zgoraj navedenemu predlogu obtoženčevega zagovornika h kateremu je dala soglasje državna tožilka. S tem je sodišče prve stopnje posredno izrazilo stališče, da na tako izjavo državne tožilke ni vezano. Po oceni pritožbenega sodišča to stališče ni pravilno.

Varščina (in hišni pripor) sta nadomestna ukrepa za pripor. Drugi odstavek 199. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) določa, da se sklep, s katerim se določa varščina, in sklep, s katerim varščina preneha, izda po zaslišanju tožilca. Res je, da iz navedene določbe ne izhaja, da je zunajobravnavni senat, ki po vložitvi obtožnice odloča o sprejemu ali zavrnitvi varščine (prvi odstavek 199. člena ZKP), vezan na (katerokoli) mnenje tožilca, vendar pa vezanost zunajobravnavnega senata na izjavo tožilca za nadomestitev pripora z varščino (in hišnim priporom) izhaja iz določb ZKP, ki urejajo odreditev, podaljšanje in odpravo pripora.

Pripor se sme odrediti samo v pogojih, ki so določeni v ZKP (prvi odstavek 200. člena ZKP). Tako v preiskavi kot tudi po vloženi obtožnici in izreku obsodilne sodbe se lahko pripor odredi le na predlog državnega tožilca (prvi odstavek 202. člena ZKP, prvi odstavek 272. člena ZKP in prvi odstavek 361. člena ZKP). Ravno tako je potreben predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora (drugi odstavek 205. člena ZKP, drugi odstavek 272. člena ZKP in prvi odstavek 361. člena ZKP). Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da je predlog državnega tožilca procesna predpostavka oz. eden od pogojev za odreditev oziroma podaljšanje pripora, saj če je po vložitvi obtožnice obdolženec v priporu in v obtožnici ni predlagano, naj se pripor podaljša, predsednik senata brez odlašanja izda sklep o odpravi pripora (tretji odstavek 272. člena ZKP). Ravno tako se pripor vselej odpravi in odredi izpustitev obtoženca, če tožilec pred izrekom sodbe ni predlagal podaljšanje pripora (tretji odstavek 361. člena ZKP). Sodišče torej ne odreja (podaljšuje) pripora po uradni dolžnosti, le v primeru iz drugega odstavka 207. člena ZKP tudi brez predloga strank preizkuša, ali so še dani razlogi za pripor, in izda sklep, s katerim ugotovi, da so razlogi za pripor še podani, ali pa pripor odpravi.

Če je za odreditev in podaljšanje pripora po zgoraj povzetih določbah ZKP potreben predlog državnega tožilca, se postavlja vprašanje, ali je sodišče prve stopnje vezano na predlog oz. izjavo (soglasje) državnega tožilca, da se obtožencu pripor odpravi (oziroma nadomesti z varščino ali drugimi nadomestnimi ukrepi). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče vezano na predlog (soglasje) državnega tožilca, saj če se pripor odredi ali podaljša le na predlog državnega tožilca, je logično, da se tudi odpravi oziroma nadomesti z drugimi ukrepi, če tako predlaga državni tožilec ali če da soglasje k takemu predlogu. Pripor se v kateremkoli času odpravi, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen (tretji odstavek 200. člena ZKP). Med take razloge je po oceni pritožbenega sodišča potrebno šteti tudi primere, ko državni tožilec predlaga odpravo pripora oz. da soglasje k predlogu za odpravo pripora (oz. nadomestitev pripora z milejšimi ukrepi). Nevezanost sodišča na tak tožilčev predlog (soglasje) bi pomenilo, da nasproti obtožencu ne stoji več državni tožilec ampak sodišče, ki s tem od državnega tožilca prevzame funkcijo pregona (in predlagatelja pripora), kar pa ni skladno z ustavnim jamstvom, da o priporu odloča sodišče, ki je neodvisno in nepristransko (23. člen Ustave RS).

Zaradi zgoraj navedenega pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je v obravnavani zadevi zaobšlo soglasje okrožne državne tožilke k predlogu obtoženčevega zagovornika za nadomestitev pripora z varščino (in hišnim priporom). Izpodbijani sklep je bilo zato potrebno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločitev, ki bo morala slediti soglasni volji strank postopka, da se obtožencu pripor nadomesti s sprejemom varščine (in hišnim priporom), vse v skladu z določbami od 196. do 199.a člena ZKP.

Odločitev pritožbenega sodišča ima podlago v tretjem odstavku 402. člena ZKP.