Jedro

V navedenem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik rabljena osebna vozila, ki jih je pridobil po nizki ceni in jih popravil, komisijsko prodajal v svojem imenu in tudi v imenu svojih sorodnikov. Tožnik je vozila nabavljal poškodovana in zato po nizki ceni z namenom, da jih popravi. Preden so bila vozila komisijsko prodana dejanskim kupcem, jih je tožnik prodal svojim sorodnikom in s tem prikril dejansko vrednost vozil. Prav tako je prikril svoje opravljanje dejavnosti trgovine na drobno z vozili in popravil vozil na črno. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je dejansko sporne posle izvedel tožnik sam in ne njegovi sorodniki. Zato je bilo tožniku naloženo plačilo DDV in posledično za relevantno obdobje naloženo plačilo akontacije dohodnine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje: - junij 2007 v znesku 1.293,00 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od poteka roka za plačilo 31. 7. 2007 do dneva plačila davka oziroma do izdaje odločbe 12. 10. 2015; - maj 2009 od davčne osnove 9.970,00 EUR po preračunani stopnji 16,6667 % v znesku 1.661,67 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od poteka roka za plačilo 30. 6. 2009 do dneva plačila davka oziroma do izdaje odločbe 12. 10. 2015. Hkrati je tožniku odmerila akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti: - za leto 2007 v znesku 17.512,82 EUR in pripadajoče obresti, obračunane za čas od poteka roka za plačilo 30. 4. 2008 do dneva plačila davka oziroma do izdaje odločbe 12. 10. 2015; - za leto 2009 v znesku 4.692,82 EUR in pripadajoče obresti, obračunane za čas od poteka roka za plačilo 30. 4. 2010 do dneva plačila davka oziroma do izdaje odločbe dne 12. 10. 2015 (I. točka izreka). Iz II. točke izreka izhaja ugotovitev, da je tožnik obveznosti pod I. točko izreka navedene odločbe že plačal v prvem postopku po odločbi z dne 18. 8. 2011. Da tožnik trpi stroške, ki jih je imel zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali, izhaja iz III. točke izreka. Da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe izhaja iz IV. točke izreka. Pri tožniku je bil opravljen ponovni postopek davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) DDV za junij 2007 in maj 2009 ter davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2007 in leto 2009. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki pa niso bile upoštevane.

2. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da je bila tožniku 18. 8. 2011 izdana odločba, s katero mu je bilo naloženo plačilo DDV in akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti za davčna obdobja od leta 2006 do leta 2011 v zvezi z njegovo dejavnostjo trgovine z avtomobili in avto servisne dejavnosti na črno. Tožnik je v obdobju od leta 2006 do 7. 9. 2010, ko je ustanovil podjetje, opravljal dejavnost trgovine na drobno z motornimi vozili in avto servisno dejavnost, ki je ni imel registrirane in je to dejavnost opravljal na črno. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik preprodal dvajset vozil, kar je davčni organ obdavčil. Z odločbo drugostopenjskega organa z dne 18. 8. 2011 je bila delno odpravljena odločba v delu, ki se nanaša na naloženo obveznost iz naslova DDV za davčno obdobje junij 2007 in za davčno obdobje maj 2009 (glede dveh od dvajsetih motornih vozil) in v tem delu zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Odpravljena je bila tudi odločitev v delu, ki se nanaša na tožniku naloženo obveznost iz naslova akontacije davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2007 in za leto 2009 ter zadeva v tem delu vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Drugostopenjski organ pa je potrdil ugotovitve prvostopenjskega organa v zvezi s tožnikovo preprodajo osemnajstih vozil od dvajsetih, kolikor jih je prvostopenjski organ obravnaval in promet z njimi obdavčil. Odločitev v navedenem delu (glede osemnajstih vozil) je potrdilo Upravno sodišče RS s sodbo I U 1035/2013-11 z dne 8. 4. 2014 in Vrhovno sodišče RS s sodbo X Ips 235/2014 z dne 2. 7. 2015. Prvostopenjski organ je glede omenjenih dveh vozil ponovno odločal z odločbo 9. 9. 2012, ki pa je bila z odločbo drugostopenjskega organa 23. 4. 2015 ponovno odpravljena in zadeva v omenjenem delu ponovno vrnjena prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Izpodbijana odločitev je bila tako izdana v že drugič ponovljenem postopku. Prvostopenjski organ v ponovljenem postopku navaja tudi dejstva in dokaze, ki jih je ugotovil že v prvem postopku v zvezi z odločitvijo, ki jo je potrdilo že Vrhovno sodišče RS, saj le-te vplivajo tudi na vozili, na kateri se nanaša izpodbijana odločba. Ugotovitve glede navedenih dveh vozil, glede katerih je tožniku odmerjen DDV, pa posledično vplivajo tudi na odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leti 2007 in 2009. Davčni organ opisuje na kakšen način je tožnik opravljal dejavnost trgovine z avtomobili na črno. Pri tem se sklicuje na ugotovitve glede vseh dvajsetih vozil, torej ne samo dveh, na kateri se nanaša izpodbijana odločitev. Tožnik vozil ni kupil za lastne potrebe ali potrebe sorodstva, ampak jih je kupil z namenom popravila in nadaljnje prodaje z ciljem pridobiti dobiček, kar podleže obdavčitvi po Zakonu o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2).

