Jedro

Kriterija podobnosti znaka oziroma znamke in blaga sta soodvisna, kar pomeni, da nizka stopnja podobnosti med znakom in znamko lahko preseže visoko stopnjo podobnosti blaga in obratno. Vendar pa morata biti glede na prej citirano določbo točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 za preprečitev registracije znamke hkrati izpolnjena dva pogoja: podobnost oziroma enakost prijavljenega znaka in znaka registrirane znamke ter podobnost oziroma enakost blaga in storitev, na katere se prijavljeni znak in registrirana znamka nanašata. Ker je toženka ugotovila, da sta si znaka tako različna, da ne bi moglo priti do zamenjave oziroma povezovanja primerjanih znamk, primerjava glede na podobnost oziroma enakost blaga ni bila potrebna. Če podobnosti med znamkami ni, niti identičnost blaga ne more privesti do ugotovitve o obstoju verjetnosti zmede.

Visoka stopnja razlikovalnosti med znakoma kljub enakosti ali podobnosti določenega blaga, ki ga varuje tožnikova znamka, zadošča za razlikovanje obeh znamk oziroma za sklepanje, da ne obstaja verjetnost, da bo potrošnik v zmoti o tem, blago katerega proizvajalca nabavlja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor z dne 1. 2. 2016 zoper registracijo znamke "SIgllUX" št. Z-201570585. Iz obrazložitve izhaja, da je ugovor vložil A. GmbH &Co. KG, Nemčija, ki je imetnik starejših znamk EUTM 356410 "Brillux" v besedi in IR 1068459 "Brillux" v besedi. Ugovarjal je, da jima je znamka SIgllUX vizualno in fonetično tako podobna, da bi bil zaradi enakosti in podobnosti blaga, na katero se nanašajo, potrošnik lahko zaveden. Toženka je zato opravila vizualno in fonetično analizo ter zaključila, da sta znaka v tolikšni meri različna, da ne bi moglo priti do njune zamenjave. Ugotavlja, da si nista vizualno podobna, ker je ugovarjani znak v grafizmu in je sestavljen iz kombinacije velikih in malih črk, ki so v črni in rumeni barvi. Prvi dve črki sta veliki tiskani v črni barvi, tretja je mali tiskani g v črni barvi, ki je glede na prvi dve črki postavljen v napačno ravnino. Zato ga je mogoče razbrati tudi kot številko 9. Četrta in peta črka sta mala tiskana l v rumeni barvi in sta v primerjavi z ostalimi črkami zelo nekontrastna oziroma neizrazita. Stojita tesno skupaj, ter sta glede na ostale črke proporcionalno prevelika. Zato vizualno ni povsem očitno, da gre za podvojeno črko l. Ker si v besedi sledijo črke, ki so videti, kot da pripadajo različnim pisavam, je besedo težko prebrati. Zapis je nejasen, tako da dojemanje ni enoznačno, potrošnik pa si bo bolj vtisnil v spomin grafično podobo, ki ima pri prepoznavanju znamke večji pomen kot običajno. Ker je tožnik imetnik besednih znamk, jih je toženka lahko primerjala le tako, da je primerjala črke, ki sestavljajo znamke. Res je, da sta besedi v končnem delu "llux" enaki, vendar sta popolnoma različni v začetnem delu, ki je vizualno pomembnejši, saj besede beremo od začetka proti koncu. Tudi pri fonetični primerjavi dajeta znaka popolnoma različen zvočni vtis. Izgovorjava znaka "SIgllUX" ni povsem gotova. Četudi predpostavimo, da jo bo potrošnik izgovoril kot "sigluks", znamki vložnika ugovora pa "briluks", se besedi v prvem zlogu popolnoma razlikujeta. Prvi zlog je za slušno zaznavo vedno pomembnejši, v danem primeru pa je zaradi poudarjenega naglašanja na prvem zlogu tudi veliko bolj poudarjen. Beseda sigluksse začne s sičnikom s, beseda briluks pa z zvenečim b, kar je v zvočnem smislu absolutno različno. Povsem različen je tudi zven prvih treh glasov sig, ki zvenijo precej trdo in jih je težje izgovoriti kot bri, katerih izgovorjava je enostavna in zveneča. Zato tudi celoti dajeta popolnoma