Jedro

Izmikanje vabilu na glavno obravnavo je eden od treh alternativno predpisanih razlogov, zaradi katerih sme sodišče odrediti obdolženčevo privedbo. V takšnem primeru pa je okoliščina, ali je bil obdolženec v redu povabljen, pravno nepomembna, saj je pri tem razlogu za privedbo že po naravi stvari izključena.

Ker je obsojenec na glavni obravnavi soglašal z branjem zapisnikov o zaslišanju prič, se je s tem odrekel njunemu neposrednemu zaslišanju, s tem pa tudi možnosti, da jima na glavni obravnavi neposredno postavlja vprašanja (334. člen ZKP).

Oškodovanec ne spada med procesne subjekte, katerih navzočnost na glavni obravnavi je obvezna.

Za ugotavljanje zastaranja kazenskega pregona nista relevantni okoliščini, kdaj je obdolženec prejel obtožni akt oziroma odločbo sodišča druge stopnje.

Tudi po telefonu je mogoče uresničiti zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ.

Izrek

Zahteva obsojenega R.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil R.M. (obsojenec) spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Dolžan je plačati tudi stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 50.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je obsojenčevo pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 4.9.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagal je, da naj Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Neutemeljene so vložnikove trditve, da višje sodišče ni zavzelo stališča do obdolženčeve pritožbe, kajti prav višje sodišče je ugotovilo, da so vse navedbe o kršitvah obdolženčevih pravic neutemeljene, tako glede pravice do obrambe, pravice do uporabe jezika, pravice do priprave obrambe in neposrednega zaslišanja prič ter glede vabljenja in prisilnega privoda. Pravil postopka glede teh okoliščin sodišči nista kršili. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca zahteva za varstvo zakonitosti tudi nima prav glede navedb o kršitvah kazenskega zakona. Način storitve in prepovedana posledica sta prav takšni, kot jih zakon predvideva za izpolnitev znakov kaznivega dejanja po 145. členu KZ. Tudi glede zastaranja sodišče zakona ni kršilo, saj odločba postane pravnomočna z dnem odločitve višjega sodišča. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb: tako naj ne bi odgovorilo na navedbe o kršitvi 19. člena Ustave Republike Slovenije (varstvo osebne svobode), ker je bil obdolženec prisilno priveden na glavno obravnavo brez predhodnega vabila; po navedbah obsojenca se naj ne bi opredelilo tudi do navedb, da je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost je po zakonu obvezna, t.j. brez oškodovanca, kateremu ni mogel postavljati vprašanj, pa tudi ostalim pričam ni mogel postavljati vprašanj, ker je sodišče le prebralo zapisnike o njihovih izpovedbah.

Kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP, ki jo obsojenec smiselno uveljavlja, ni podana. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe presodilo tudi pritožbene navedbe, glede katerih obsojenec neutemeljeno zatrjuje, da se do njih ni opredelilo. Tako je na pritožbene navedbe o nezakonitosti obdolženčeve privedbe na glavno obravnavo obširno odgovorilo in jih zavrnilo kot neutemeljene (sodba, str. 2). Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bila prisilna privedba zoper obdolženca odrejena zato, ker sodnih pošiljk na znani naslov ni dvigoval in se je "očitno dalj časa izmikal kazenskemu postopku". Po določbi 1. odstavka 194. člena ZKP sodišče lahko odredi privedbo obdolženca, če je izdan sklep o priporu ali če v redu povabljeni obdolženec ne pride, pa svojega izostanka ne opraviči, ali če mu ni bilo mogoče v redu vročiti vabila, iz okoliščin pa je očitno, da se mu obdolženec izmika. Izmikanje vabilu na glavno obravnavo, ki ga ugotavlja izpodbijana sodba, je torej eden od treh alternativno predpisanih razlogov, zaradi katerih sodišče sme odrediti obdolženčevo privedbo. V takšnem primeru pa je okoliščina, ali je bil obdolženec v redu povabljen, na katero se sklicuje vložnik zahteve, pravno nepomembna, saj je pri tem razlogu za privedbo že po naravi stvari izključena.