3. Za vozili, ki sta predmet obravnavanega postopka, veljajo vse objektivne okoliščine in dejstva, ki so bila ugotovljena za ostala vozila. Razlika je zgolj v obstoju drugačnih okoliščin pri nabavi. Glede prvega vozila (pod zap. št. 7 tabele 1, na straneh 6 in 7 obrazložitve izpodbijane odločbe, audi A4 1,9 TDI, letnik 2006) prvostopenjski organ ugotavlja, da je bilo prvič registrirano v Sloveniji na tožnikovo taščo A.A. dne 2. 4. 2007 do 18. 6. 2007. Pri registracijskem organu je bil predložen avstrijski račun od družbe B. z dne 22. 2. 2007, izstavljen na slovenskega davčnega zavezanca, družbo C. d.o.o. Na računu je navedeno, da gre za karambolirano vozilo. Račun je v vrednosti 12.600,00 EUR brez obračunanega avstrijskega DDV, ker je bilo blago dobavljeno v Slovenijo kot oproščena dobava znotraj Skupnosti. Dobava družbi C. d.o.o. je bila s strani avstrijskega dobavitelja poročana v VIES sistem. Registracijskemu organu je bil predložen še izdan račun od družbe C. d.o.o. z dne 16. 3. 2007 na kupca A.A., v vrednosti 13.500,00 EUR in 2.700,00 EUR DDV, kar je skupaj 16.200,00 EUR. Vozilo je bilo v imenu A.A. 11. 6. 2007 dano v komisijsko prodajo komisionarju D. d.o.o. za 23.958,00 EUR. Komisionar je 11. 6. 2007 izdal račun v vrednosti 24.000,00 EUR E.E.. Po 32. členu ZDDV-1 je obdavčljiv dogodek in s tem obveznost obračuna DDV od prodaje navedenega vozila za tožnika nastala 11. 6. 2007, ko ga je tožnik (skrit za taščo) prodal za 23.958 EUR. Pri obračunu obveznosti za plačilo DDV je davčni organ upošteval preračunano davčno stopnjo iz 20%, ki je 16,6667 %. Od prodaje navedenega vozila je bil tožnik dolžan obračunati in plačati DDV v višini 3.993,00 EUR. Hkrati pa je prvostopenjski organ tožniku priznal odbitek vstopnega DDV (po 62. in 63. členu ZDDV-1) od nabave tega vozila po računu družbe C. d.o.o. z dne 16. 3. 2007 v višini 2.700,00 EUR tako, da je tožniku naloženo plačilo v višini 1.293,00 EUR. Dosežena prodajna vrednost brez DDV v znesku 19.965,00 EUR pa se upošteva kot prihodek. Nabavna cena brez DDV v višini 13.500,00 EUR pa se upošteva kot odhodek pri odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2007. 4. Glede drugega vozila (pod zap. št. 13 tabele 1, na straneh 6 in 7 obrazložitve izpodbijane odločbe, audi A6 3,0 TDI, letnik 2006) prvostopenjski organ ugotavlja, da naj bi ga 14. 8. 2007 poškodovanega kupila fizična oseba F.F. od nemške družbe G.. Cena na nemškem računu je 6.300,00 EUR in DDV 1.197,00 EUR, torej skupaj 7.497,00 EUR. F.F. naj bi 8. 11. 2007 vozilo s prepisom pri komisionarju H. d.o.o. prodal A.A. za 20.000,00 EUR. Šele 8. 5. 2008 je bila opravljena homologacija vozila, stranka v postopku homologacije je bila A.A.. Dne 8. 5. 2008 je bilo vozilo registrirano na A.A. in to do 13. 5. 2009. A.A. je 13. 5. 2009 preko komisijske prodaje pri komisionarju I. d.o.o. prodala vozilo za 29.970,00 EUR hčerki J.J. Prvostopenjski organ ugotavlja, da F.F. ni bil dejanski kupec vozila v tujini. Prav tako ni bila dejanski kupec vozila A.A. Dejanski kupec vozil je bil tožnik, z namenom, da vozila popravi in ju proda ter zasluži na črno. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je glede drugega vozila nastal obdavčljivi dogodek po 32. členu ZDDV-1 13. 5. 2009, ko je tožnik skrit za A.A. vozilo prodal za 29.970,00 EUR. Pri obračunu obveznosti za plačilo DDV je davčni organ v korist tožnika upošteval obdavčitev po posebni ureditvi za obdavčljive preprodajalce iz 103. člena ZDDV-1 od davčne osnove iz 104. člena ZDDV-1, ki je razlika v ceni, ki jo je dosegel davčni zavezanec in je enaka razliki med prodajno ceno (29.970,00 EUR) in nabavno ceno (20.000,00 EUR), kar je 9.970,00 EUR, zmanjšana za znesek DDV, ki se nanaša na razliko v ceni. Znesek DDV, ki ga je dolžan plačati tožnik je 1.661,67 EUR. Dosežena razlika v ceni (brez DDV) pa se upošteva kot prihodek v obračunu davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2009, v katerem je bilo prodano.