različen zvočni vtis. Pomenska primerjava znakov ni bila opravljena, ker besedi za slovenskega potrošnika nimata znanega pomena. V zvezi s sklicevanjem tožnika na družino znamk "brillux", toženka ugotavlja, da ni predložil dokazil, da bi slovenski potrošnik končnico lux povezoval izključno z vložnikom ugovora. Zato tudi ni nevarnosti, da bi izpodbijani znak povezoval z domnevno družino znamk. Ker sta si znaka v tolikšni meri vizualno in fonetično različna, pa toženka ni podrobno analizirala podobnosti oziroma enakosti blaga. Tudi če gre za enako blago, sta si znaka tako različna, da ne bi moglo priti do zamenjave oziroma povezovanja primerjanih znamk.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je na dejansko stanje napačno uporabljeno materialno pravo, saj ne drži, da si znamke niso nezamenljivo podobne. Ne strinja se, da gre pri zadevni znamki za precej nejasen zapis oziroma znak, katerega dojemanje ni nujno enoznačno. Grafični element ni dovolj močan oziroma "nejasen", da bi si povprečni potrošnik znamko zapomnil po njem. Nadalje ne drži, da se črka g lahko prebere kot številka devet, saj je glede na pisavo očitno, da gre za malo tiskano črko. Zato bo potrošnik znamko prebral kot "sigllux" in ne kot SI9lUX kot zmotno meni toženka. Od skupno sedmih črk zadevna znamka vsebuje kar pet takih, ki so identične črkam predhodnih znamk in sicer I,L,L,U,X. Od tega so štiri črke tj. L,L,U,X na istem mestu. Zaradi dvojnega l in črke X, ki so za slovenski jezik nenavadni, je še bolj poudarjen ravno zadnji sklop črk. Glede na to vztraja, da so si znamke vizualno podobne in se sklicuje še na odločbe Evropskega urada za intelektualno lastnino (v nadaljevanju EUIPO), ki je ugotovil, da so si zamenljivo podobne znamke GRANOLA in RAWNOLA, AIRLINE in RAILINE ter TURBANA in FRUBANA. Tudi fonetično so primerjane znamke zamenljivo podobne, saj so primerjani znaki sestavljeni iz dveh zlogov, pri čemer je eden od teh dveh zlogov identičen vsem primerjanim znamkam. Pri vseh je enaka intonacija in enak ritem izgovorjave; poudarek je na zadnjem delu besed "luks", v prvem delu pa na črki "i". Fonetično so torej primerjane znamke izredno podobne, saj se, še posebej pri hitri izgovorjavi, sliši predvsem "?i-lux". Ker je toženka pravilno ugotovila, da nobena od primerjanih znamk nima pomena, sta prav zaradi tega vizualna in fonetična še toliko bolj relevantni. Kljub ugotovitvi, da so proizvodi zadevne znamke podobni ali enaki proizvodom pri predhodnih znamkah, pa toženka pri ocenjevanju verjetnosti zamenjave tega ni upoštevala. To je v celoti nepravilno in v nasprotju z določili točke b. prvega odstavka 44. člena ZIL-1, doktrino, sodno prakso in prakso toženke. Kriterij enakosti oziroma podobnosti med znakoma in kriterij enakosti oziroma podobnosti med izdelki nista popolnoma medsebojno neodvisna. Ugotovitev enakosti izdelkov vpliva na presojo podobnosti med znakoma na tak način, da je potrebno slednjo presojo opraviti strožje. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zavrne registracijo znamke "SIgllUX" ter podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Dodaja, da si bo potrošnik pri takšnem grafičnem zapisu, kjer ima zaradi številnih grafičnih elementov oziroma poudarkov veliko miselnega dela s prepoznavanjem imena znamke, grafično podobo veliko bolj vtisnil v spomin oziroma ima grafična podoba pri prepoznavanju take znamke večji pomen kot običajno. Toženka je ob predpostavki, da bo potrošnik znak prebral tako, kot to navaja tožnik, primerjavo kljub temu opravila. V zvezi s tem ponovno poudarja, da so začetni deli besed pri prepoznavanju in pomnjenju znamk pomembnejši. Čeprav so končnice mnogokrat enake, gre celostno lahko za zelo različne znamke. Toženka je že v odločbi obrazložila, da si znamki tudi fonetično nista podobni. Ne strinja se, da naj bi bil poudarek na zadnjem delu primerjanih besed – lux. Ravno nasprotno, povprečni govorec slovenskega jezika obe besedi izgovori s poudarkom na prvih zlogih "bri" in "sig". Ker sta si znaka v tolikšni meri različna, do zamenjave in povezovanja znamk na trgu ne bi moglo priti, tudi če bi se z njima označevalo enako ali podobno blago. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da lahko glede na kombinacije velikih in malih tiskanih črk za veliko tiskano šteje eventuelno le druga črka "I", ker ji manjka pika na i. Vse ostale črke je, zaradi dolžine obeh l-jev, treba šteti za male tiskane. Zaradi ene same velike tiskane črke potrošnik ne bo imel prav veliko miselnega dela, da bi si iz tega razloga znamko bolje vtisnil v spomin. Na to ne vpliva niti način zapisa znamke tj. rahla odebelitev črk črne barve in rumena barva dveh malih tiskanih črk l. Povprečni potrošnik bo zadevno znamko prebral kot sigllux in si jo brez večjega miselnega napora zapomnil. Začetni deli besed so pri prepoznavanju znamk pomembnejši od končnih le pri kratkih blagovnih znamkah. Beseda s sedmimi črkami ni kratka. V zvezi z vizualno analizo pa je potrebno upoštevati tudi, da imajo primerjane znamke identičnih kar pet črk od skupno sedmih, pri čemer imajo v začetnem, krajšem sklopu treh črk, enako črko "I", medtem ko je zadnji sklop štirih črk identičen. Zaradi identičnega konca znaka pa so si primerjane znamke tudi fonetično izredno podobne. Ugovarja toženkinim razlogom, da ni predložil dokazil, da potrošnik končnico – lux pri znamkah dejansko povezuje izključno z vložnikom ugovora. Po sodbi SEU št. C-234/06 P morata biti za obstoj družine znamk izpolnjena dva pogoja: imetnik družine predhodnih znamk mora predložiti dokaz o uporabi (najmanj treh) znamk, ki so del družine, prijavljena znamka pa mora biti podobna znamkam, ki so del družine oziroma mora imeti lastnosti, zaradi katerih jo je mogoče povezati z družino znamk. Iz dokazil v upravnem spisu izhaja, da je tožnik predložil dokaze o uporabi najmanj treh znamk iz družine znamk s skupnim imenovalcem – LUX tj. znamk "Brillux, Vetrolux in Glemalux". Dejstvo, ali gre za uporabo teh znamk na slovenskem trgu, za sam obstoj uporabe teh znamk ni relevantno. Zadostuje, da se znamka uporablja na trgu Evropske unije, v tem primeru v Nemčiji. Opozarja na smernice EUIPO, iz katerih izhaja, da je potrebno tedaj, kadar vložnik ugovora dokaže, da obstaja družina znamk, primerjati izpodbijano znamko in družino kot celoto. Zato je ugotovitev toženke glede neobstoja družine znamk napačna.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev toženke o zavrnitvi ugovora tožnika zoper registracijo znamke "SIgllUX", ki ga je tožnik oprl na točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Po tej določbi se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

8. Toženka je v postopku opravila vizualno in fonetično primerjavo ugovarjanega znaka in registriranih znamk Brillux. Pomenske primerjave ni opravila, ker šteje, da znaka za slovenskega potrošnika nimata pomena, s to ugotovitvijo pa se strinja tudi tožnik. Po opravljeni analizi je ugotovila, da sta si "SIgllUX" in "Brillux" tako različna, da za registracijo znaka "SIgllUX" kot znamke ni ovir. Sodišče v celoti sledi prepričljivi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato njenih razlogov ne ponavlja, ampak se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Odgovorilo bo na tiste tožbene razloge, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi.

