Jedro

Stanovanje v stanovanjski hiši, ki je bila nacionalizirana, ki je bilo izvzeto iz nacionalizacije, ne more biti predmet denacionalizacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pod točko 1) ugodila predlogu občine A za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 28.4.1993, pod točko 2) odpravila alineo "a" v 1. točki izreka: stanovanje v II. nadstropju desno, prvo v izmeri 68,56 m2, v 2. točki izreka se sorazmerni delež vrnjenih stanovanj spremeni v delež 20285/100000, in pod točko 3) da se v vsem ostalem pusti v veljavi odločba z dne 28.4.1993. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je predlog za obnovo postopka utemeljen v 1. in 9. točki 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Navedeno stanovanje je last občine A (kupoprodajna pogodba, iz katere je razvidno, da je to stanovanje, ki je bilo izvzeto iz nacionalizacije, odplačno kupil Zavod za urejanje stavbnih zemljišč). Da je bilo navedeno stanovanje izvzeto iz nacionalizacije, je razvidno tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska vl. št. 196. Ker torej stanovanje ni bilo nacionalizirano, tudi ne more biti predmet denacionalizacije. Zato je tožena stranka obnovila postopek le v delu, ki se nanaša na to stanovanje.

Zoper navedeno odločbo je tožnik sprožil upravni spor in v tožbi meni, da občina po novi stanovanjski zakonodaji ne more biti lastnik omenjene nepremičnine (stanovanja v drugem nadstropju v izmeri 68,56 m2), ker je bilo to stanovanje s strani te občine pridobljeno s solidarnostnimi sredstvi in leži na upravnem teritoriju druge občine. V tem primeru tudi ne gre za nikakršno novoto, saj imata tako občina A kot občina B, ki je bila v denacionalizacijskem postopku udeležena, skupnega zakonitega zastopnika Javnega pravobranilca Mesta Ljubljane, ki mu je bila odločba vročena. Tožena stranka je s tem, ko je v izpodbijani odločbi odpravila izrek, ki se nanaša na denacionalizacijo spornega stanovanja, zmanjšala delež obema upravičencema, s tem pa se tožnik kot dedič po J.S. ne strinja, saj tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, kršila pa je tudi pravila postopka in materialni zakon. Tožena stranka je kršila pravila postopka, ker pri odločanju o obnovi postopka dejstev ni preizkusila na opravljeni glavni obravnavi, saj v postopku nastopa več strank z nasprotujočimi si interesi (149. člen ZUP). Meni, da sporno stanovanje ni bilo izvzeto iz nacionalizacije S.J., zato je ta upravičen, da se mu na predmetnem stanovanju vzpostavi z denacionalizacijsko odločbo solastninska pravica do 1/2 in smiselno navaja, da je bilo to stanovanje izvzeto iz nacionalizacije v korist J.V., ki je bil idealni solastnik podržavljene stavbe do 1/2. Iz navedenega razloga so bile napačno uporabljene določbe zakona o denacionalizaciji (ZDEN), ker se J.S. v izpodbijani odločbi ni štelo za upravičenca do denacionalizacije spornega stanovanja. Smiselno predlaga, da se izpodbijani akt v delu, ki se nanaša na J.S., odpravi oziroma podrejeno, da se na navedenem stanovanju vzpostavi lastninska pravica na ime J.S. do 1/2, ter da se J.S. lastninska pravica na nacionaliziranem delu zemljišča parc. št. 63 spremeni v delež 27285/100000. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je iz listin razvidno, da je bila podržavljena stanovanjska hiša, ki je bila v lasti J.V. in J.S., za vsakega do 1/2. V nacionalizacijski odločbi pa so bila taksativno našteta stanovanja, ki so bila izvzeta iz nacionalizacije, med navedenim je tudi trosobno stanovanje v drugem nadstropju v skupni izmeri 85 m2. Ker stanovanje ni bilo nacionalizirano, ni pravnega temelja za denacionalizacijo. Glede na to, da sta bila upravičenca ob nacionalizaciji lastnika vsak do 1/2, v postopku denacionalizacije ni mogoče določiti drugačnega idealnega deleža. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Javno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zakoniti zastopnik občine kot prizadete stranke je v odgovoru na poziv sodišča, da na tožbo odgovori, podalo izjavo, da odobrava odgovor na tožbo, ki ga je dala tožena stranka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se sicer strinja z ugotovitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je v tem primeru podan obnovitveni razlog iz 9. točke 1. odstavka 249. člena ZUP, meni pa, da razlog iz 1. točke navedene zakonske določbe, na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi sklicuje, ni podan. Kljub temu, pa po mnenju sodišča, v tem primeru to ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka, ki bi lahko vplivale na drugačno rešitev stvari, saj je že samo dejstvo, da se oseba ni udeleževala postopka, čeprav bi kot stranka iz 49. člena ZUP morala biti v postopku udeležena (9. točka 1. odstavka 249. člena ZUP), zadosten razlog za obnovo postopka. Obnovitveni razlog iz 9. točke 1. odstavka 249. člena ZUP deluje namreč absolutno, ker že sam po sebi predstavlja bistveno kršitev postopka. Trditev tožnika, da je občina v postopku sodelovala, saj jo zastopa isti zakoniti zastopnik (Javno pravobranilstvo Mesta Ljubljane), kot zastopa občino B, ki je v postopku sodelovala, je neutemeljena, saj je iz spisnih podatkov razvidno, da je v tem denacionalizacijskem postopku navedeni javni pravobranilec zastopal le občino B. Tožbena navedba, da občina A po novi stanovanjski zakonodaji ne more biti lastnik nepremičnine, ki je predmet tega postopka, ker naj bi bila ta nepremičnina pridobljena s solidarnostnimi sredstvi in leži na upravnem teritoriju druge občine, je dejansko in pravno neutemeljena. Tako, kot to ugotavlja že tožena stranka v izpodbijani odločbi in na podlagi podatkov, zbranih v spisih, sodišče v to ne dvomi, je navedeno nepremičnino (stanovanje), ki je bila iz nacionalizacije izvzeta, pridobila navedena občina A oziroma njen organ Zavod za urejanje stavbnih zemljišč, ki je kot uporabnik vpisan tudi v zemljiški knjigi, z odplačnim pravnim poslom. To pomeni, da je po stanovanjski zakonodaji navedena občina postala lastnik tega stanovanja in zato po določbah ZDen ne more biti v denacionalizacijskem postopku zavezanka za vračilo nepremičnine, katere lastnino je pridobila na odplačen način. Pa tudi sicer po presoji sodišča, stanovanje, ki je bilo izvzeto iz nacionalizacije, kar v zadevi ni sporno, ne more biti predmet denacionalizacije. V tem primeru zato ne more vplivati na odločitev o stvari trditev tožnika, češ, da sporno stanovanje ni bilo izvzeto iz nacionalizacije v korist denacionalizacijskega upravičenca S.J., katerega dedič je tožnik, ampak v korist V.J. Sodišče je glede na nesporne podatke v spisih (stanovanje je bilo izvzeto iz nacionalizacije), glede na okoliščine, ki jih tožnik navaja v tožbi (stanovanje naj bi bilo izvzeto iz nacionalizacije le v korist V.J., ne pa tudi S.J., katerega dedič je tožnik, oba pa sta bila solastnika stavbe, v kateri je to stanovanje, vsak do 1/2 ) ter glede na dejstvo, da v upravnem sporu odločbo izpodbija le tožnik, ne pa tudi druge stranke, ki so v postopku sodelovale, presodilo, da v obnovljenem postopku opustitev preizkusa okoliščin, ki jih tožnik sploh ne izpodbija, še na glavni obravnavi, ni mogla vplivati na odločitev o stvari.

Glede na vse navedeno je po presoji sodišča tožena stranka odločila v skladu z že navedenimi materialnimi predpisi.

Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).