5. Posledično je prvostopenjski organ tožniku odmeril tudi akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2007 in 2009. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik od leta 2006 naprej opravljal dejavnost trgovine na drobno z motornimi vozili in vzporedno avto servisno dejavnost na črno. Iz tega naslova je dosegal dohodke, kar pomeni, da je opravljal pridobitno dejavnost. Razen dveh vozil, ki sta predmet tega postopka, izhajajo ugotovitve glede ostalih vozil (osemnajst vozil) iz že pravnomočne odločitve. Posledično so potrjene tudi obračunane akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leta 2006, 2008 in 2010. Za leti 2007 in 2009, na kateri se nanašata predmetni vozili, pa odločitev glede teh dveh vozil posledično vpliva tudi na ugotavljanje davčne osnove za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti v letih 2007 in 2009. Prvostopenjski organ je ugotovil osnovo za obračun akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za navedeni leti kot razliko med davčno priznanimi prihodki in davčno priznanimi odhodki. Tožniku je tako naložil v plačilo akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2007 v višini 17.512,82 EUR in akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2009 v višini 4.692,82 EUR.

6. Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ.

7. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. V tožbi navaja, da je tožena stranka imela v ponovljenem postopku jasna navodila Upravnega sodišča RS, vendar se po njih ni ravnala. V ponovljenem postopku bi moral finančni organ presojati morebitno tožnikovo davčno obveznost zgolj glede dveh vozil (pod zap. št. 7 in 13 v tabeli, ki je navedena na straneh 6 in 7 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tožena stranka pa se v izpodbijani odločbi sklicuje tudi na preostala vozila, s čimer je prejudicirala odločitev glede predmetnih dveh vozil. Neutemeljeno in brez vsakršne osnove namreč povzema svoje ugotovitve v prejšnjih odločbah, ki so že postale pravnomočne. S tem se ustvarja nepreglednost, s čimer je tožniku kršena pravica do poštenega sojenja in pravne varnosti. Predmetni vozili sta bili uvoženi iz tujine. Tožena stranka sama ugotavlja, da navedeni vozili nikoli nista bili v lasti tožnika. Ne glede na to pa tožena stranka zaključi, da se je tožnik pri trgovanju z navedenima voziloma skril za svoje družinske člane. To je po mnenju tožnika absurdno. Tožena stranka ne razpolaga z nikakršnim dokumentom, ki bi tožnika neposredno povezal s predmetnima voziloma. Ob tem je ključnega pomena okoliščina, da ima J.J. eno vozilo še vedno v lasti, F.F. pa ima zdravstvene težave (slabo psihično stanje). Vozilo, ki ga ima še vedno v uporabi J.J. tako ni moglo izvirati iz tožnikovega opravljanja dejavnosti na črno, prav tako se tožnik ni mogel skriti za svojo sorodnico J.J., če to vozilo še vedno uporablja. Glede na zdravstveno stanje F.F. pa tožnik meni, da bi se morala njegova izjava tolmačiti z večjo mero kritičnosti. V ponovljenem postopku ni ustrezno argumentirano, na kateri osnovi je dejanski kupec in nato tudi prodajalec navedenih dveh vozil v Sloveniji prav tožnik. Eno vozilo je namreč kupila in nato tudi prodala tožnikova tašča A.A., tožnik pa s pravimi posli svoje tašče nima nikakršne zveze. Tožnik očita toženi stranki, da v ponovljenem postopku ni ugotavljala vseh relevantnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo z gotovostjo zaključiti, da je bil v verigi prodaj navedenih vozil dejanski kupec - prodajalec ravno tožnik. Prvostopenjski organ navedenih okoliščin ni preverjal, temveč je odločil povsem na pamet in pod vplivom prejšnjih ugotovitev glede preostalih osemnajstih vozil. V postopku je bilo tako kršeno načelo materialne resnice, saj dejansko stanje sploh ni bilo ugotovljeno, toženka pa je postopek ugotavljanja dejanskega stanja povzela iz drugega postopka. Dejansko stanje bi bilo pravilno in popolno ugotovljeno v primeru, če bi tožena stranka sledila tožnikovemu dokaznemu predlogu. Iz navedenih razlogov izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