Višje sodišče je presodilo tudi pritožbene navedbe v zvezi z oškodovančevo nenavzočnostjo na glavni obravnavi in je očitke o nezakonitosti ravnanja prvostopenjskega sodišča zavrnilo z ugotovitvijo, da sta bili izpovedbi prič (gre za izpovedbi oškodovanca D.K. in S.P.) prebrani z njegovim (obsojenčevim) soglasjem. Po določbi 2. odstavka 340. člena ZKP sme sodišče s soglasjem strank odločiti, naj se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče prebere, če priča ni navzoča, ne glede na to, ali je bila povabljena na glavno obravnavo ali ne. Ker je obsojenec na glavni obravnavi soglašal z branjem zapisnikov o zaslišanju omenjenih prič, se je s tem odrekel njunemu neposrednemu zaslišanju, s tem pa tudi možnosti, da jima na glavni obravnavi neposredno postavlja vprašanja (334. člena ZKP). Iz določb 305. do 309. člena ZKP izhaja, da oškodovanec ne spada med procesne subjekte, katerih navzočnost na glavni obravnavi bi bila obvezna. Sodišču druge stopnje tako ni mogoče očitati, da ni presodilo pritožbenih navedb, na katere opozarja vložnik zahteve (1. odstavek 395. člena ZKP).

Obsojenec se v vloženi zahtevi sklicuje tudi na zastaranje kazenskega pregona (uveljavlja torej kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP) in navaja, da je "kazenski pregon" zastaran tako relativno (šele 31.5.2002 je prejel obtožni predlog), kot tudi absolutno (sodbo je prejel po poteku zastaralnega roka 29.8.2002)". Sodišče druge stopnje je tovrstne obsojenčeve ugovore, ki jih je uveljavljal že v pritožbenem postopku, obrazloženo in pravilno zavrnilo kot neutemeljene. Glede na vsebino vložene zahteve za varstvo zakonitosti je treba še pojasniti, da za ugotavljanje zastaranja kazenskega pregona niso relevantne okoliščine, kdaj je obdolženec prejel obtožni akt oziroma odločbo sodišča druge stopnje. Zastaranje kazenskega pregona se namreč začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno (1. odstavek 112. člena KZ) in nastopi v vsakem primeru s potekom dvojnega roka za zastaranje (6. odstavek 112. člena KZ).

Obsojenec je kaznivo dejanje storil 24.8.1998, sodišče druge stopnje pa je o pritožbi odločilo 13.6.2002, torej še v okviru štiriletnega zastaralnega roka; z dnem njegove odločitve pa je sodba tudi postala pravnomočna. Kršitev kazenskega zakona, na katero se sklicuje obsojenec, tako ni podana.

Vložnik zahteve smiselno zatrjuje kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP z navedbami, da po telefonu ni mogoče uresničiti zakonskih znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, to je njegove prepovedane posledice, ki se kaže v ogroženosti drugega. Na pravno zgrešenost takšnega gledanja je posredno opozorilo že sodišče prve stopnje (sodba, str. 5) ko je zapisalo, da za storitev kaznivega dejanja ni potrebno, da bi bile grožnje izrečene neposredno oškodovancu, ampak zadošča, da se ta z njimi seznani in da grožnje pri njemu vzbudijo občutek ogroženosti, ko se z njimi seznani. V konkretnem primeru je takšna posledica nastopila, ko je oškodovanec od S.P. zvedel za obdolženčeve grožnje po telefonu. Kazenski zakon tudi ni bil kršen s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja (4. točka 372. člena ZKP). Po mnenju obsojenca naj bi šlo kvečjemu za "poskus prisiljenja" če je grožnje izrekel z namenom poplačila svoje terjatve . Po 1. odstavku 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Dejanje, kot je opisano in za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, pa ima vse zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ.

Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato vrhovno sodišče ni moglo upoštevati vložnikovih ugovorov zoper pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja: da je bil "očitno zmanipuliran," saj komaj razume kako slovensko besedo in govori pretežno albansko (pravnomočna sodba ugotavlja, da se obsojenec odpovedal prevajanju, ker "razume" slovenski jezik); da je obsojen na podlagi indicev in da nista podani "konkretna in neposredna grožnja" ter da bi moralo sodišče z zaslišanjem prič in s pribavo izpiskov klicev ugotoviti, kdaj in kdo je klical. Glede vseh ostalih vložnikovih navedb je treba ugotoviti, da ne vsebujejo določne navedbe razlogov in njihove utemeljitve, zato jih vrhovno sodišče ni preizkusilo (1. odstavek 424. člena ZKP).

Obsojenčevi pomisleki v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja tudi niso vzbudili precejšnjega dvoma, ki bi bil podlaga za razveljavitev pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

Ker tako ni bilo mogoče pritrditi nobenemu od razlogov, uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je skladno z določbami 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.