9. Tožnik svoje trditve, da sta si znaka vizualno podobna, opira na to, da je v primerjanih znakih enakih 5 črk, od tega so zadnje štiri na istem mestu. Vendar je toženka prepričljivo pojasnila, da je ugovarjani znak v grafizmu, ki je sestavljen iz črk, in sicer iz velikih in malih, v črni in v rumeni barvi. Ne gre torej za primerjavo dveh povsem besednih znamk, saj starejši znamki tožnika sestavlja zgolj zaporedje črk (Brillux), medtem ko je "SIgllUX" po ugotovitvah toženke grafizem. Glede na to, da so v besedi brez logičnega zaporedja uporabljene male in velike črke, da so male črke zapisane drugače, kot se sicer pišejo male črke ter sta dve obarvani rumeno, je namreč po presoji sodišča ugotovitev toženke, da gre za grafizem, pravilna. Gre za kombinacijo velikih (SIUX) in malih črk (gll), pri čemer male črke niso zapisane v taki višini, kot je to običajno za male črke. Mali g je zapisan na takšni višini, da pri nekaterih potrošnikih zagotovo lahko ustvari tudi videz številke 9, oba mala l-ja pa sta višja od velikih črk in sta rumene barve. Ostale črke so črne in odebeljene. Tako ne drži tožbena trditev, da grafični element ni dovolj močan oziroma nejasen. Pri tem pa toženka tudi ni ugotovila tega, kar trdi tožnik, tj., da naj bi bil grafični element nejasen, ampak je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je nejasen zapis, ki je v grafizmu, tj., da ni enoznačen in da ni zlahka razpoznaven in berljiv. Iz tega razloga si potrošnik pri prepoznavanju bolj vtisne v spomin grafično podobo kot besedo. Tega ne spremeni sklicevanje tožnika, da so zadnje štiri črke na istem mestu, saj so tudi te štiri črke po videzu drugačnih oblik in sicer so zadnje uporabljene črke v tožnikovih znamkah l,l,u,x, pri ugovarjanem znaku pa l,l,U,X, pri čemer sta l-ja višja in obarvana. Glede na navedeno pa se sodišče strinja s toženko, da si bo potrošnik zaradi težjega prepoznavanja imena znamke, bolj vtisnil v spomin grafično podobo. Tožnik se nadalje sklicuje na odločbe EUIPO, ki je ugotovil, da so si zamenljivo podobne znamke, GRANOLA in RAWNOLA, AIRLINE in RAILINE ter TURBANA in FRUBANA. Res je, da so v teh primerih štiri zadnje črke enake, vendar pa gre izključno za besedne znake, v katerih ni grafizma oziroma figurativnih elementov, prav tako pa je tudi fonetična primerjava povsem drugačna od obravnavane.

