Jedro

Čeprav je bila le nekaj dni pred smrtjo zavarovanca sklenjena zakonska zveza in zato niso izpolnjeni pogoji iz 110. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do vdovske pokojnine, lahko preživeli zakonec isto pravico uveljavi na temelju izvenzakonske skupnosti po 114. členu ZPIZ-1, če uspe dokazati, da je takšna skupnost dejansko obstajala najmanj 3 leta pred zavarovančevo smrtjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev zavrnilne odločbe toženca opr. št. P-852070 z dne

31.7.2003 ter posledično tudi pravico do vdovske pokojnine po pokojnem A. L., ker je presodilo, da je bila že v predsodnem postopku zahteva zakonito zavrnjen. Ne sicer samo iz razloga, ker niso izpolnjeni pogoji iz 110. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, temveč tudi zato, ker v sodnem postopku ni dokazan niti obstoj zatrjevane izvenzakonske skupnosti ter torej dejanski stanj iz 114. člena Zakona o pokojninskem in zavarovanju.

Sodbo izpodbija tožnica po pooblaščeni odvetnici iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku oziroma podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Soglaša sicer z materialnopravnim stališčem sodišča, da obstoj zakonske skupnosti ne izključuje možnost dokazovanja in ugotavljanja izvenzakonske skupnosti kot pogoja za vdovsko pokojnino, in da se torej 110. in

114. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne izključujeta. Vendar pa meni, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno in pomanjkljivo ocenilo izpovedbe prič, ker ni dovolj pretreslo vseh okoliščin konkretnega primera, zaradi česar naj bi dejansko stanje napačno ugotovilo, nanj napačno uporabilo materialno pravo in posledično zagrešilo tudi bistveno kršitev postopka. Sodišču očita, da se je predvsem osredotočilo na element ekonomske skupnosti, ne da bi glede pogoja skupnega bivanja upoštevalo različen status pokojnega in tožnice, njunega specifičnega dogovora o delitvi stroškov, dejstva, da je imela v relevantnem obdobju še nepreskrbljeno hčerko, ki je študirala in nekatere druge okoliščine. Zaključek, da ni izpolnjen pogoj skupnega življenja obeh partnerjev, naj bi bil napačen, upoštevano pa naj ne bi bilo niti dejstvo, da sta celo sklenila zakonsko zvezo, kar tudi govori v prid obstoja izvenzakonske skupnosti, ki so jo potrdile zaslišane priče. Priglaša stroške pritožbe.

V zvezi s pritožbeni razlogi tožena stranka v pisnem odgovoru sicer meni, da bi prvostopenjsko sodišče zadevo moralo presojati izključno po 4. odstavku 110. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju glede na to, da je bila med tožnico in A, L. 14.2.2003 sklenjena zakonska zveza, ob njegovi smrti 23.2.2003 pa je bil star več kot 58 let ter se pri tem sklicuje na materialnopravno stališče pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Psp 441/2003 z dne 16.7.2003. Sicer pa drugostopenjskemu sodišču predlaga, da tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrne tudi iz razloga, ker izvenzakonska skupnost ni dokazana.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne navaja nobenih takšnih novih dejstev, niti ne ponuja kakršnihkoli novih dokazov v smislu 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPP), da bi sploh nastal dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz

2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti iz 1. odstavka 339. člena ZPP zaradi smiselno zatrjevane kršitve 8. člena ZPP o prosti presoji dokazov. Sodba je namreč utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati predvsem naslednje.

V predmetni zadevi gre za spor o pravici do vdovske pokojnine po pokojnem A. L., umrlem 23.2.2003. Nobenega dvoma ni, da je tožnica z zavarovancem, rojenim 9.4.1934, zakonsko zvezo sklenila

14.2.2003. Ker je ob sklenitvi zakonske zveze A. L. že presegel starost 58 let starosti iz 1. odstavka 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), bi lahko vdova po njem pravico do vdovske pokojnine glede na 4. odstavek 110. člena ZPIZ-1 pridobila le, če bi zakonska zveza trajala nepretrgoma najmanj eno leto, ali če bi imela z umrlim zavarovancem skupnega otroka. Ker slednja pogoja v obravnavani zadevi zanesljivo nista izpolnjena, saj je od sklenitve zakonske zveze do smrti zavarovanca poteklo le 9 dni, niti ni bilo skupnega otroka, je bila zahteva z izpodbijanim upravnim aktom v predsodnem postopku na tem pravnem temelju zakonito zavrnjena.

