Jedro

Pojem "pravni strokovnjak v upravnem organu" ni enak pojmu "visok strokovni ugled". Ni dvoma, da je bila tožnica pred izvolitvijo za višjo sodnico pravna strokovnjakinja v upravnem organu, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je s svojim delom dosegla tudi "visok strokovni ugled".

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18. 12. 2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper svojo odločbo z dne 16. 10. 2003, s katero je tožnico kot višjo sodnico na ... sodišču v .... uvrstila v plačilni razred 2,89. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Dodatno pa kot svoje razloge za pritrditev odločitvi tožene stranke navaja še, da ima tožena stranka pri določitvi sodnikove plače izven rednega uvrščanja pravico do uporabe internih kriterijev in določeno stopnjo diskrecije, česar pa sodišče vsebinsko ne presoja.

3. Tožnica vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka v upravnem sporu ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da so bile zmotno uporabljene oziroma sploh niso bile uporabljene določbe 49. in 105. člena Zakona o sodniški službi – ZSS ter tretjega odstavka 8. člena ZUS. Izpodbijana sodba je nedosledna, ker ne presodi zakonitosti izpodbijanega akta, ampak izhaja iz stališča, da ima tožena stranka (Sodni svet) pravico razlagati zakon, kar sicer s tožničinega vidika ni sporno, če tožena stranka te svoje pravice uporablja pravilno. Tega pa prvostopno sodišče ni preizkušalo. Ne strinja se niti s stališčem, da je kadrovska politika tožene stranke lahko podlaga za presojo pravilnosti uporabe zakona in da gre lahko celo za diskrecijo tožene stranke, saj takšna podlaga za uvrščanje v plačilne razrede ni določena niti v ZSS, niti v drugem zakonu. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na revizijo (prej pritožbo) nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-l, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-l, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-l, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-l, v primerih, ko je pravnomočna sodba pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS-l, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na te določbe se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po drugem odstavku 107. člena ZUS-l, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-l). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-l se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-l ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-l). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-l). V tem okviru je potekal tudi sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi. Zato se Vrhovno sodišče do revizijskih navedb v zvezi z dejanskim stanjem ne opredeljuje.

8. V obravnavanem primeru je sporna uvrstitev tožnice kot novo izvoljene višje sodnice v začetni plačilni razred višjih sodnikov, to je v razred s koeficientom 2,89, pri čemer je zlasti sporna uporaba oziroma neuporaba 49. in 105. člena ZSS ter tretjega odstavka 8. člena ZUS.

9. Ključna določba za uvrščanje sodnikov v plačilne razrede je tudi za višje sodnike določba 49. člena ZSS. Ta določa, da se višji sodnik ob izvolitvi praviloma uvrsti v prvi plačilni razred druge skupine (tretji odstavek), to je po določbah prvega odstavka 47. člena ZSS v plačilni razred s koeficientom 2,89. Sodni svet pa ga lahko ob izvolitvi iz posebej utemeljenih razlogov uvrsti v višji plačilni razred (četrti odstavek), pri čemer je posebej utemeljen razlog podan, kadar je kandidat pred izvolitvijo dalj časa opravljal pravno delo in si je s svojim delom pridobil visok strokovni ugled (peti odstavek).

10. Niti ZSS niti kateri drug zakon ne določa, kaj se šteje za visok strokovni ugled. Torej je to nedoločen pravni standard, ki ga je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. Po oceni Vrhovnega sodišča nedvomno gre za visok strokovni ugled, če je oseba v strokovni javnosti znana kot strokovnjak s svojega področja bodisi po svojih izvirnih in strokovno odmevnih odločitvah (če gre za sodnika oziroma uradno osebo državnega organa), bodisi po strokovnih člankih, predavanjih, komentarjih ipd., za druge primere pa je to treba še posebej izkazati.

11. Glede na navedene določbe 49. člena ZSS je bila tožnica, ki je bila prvič izvoljena v sodniško funkcijo in to v naziv višja sodnica, uvrščena v začetni plačilni razred - koeficient 2,89. V ta razred jo je ob upoštevanju pravila iz tretjega odstavka 49. člena ZSS uvrstil Sodni svet. Sodni svet pa, kot izhaja iz spisov te zadeve, očitno ni imel predloga personalnega sveta (ali tožnice same), da jo iz posebej utemeljenih razlogov uvrsti v višji plačilni razred. Personalni svet sodišča ... je za tožnico izdelal oceno "sodniške službe" v smislu določb 28. do 36. člena ZSS za izvolitev v sodniško funkcijo, in podal svoj predlog Sodnemu svetu, vendar iz spisov ne izhaja, prav tako tega ne zatrjuje tožnica, da bi personalni svet predlagal njeno uvrstitev v višji plačilni razred. Ker iz spisov te zadeve ne izhaja, da bi Sodni svet imel obrazložen predlog, da tožnico zaradi posebej utemeljenih razlogov uvrsti v višji plačilni razred, o tem niti ni mogel odločati, saj izpolnjevanja tega pogoja (razen pri splošno znanih pravnih strokovnjakih) Sodni svet ne ugotavlja sam.