8. Tožnik vztraja pri ugovoru zastaranja. V predmetni zadevi je treba upoštevati relativno zastaranje. Tožnik nadalje navaja, da se izpodbijana odločba v ničemer ne razlikuje od že izdane odločbe in da se v ponovljenem postopku ni upoštevalo danih napotil. Navaja, da sta s predmetnima voziloma lastnika razpolagala povsem samostojno in brez vsakršnega tožnikovega vpliva. Meni, da je nerazumen zaključek izpodbijane odločitve, da že zgolj dejstvo, da sta bili predmetni vozili prodani za višjo ceno od nabavne, kaže na to, da ju je tožnik popravil in na ta račun zaslužil ter, da je s tem postal gospodar posla, zaradi česar naj bi nastala njegova davčna obveznost. V potrditev slednjega tožnik predlaga zaslišanje prič, ki jih navaja (J.J., A.A., F.F.), ki bodo potrdile, da tožnik ni bil gospodar posla in da sta bili predmetni vozili izven njegove podjetniške sfere in da tako ni nastala njegova davčna obveznost. Kot povsem arbitrarno označuje stališče, da je treba predmetni vozili obravnavati po enakem vzorcu kot preostala vozila in da je treba predmetni postopek obravnavati v kompletu vseh dvajsetih vozil. Takšno ravnanje je nedopustno, saj tožniku glede konkretnih dveh vozil ni moč pripisati aktivne udeležbe pri trgovanju z vozili, na podlagi česar bi nastala njegova davčna obveznost. 9. Iz navedenih razlogov tožnik vztraja, da v konkretnem primeru ni podan temelj njegove dohodninske obveznosti. Prav tako ni izkazana višina njegove obveznosti oz. je ta izražena v previsokih zneskih. Pri računanju davčne osnove je namreč upoštevan pretežni del vozil, kar pa je napačno, saj sta pravno relevantni zgolj predmetni dve vozili. Izpodbijana odločitev temelji zgolj na indicih in pavšalnih ugotovitvah ter je brez navedb oprijemljivih dokazov, kar je nedopustno in kaže na kršenje osnovnih človekovih pravic. Zato tožniku ni moč očitati kakršnega koli dela na črno in s tem nastanek davčne obveznosti. Napačno je sklepanje, da je treba okoliščine predmetnih dveh vozil enačiti z ostalimi vozili. Navedeno ne drži. Gre za povsem drugačno situacijo glede na preostala vozila, ki so bila predmet drugega postopka. Tožnik namreč nikoli ni bil lastnik teh dveh vozil, nikoli ni prejel kupnine in nikoli ni ničesar plačal za predmetni vozili. Vse navedeno je bilo v izključni domeni dejanskih in formalnih lastnic predmetnih vozil, to je A.A. in J.J. Slednjih pa toženka sploh ni zaslišala. Dejansko stanje zato ni bilo pravilno niti popolno ugotovljeno. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške predmetnega postopka.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbene navedbe enake pritožbenim, zato so razlogi o tem že pojasnjeni v obrazložitvi izpodbijane odločitve. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh upravnih organov in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