Hkrati prvostojenjsko sodišče pravilno zaključuje, da v obravnavani zadevi ni dokazan niti zakonski dejanski stan iz 114. člena ZPIZ-1. Pravico do vdovske pokojnine lahko namreč na tej pravni podlagi uveljavi tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca z njim živela v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela zadnje leto pred smrtjo zavarovanca, če je z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Seveda o tem, katera dejstva iz cit. zakonske določbe je šteti za dokazana, v skladu z načelom o prosti presoji dokazov (8. člen ZPP), sodišče odloča po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Prav v skladu s tem postopkovnim načelom pa je korektno, analitično ter logično pravilno ocenjena dokazna vrednost izpovedb zaslišanih prič ter prepričljivo zaključeno, da v obravnavani zadevi izvenzakonska skupnost, ki bi bila v pravnih posledicah izvenačena z zakonsko zvezo, ni dokazana in s tem niti dejanski stan iz 114. člena ZPIZ-1, le da se tožnica s takšno dokazno oceno ne strinja.

Da ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, po 114. členu ZPIZ-1, enake pravne posledice kot zakonska zveza, mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti med zakoncema. Dokazani morajo biti tako objektivni elementi, ki se kažejo v skupnem prebivanju, v skupnem gospodinjstvu in ekonomski skupnosti, kot subjektivni elementi, ki se kažejo v notranjem, čustvenem razmerju, svobodni odločitvi partnerjev živeti skupaj, čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči, skratka partnerja morata v očeh javnosti veljata za moža in ženo.

Vendar pa vsi navedeni elementi z izpovedbami prič, ki jih je predlagala tožnica, zagotovo niso dokazani, kot zmotno meni pritožba. Kadar ni nobenega drugega dokaza o zatrjevani izvenzakonski skupnosti, torej niti prijavljenosti stalnega skupnega prebivališča, kot v obravnavani zadevi, morajo biti namreč izpovedbe prič tako prepričljive, popolne, nedvoumne in med seboj dopolnjujoče, da je na njihovi podlagi mogoče z gotovostjo sklepati na obstoj prav vseh elementov izvenzakonske skupnosti. Čeprav je bila med tožnico in A. L. nekaj dni pred njegovo smrtjo sicer sklenjena zakonska zveza, pa niti to dejstvo v povezavi z izpovedbami tožnice in prič, ne dokazuje najmanj tri leta trajajoče skupnosti v smislu 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ne samo zato, ker so izpovedbe prič o trajanju oziroma pričetku zatrjevanega razmerja povsem splošne, saj nobena od njih, niti tožnica ni izpovedala, kdaj natančno naj bi začetno prijateljstvo preraslo v "resno" zvezo, temveč predvsem zato, ker dejansko skupno življenje in prebivanje, niti ni bilo zatrjevano. Tožnica je celo sama izpovedala, da je med tednom s hčerko živela v svojem stanovanju na M. v Ljubljani, in le ob vikendih (od petka popoldne do nedelje zvečer) pri pokojnem zavarovancu v Medvodah. Že to je po oceni pritožbenega sodišča zadosten razlog za zakonitost izdane zavrnilne sodne odločbe. V okoliščinah konkretnega primera, ko ne gre za pomembnejšo prostorsko, niti časovno oddaljenost med Medvodami in Ljubljano, so razlogi za takšen način življenja pravilno ovrednoteni, zato obširne pritožbene navedbe o skupni odločitvi obeh partnerjev, niso bistvene. Četudi imajo pari pravico, da si v okviru določil ZZDR sami izberejo, na kakšen način bodo živeli in kako organizirali skupno življenje, sodišče pravilno razloguje, da si je v urejeni zakonski zvezi težko predstavljati, da bi eden od zakoncev 5 dni v tednu živel v drugem stanovanju samo zato, ker je bližje službi, in ker naj bi bile povezave od službe v Ljubljani do doma partnerja v Medvodah z javnimi prevoznimi sredstvi slabe. Sicer pa je glede na ustaljeno sodno prakso za uspešno dokazovanje izvenzakonske skupnosti lahko ločitev partnerjev zgolj občasna, in ne način trajne ureditve razmerja.

Enako velja za ekonomsko in gospodinjsko skupnost. Ob tem, da v obravnavani zadevi ni dokazano dejansko skupno življenje in bivanje partnerjev razen med vikendi, tudi ni takšne gospodinjske, niti ekonomske skupnosti, ki bi pogojevala drugačno odločitev od izpodbijane. Ob bistveno pravilni dejanski ugotovitvi sodišča, da sta imela partnerja povsem ločena sredstva za izdatke svojih stanovanj in le omejene skupne izdatke, v njunem primeru ni šlo za ekonomsko skupnost v smislu, skupnega odločanja o invensticijah, porabi denarja, o prihrankih in podobno. Nenazadnje je pravilno ocenjena tudi dokazna vrednost izpovedb prič o tem, da so njuno razmerje dojemale kot izvenzakonsko skupnost. Ta okoliščina oziroma element je sicer nujen, vendar ob pomanjkanju objektivnih elementov zatrjevane izvenzakonske skupnosti, sam po sebi še ni zadosten razlog za takšen dokazni zaključek, kot se zavzema pritožba.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Glede na izid pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče ob uporabi 1. odstavka 36. člena v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-53/2000-32, z dne 12.6.2003 (Ur. l. RS, št. 63/2003) hkrati odločilo, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.