12. Tožnica pa obstoja posebej utemeljenega razloga za uvrstitev v višji plačilni razred ne more izkazovati niti s sklicevanjem na 105. člen ZSS niti na tretji odstavek 8. člena ZUS.

13. V prvem odstavku 105. člena ZSS je sicer določeno, katere službe so po tem zakonu izenačene s sodniško službo, med drugim je to tudi delo pravnega strokovnjaka v upravnem organu, vendar to na odločitev v tej stvari ne vpliva. Določba 105. člena ZSS je namreč prehodna določba v osnovnem besedilu ZSS iz leta 1994 in je bila namenjena le prevedbi sodniške službe tedanjih sodnikov (temeljni, višji, vrhovni) iz prejšnjega sistema v nov sistem (okrajni, okrožni, višji in vrhovni) ter njihovi uvrstitvi v plačilne razrede po ZSS. Torej te zakonske določbe zaradi njenega prehodnega značaja po presoji Vrhovnega sodišča za druge namene, med drugim tudi za uvrščanje novih sodnikov v plačilne razrede v letu 2003, ni dopustno uporabljati.

14. Da je Sodni svet pri predlaganju tožnice v izvolitev za višjo sodnico upošteval, da je bila tožnica pred tem pravna strokovnjakinja v upravnem organu, ni dvoma, saj sicer na to funkcijo ne bi mogla biti izvoljena glede na to, da do tedaj sodniške službe ni opravljala, ob njeni izvolitvi pa je poteklo le 6 let in 7 mesecev odkar je opravila pravniški državni izpit (sicer je v 11. členu ZSS zahtevano za višjega sodnika najmanj 6 let sodniške službe oziroma 9 let delovnih izkušenj po opravljenem pravniškem državnem izpitu). To posebnost je lahko upošteval glede na določbe drugega odstavka 8. člena ZUS. Vendar to na odločitev v tej stvari ne vpliva.

15. Poleg navedenega pa pojem "pravni strokovnjak v upravnem organu" ni enak pojmu "visok strokovni ugled". Ni dvoma, da je bila tožnica pred izvolitvijo za višjo sodnico pravna strokovnjakinja v upravnem organu, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je s svojim delom dosegla tudi "visok strokovni ugled".

16. V tretjem odstavku 8. člena ZUS je predvideno, da Sodni svet višjega sodnika ob upoštevanju predpisanih pogojev lahko uvrsti v višji plačilni razred ne glede na merila, ki so po ZSS podlaga za razvrščanje sodnikov v plačilne razrede, vendar le na predlog personalnega sveta. Da bi personalni svet za tožnico podal tak predlog, pa iz spisov obravnavane zadeve ne izhaja, niti se tožnica na tak predlog v svojih vlogah ne sklicuje.

17. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev prvostopnega sodišča in tudi tožene stranke v obravnavanem primeru pravilna, čeprav iz drugih razlogov, torej teh, ki so navedeni v tej sodbi, ki pa so materialnopravne narave.

18. Sodišče prve stopnje se je v tem primeru, izhajajoč iz zmotne uporabe materialnega prava, namreč, da ima Sodni svet diskrecijsko pravico pri odločanju o tem, katerega sodnika bo izjemoma uvrstil v višji plačilni razred, opredelilo le do tožbenih navedb, ki so bile glede na njegovo razlago ZSS pravno pomembne. To pa na pravilnost njegove odločitve ni vplivalo. Zato po presoji Vrhovnega sodišča ni storilo v reviziji zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, da se ni opredelilo do bistvenih tožbenih navedb. Tožničina presoja, katere njene tožbene navedbe so bistvene, pa tudi izhaja iz njene razlage določb 49. in 105. člena ZSS ter 8. člena ZUS, ki pa je bistveno drugačna od razlage teh določb, kot jo je v tej sodbi podalo Vrhovno sodišče in je tudi drugačna od razlage, kot sta jo podala tožena stranka in prvostopno sodišče. 19. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. 20. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, tožnica na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.