Jedro

Z zatrjevanjem, da mednarodna tiralica nima vseh potrebnih sestavin, da se obdolženčeva fotografija na tiralici ne ujema in da pri obdolžencu ni podan priporni razlog begosumnosti, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi mednarodne tiralice, izdane na podlagi odločbe Višjega sodišča v Beogradu KI.2107 z dne 21. 8. 2010, zoper zahtevano osebo B. N. na podlagi tretjega odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. V pripor se všteje čas odvzema prostosti, ekstradicijski pripor pa sme na podlagi tega sklepa trajati mesec dni od odvzema prostosti. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Obdolženčev zagovornik je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti „iz vseh razlogov“ in Vrhovnemu sodišču predlaga, da „izpodbijani sklep spremeni in osumljenemu pripor odpravi, podredno pa, da pripor nadomesti z varščino“.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da imata oba sklepa potrebne razloge za odreditev pripora po 525. členu ZKP, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B-1.

5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da iz mednarodne tiralice nista razvidna opravilna številka in datum sodbe, s katero naj bi bila ugotovljena obdolženčeva odgovornost za opisana kazniva dejanja, prav tako ni razvidno, da bi bil zoper njega sprožen kazenski postopek, pa tudi ne ime sodnika, ki je tiralico izdal, ne individualizirana kazen zapora, ne vsi identifikacijski podatki, slika v potnem listu pa se ne ujema s priloženo sliko osumljenca. Sporočilo Interpola tako ne vsebuje vseh potrebnih podatkov za zaključek, da gre za odločbo iz 2. a člena Konvencije o izročitvi. Nadalje vložnik navaja, da je preiskovalna sodnica neutemeljeno in neobrazloženo ugotovila obstoj pripornega razloga begosumnosti ter neogibno potrebnost pripora. Iz nobenega dokumenta v spisu ne izhaja, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv storitve očitanega kaznivega dejanja. Navedba sodišča, da se je obdolženec dva meseca nahajal v Parizu kot turist, da je v Sloveniji v tranzitu in da noče izpovedati, zakaj ni v Srbiji, ne pomeni ustrezne obrazložitve izpodbijanega sklepa. Obdolženec se ne izogiba kazenskemu postopku v Srbiji, na kar kaže njegova izjava, da se želi čim prej vrniti v Beograd, po potrebi si bo tudi sam plačal stroške za vrnitev. Zato ekstradicijski pripor tudi ni nujno potreben. Po vložnikovem stališču obdolženec ni utemeljeno sumljiv, da se bo skril in s tem onemogočil postopek izročitve Republiki Srbiji oziroma kazenski postopek v tej državi v primeru odprave pripora.

B-2.

6. Preiskovalni sodnik sme po določbi 525. člena ZKP na prošnjo tuje države, še preden je ta država vložila prošnjo za izročitev, odrediti pripor, če je podana nevarnost, da se bo tujec s pobegom ali skrivanjem skušal izogniti izročitvi. Po prvem odstavku 525. člena ZKP mora tuja država v prošnji navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti. Pogoj za odreditev pripora na podlagi 525. člena ZKP je obstoj odločbe države prosilke o priporu oziroma temu enakovreden drug akt, obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in neogibna potrebnost pripora za zagotovitev tujčeve navzočnosti v postopku odločanja o njegovi izročitvi državi prosilki. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v odločbah XI Ips 7388/2009 z dne 15. 12. 2009 in XI Ips 7456/2011 z dne 10. 3. 2011. 7. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo istovetnost zahtevane osebe, navedlo konkretne razloge, s katerimi je utemeljilo obstoj pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ter tudi neogibno potrebnost pripora za izvedbo postopka izročitve Republiki Srbiji. Iz mednarodne tiralice oziroma sporočila Interpola z dne 16. 11. 2010 so razvidni vsi potrebi podatki, torej obdolženčevi osebni podatki, opis kaznivega dejanja, številčna oznaka člena Kazenskega zakonika Republike Srbije (tretji odstavek 246. člena), predpisana kazen za to kaznivo dejanje, organ, ki je izdal odločbo, na podlagi katere je bila izdana mednarodna tiralica (Višje sodišče v Beogradu), ter opravilna številka in datum odločbe (KI.2107 z dne 21. 8. 2010), podpisana oseba (A. S.), izjavo, da bo izročitev zahtevana v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali dvostranskimi ter večstranskimi sporazumi, izjavo, da naj se obvestilo Interpola obravnava kot uradno zaprosilo za začasni pripor, ter da je ob najdbi obdolženca treba obvestiti Interpol v Beogradu in Generalni sekretariat Interpola. Mednarodni tiralici je priložena še obdolženčeva fotografija. Z zatrjevanjem, da mednarodna tiralica nima vseh potrebnih sestavin, vložnik podaja lasten pogled na omenjeni dokument, glede katerega Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima vse potrebne elemente. S tem ter z navajanjem, da obdolženčeva fotografija na mednarodni tiralici ni enaka fotografiji iz njegovega potnega lista; da pri obdolžencu ni podan priporni razlog begosumnost, ker se je obdolženec na lastne stroške pripravljen vrniti v Srbijo; da v primeru izpustitve na prostost ne bo onemogočal postopka izročitve Srbiji, vložnik, izhajajoč iz obdolženčevega zagovora, uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.