10. Sodišče se tudi strinja s toženko, da fonetična izgovorjava znaka "SIgllUX" (pri čemer s fonti, uporabljenimi v tej sodbi, ni mogoče prikazati dejanskega zapisa črke g in obeh l-jev) ni gotova, tj. ni gotovo, da bo potrošnik zapis znaka prebral oziroma izgovoril kot sigluks. Četudi bi besedo izgovoril kot sigluks, pa se sodišče prav tako strinja z razlogi toženke, da izgovorjave končnega dela besede - lux ni mogoče povezovati zgolj s tožnikovima znamkama. Zato enaka intonacija in ritem izgovorjave tega dela besede ne moreta biti odločilna, ampak je toženka pravilno štela, da je odločilen prvi zlog, ki je za slušno zaznavo pomembnejši. V prvem zlogu pa se besedi popolnoma razlikujeta. Če naj bi potrošnik izgovarjal znamke zgolj kot luks, kot zatrjuje tožnik, bi to pomenilo, da bi popolnoma zanemaril prve zloge, tj. sig in bri. Po presoji sodišča ni verjetno, da bi potrošniki prav vse proizvode, ki vsebujejo končnico lux, prebrali zgolj kot lux in zanemarili ostale dele besede. V konkretnem primeru sta si prva zloga zelo različna, različen je tako zven prvih črk kot tudi prvih treh glasov. Sodišče se tudi strinja s toženko, da sig zveni precej bolj trdo in težje izgovorljivo kot bri, ki se izgovarja enostavno in zveneče ter da zato tudi besedi v celoti zvenita precej drugače. Še posebej umestitev črke g pred soglasnik l ne omogoča tekoče izgovorjave besede sigluks

11. Tožnik nadalje trdi, da je toženka pri vizualni primerjavi znakov zanemarila, da so proizvodi zadevne znamke podobni ali enaki proizvodom pri predhodnih znamkah, zato bi morala presojo opraviti strožje. Sodišče se strinja s tožnikom, da sta kriterija podobnosti znaka oziroma znamke in blaga soodvisna, kar pomeni, da nizka stopnja podobnosti med znakom in znamko lahko preseže visoko stopnjo podobnosti blaga in obratno.1 Vendar pa morata biti glede na prej citirano določbo točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 za preprečitev registracije znamke hkrati izpolnjena dva pogoja: podobnost oziroma enakost prijavljenega znaka in znaka registrirane znamke ter podobnost oziroma enakost blaga in storitev, na katere se prijavljeni znak in registrirana znamka nanašata. Ker je toženka ugotovila, da sta si znaka tako različna, da ne bi moglo priti do zamenjave oziroma povezovanja primerjanih znamk, primerjava glede na podobnost oziroma enakost blaga ni bila potrebna. Če podobnosti med znamkami ni, niti identičnost blaga ne more privesti do ugotovitve o obstoju verjetnosti zmede. Ker znaki niso podobni, ne more priti do verjetnosti povezovanja znaka s prejšnjo znamko. Zakon namreč nastanek teh posledic veže zgolj na primere, ko so si znaki med seboj zamenljivo podobni, za kar pa v obravnavanem primeru, kot že pojasnjeno, ne gre.2 Visoka stopnja razlikovalnosti med znakoma kljub enakosti ali podobnosti določenega blaga, ki ga varuje tožnikova znamka, zadošča za razlikovanje obeh znamk oziroma za sklepanje, da ne obstaja verjetnost, da bo potrošnik v zmoti o tem, blago katerega proizvajalca nabavlja.3

12. Sodišče se tudi strinja z oceno toženke, da tožnik ni izkazal obstoja družine svojih znamk na trgu. Okoliščine, ki morajo biti podane za to, da lahko govorimo o ''družini'' znamk, so večje število znamk, ki naj bi tvorile družino ali serijo in te znamke morajo biti prisotne na trgu. Kadar gre za družino ali serijo znamk, verjetnost tveganja natančneje izhaja iz možnosti, da se potrošnik moti glede izvora ali porekla proizvodov ali storitev, za katere velja znamka, katere registracija se zahteva, in napačno meni, da je del te družine ali serije znamk (točka 63 sodbe C-234/06). Sodišče sodi, da je toženka prepričljivo utemeljila svojo odločitev s tem, ko je pojasnila, da je kot evropska znamka registriranih 110 znamk s končnico – lux v razredu 1 NK, 64 znamk v razredu 2 NK, 90 znamk v razredu 3NK in 71 znamk v razredu 17 NK, to pa so razredi blaga, za katere sta registrirani tožnikovi znamki in ugovarjani znak. Že iz teh razlogov torej ni mogoče šteti, da bi potrošnik blago iz teh razredov, označeno z znamkami s končnico -lux, povezoval zgolj z vložnikom ugovora. Lux je očitno tako pogosta končnica, da sama po sebi tudi nima več močnega razlikovalnega učinka, zato ni mogoče govoriti o značilnostih, ki bi bile skupne zgolj tožnikovim znamkam.

13. Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave. Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Glej I U 1508/2011 z dne 24. 4. 2012 2 Glej I U 2242/2017 z dne 13. 9. 2018 3 Glej I U 992/2011 z dne 15. 2. 2012