13. V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je prvostopenjski organ tožniku pravilno in zakonito odmeril DDV za obravnavano obdobje (junij 2007 in maj 2009) in posledično akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leti 2007 in 2009, ki naj bi ga tožnik dosegel iz naslova opravljanja dejavnosti trgovine na drobno in popravila motornih vozil na črno (s prodajo obravnavanih dveh motornih vozil). Tožnik temu ugovarja in navaja, da s predmetnima dvema voziloma ni imel nobene povezave ter, da so zaključki finančnega organa, ki se pri svoji odločitvi opira na ugotovitve glede drugih vozil, ki se nanašajo na drug, že pravnomočno končan postopek, pavšalni in neutemeljeni ter, da je v zadevi napačno ugotovljeno dejansko stanje.

14. Po presoji sodišča tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje, da se finančni organ pri izpodbijani odločitvi ne bi smel sklicevati na ugotovitve v zvezi s postopkom, ki je že pravnomočno končan. Iz celotnega poteka predmetne zadeve je namreč razvidno, da je prvostopenjski organ v prvotnem postopku (leta 2011) ugotavljal, da je tožnik opravljal pridobitno dejavnost na črno. Iz postopka, ki je že pravnomočno končan, izhaja, kako je tožnik posloval v letih od 2006 do 2010 ter, da je tožnik od 1. 3. 2006, ko je nabavil prvo vozilo za prodajo, do 7. 9. 2010, ko je ustanovil svoje podjetje, opravljal dejavnost trgovine na drobno z motornimi vozili in servisno dejavnost na črno, kot to določa drugi odstavek 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC). V navedenem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik rabljena osebna vozila, ki jih je pridobil po nizki ceni in jih popravil, komisijsko prodajal v svojem imenu in tudi v imenu svojih sorodnikov (zakonske partnerice K.K., matere zakonske partnerice A.A. in sestre zakonske partnerice J.J.). Tožnik je vozila nabavljal poškodovana in zato po nizki ceni z namenom, da jih popravi. Preden so bila vozila komisijsko prodana dejanskim kupcem, jih je tožnik prodal svojim sorodnikom in s tem prikril dejansko vrednost vozil. Prav tako je prikril svoje opravljanje dejavnosti trgovine na drobno z vozili in popravil vozil na črno. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je dejansko sporne posle izvedel tožnik sam in ne njegovi sorodniki. Ugotovitve in zaključki prvostopenjskega organa so se v prvotnem postopku nanašale na dvajset vozil, v zvezi s katerimi je bilo tožniku naloženo plačilo DDV in posledično za relevantno obdobje naloženo plačilo akontacije dohodnine.

