Jedro

Tožnik je dne 1. 10. 2020 samovoljno zapustil Azilni dom in se do 6. 10. 2020 vanj ni več vrnil. To po mnenju sodišča pomeni, da tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Uvodoma je povzela tožnikove navedbe v prošnji, da je Pakistan zapustil 15. 8. 2015 in preko Irana, Iraka, Turčije, Grčije, Severne Makedonije, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške prišel do Slovenije. Njegova ciljna država je bila Italija. Pripadal je verski organizaciji Anjam Alhussaini in talibi so mu leta 2014 zagrozili, da ga bodo ubili, če te organizacije ne zapusti, zaradi česar je čez približno šest mesecev zapustil Pakistan in odšel v Irak. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka obširno navedla razloge za odločitev, vendar jih sodišče, glede na naravo svoje odločitve, podrobneje ne povzema.

2. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da mu prizna status begunca ali podredno subsidiarne zaščite, podredno pa naj izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožbi prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 – A6).

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izdani odločbi kot pravilni in zakoniti.

4. Tožena stranka je sodišče dne 6. 10. 2020 obvestila, da je tožnik dne 1. 10. 2020 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj do dneva obvestila ni vrnil. Sodišču zato predlaga, da tožbo zavrže, saj tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora.

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki je v tem, da si lahko izboljša svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (drugi odstavek 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Če sodišče ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. 7. Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Iz obvestila tožene stranke z dne 6. 10. 2020 izhaja, da je tožnik dne 1. 10. 2020 samovoljno zapustil Azilni dom in se do 6. 10. 2020 vanj ni več vrnil. To po mnenju sodišča pomeni, da tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje, saj je glede na navedeno s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima (več) interesa za pravnomočno končanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo s tožbo izpodbija, očitno ne posega (več) v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

8. Stališče, da pritožniki, ki samovoljno zapustijo Azilni dom ali zasebni naslov, na katerem so nastanjeni, nimajo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka, je v postopkih z ustavno pritožbo večkrat že sprejelo Ustavno sodišče RS, med drugim v odločbah št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012, št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008. V odločbi Up-3936/07 je Ustavno sodišče med drugim tudi navedlo: „/.../da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon,/.../ in ker so pritožniki Azilni dom samovoljno zapustili in se vanj v treh dneh niso vrnili, očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji“.

9. Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.