15. Glede osemnajstih od dvajsetih vozil, je odločitev prvostopenjskega organa že pravnomočna, glede dveh vozil (sedmo in trinajsto vozilo iz tabele na strani 6 in 7 obrazložitve izpodbijane odločbe) pa je drugostopenjski organ naložil prvostopenjskemu organu, da dopolni postopek. Prvostopenjski organ je v skladu z danimi napotili drugostopenjskega organa dopolnil postopek glede okoliščin nakupa in prodaje dveh vozil, ki sta predmet tega postopka, glede katerih je zaključil, da je bil tožnik tisti, ki je skrit za drugimi osebami (A.A. in F.F.) kupil in nato za višjo ceno prodal navedeni vozili. Sklicujoč se na že pravnomočno končan postopek finančni organ zgolj opisuje tožnikovo delovanje od leta 2006 dalje, ko ga je zaradi navedene dejavnosti štel za zavezanca za DDV, pa do leta 2010. Obravnavani dve vozili je namreč tožnik na način, ki je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podrobno opisan in pojasnjen, preprodal v omenjenem obdobju. Ker se same okoliščine v zvezi s preprodajo teh dveh vozil nekoliko razlikujejo od okoliščin ostalih vozil, je prvostopenjski organ navedene okoliščine ugotavljal v ponovljenem postopku.

16. Sodišče se strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega organa v ponovljenem postopku glede obravnavanih dveh vozil in na podlagi vseh ugotovitev sledi dokazni oceni obeh davčnih organov. Strinja se z dokazno oceno davčnega organa, da je pri obravnavanih dveh vozilih bil tožnik tisti, ki je vodil posle. Neutemeljeni so zato tožnikovi ugovori, da navedeni vozili nista bili v njegovi lasti. Tožnik se je pri nabavi prvega obravnavanega vozila skril za taščo A.A.. Potem, ko je vozilo popravil, ga je preko komisionarja prodal tretji fizični osebi za dosti višjo ceno. Pri nabavi drugega obravnavanega vozila se je tožnik skril za navideznim pridobiteljem F.F. Za slednjega je bilo v postopku ugotovljeno, da ima zdravstvene težave (slabo psihično stanje). Šlo je za poškodovano vozilo, ki je bilo nato preko komisionarja za višjo ceno prodano tožnikovi tašči A.A., na katero je bilo vozilo tudi prvič registrirano v Sloveniji. Vozilo je bilo nato (preko tožnikove tašče) še za višjo ceno prodano tožnikovi svakinji J.J. 17. Ob navedenih ugotovitvah po presoji sodišča na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati dejstvo, da ima J.J. drugo obravnavano vozilo še vedno v lasti, kot tudi ne tožnikovo sklicevanje na zdravstveno stanje F.F.. Iz ugotovitev v postopku je moč zaključiti, da je prav slednje razlog, da je bil omenjeni uporabljen kot navidezni pridobitelj drugega obravnavanega vozila. V postopku je bila namreč pridobljena njegova izjava, iz katere izhaja, da navedenega vozila ni kupil in da je podpisal neke dokumente v času, ko je imel psihične težave. Ob vseh ugotovitvah celotnega postopka sodišče zavrača tožnikove navedbe, da s pravnimi posli svoje tašče nima nikakršne zveze. Neutemeljeni so tudi tožnikovi ugovori, da se v ponovljenem postopku niso ugotavljale relevantne okoliščine in da je finančni organ odločil kar na pamet. Po presoji sodišča so bile v postopku ugotovljene relevantne okoliščine in na njihovi podlagi sprejeta pravilna odločitev. Iz listinskih dokazil namreč izhajajo okoliščine tožnikovega poslovanja tudi pri obravnavanih dveh vozilih, čeprav ni nastopal kot lastnik, pač pa je deloval preko tretjih oseb.

18. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, da zasliši priče, ki jih predlaga (J.J., A.A., F.F.). Tožnik je sicer navedel, da naj bi predlagane priče potrdile, da tožnik ni bil gospodar posla. Pri tem pa ni natančneje pojasnil, kaj naj bi priče konkretno izpovedale, saj njihova formalna vloga, ki izhaja iz listin, ni sporna. Zaslišanje bi bilo po presoji sodišča smiselno le, če bi se tožnik skliceval na konkretne okoliščine, o katerih naj bi izpovedale predlagane priče, iz katerih bi izhajalo, da sta bili vozili izven tožnikove podjetniške sfere. Tega pa tožnik ni navedel. Po presoji sodišča je pravilna ugotovitev v postopku, da je bil dejansko tožnik kupec obeh vozil, ki ju je kupil in nato prodal po višji ceni ter s tem pridobil dobiček, zaradi česar je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek davčnega organa, da je za tožnika nastopila obveznost plačila DDV po ZDDV-1. Iz prvega odstavka 32. člena ZDDV-1 izhaja, da pomeni „obdavčljivi dogodek“ dogodek, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji, potrebni za nastanek obveznosti obračuna DDV. Iz prvega odstavka 33. člena ZDDV-1 pa izhaja, da obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene. Neutemeljeni so tudi tožnikovi ugovori glede zastaranja, pri čemer se sklicuje na relativno zastaranje. Da v obravnavani zadevi še ni nastopilo zastaranje je tožniku pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, z razlogi, ki jih je navedel, pa se strinja tudi sodišče. 19. Neutemeljeni so tudi tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na tožniku odmerjeno akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leti 2007 in 2009. Že drugostopenjski organ je tožniku pojasnil, da je navedena odločitev posledica prejšnjih ugotovitev v postopku. Tožniku so se za leto 2007 iz naslova prodaje prvega obravnavanega vozila povečani prihodki v znesku 19.965,00 EUR in odhodki v znesku 13.500,00 EUR (po računu družbe C. d.o.o.). Za leto 2009 pa so mu bili iz naslova prometa drugega obravnavanega vozila v obračunu davka od dohodka iz dejavnosti povečani prihodki v znesku 8.308,33 EUR, ki predstavlja doseženo razliko v ceni pri nakupu in prodaji tega vozila (brez DDV). Drugostopenjski organ je prav tako tožniku pojasnil, da drži njegova navedba, da sta bili predmet ponovnega postopka in torej obravnavane zadeve samo dve vozili. Vendar pa so bila zaradi celovitosti obračuna davka od dohodkov iz dejavnosti za leti 2007 in 2009 pri obračunu zajeta vsa vozila in povezani stroški iz tega obdobja. Sodišče sprejema navedeno obrazložitev kot pravilno, tožnikove ugovore, ki se s tem ne strinja, pa zavrača kot neutemeljene. Da je bil tožnik kot rezident RS zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v RS ali izven RS izhaja iz 4. člena, 5. člena in 6. člena ZDoh-2. Za dohodek iz dejavnosti se šteje dohodek, dosežen z neodvisnim samostojnim opravljanjem dejavnosti, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti. Opravljanje dejavnosti pomeni opravljanje vsake podjetniške, kmetijske ali gozdarske dejavnosti, poklicne dejavnosti ali druge neodvisne samostojne dejavnosti, vključno z izkoriščanjem premoženja in premoženjskih pravic (46. člen ZDoh-2). Izpodbijana odločba je ustrezno obrazložena in jo je tudi mogoče preizkusiti.

20. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče kot povsem pavšalne in neutemeljene zavrača tožnikove ugovore o kršitvi človekovih pravic. Sodišče pa pri odločanju tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz istih razlogov kot pritožbeni organ zavrača tudi sodišče. 21. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 22. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, na podlagi katerega trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.