Jedro

Tožnik je invalid III. kategorije in ima priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. V okviru teh omejitev je bil od 21. 7. 2011 dalje zmožen za delo, zato je tožbeni zahtevek, da se ugotovi začasna nezmožnost za delo tudi od tega dne dalje, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke opr. št. ... z dne 15. 7. 2011 in opr. št. ... z dne 12. 8. 2011 ter da se ugotovi, da tožnik tudi po 21. 7. 2011 dalje ni zmožen za delo in da mu je tožena stranka za ves čas nezmožnosti za delo dolžna izplačevati nadomestilo plače. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče sledilo mnenju izvedenca specialista ortopeda, ki je nekritično povzel mnenje imenovanega zdravnika in sicer da je od 21. 7. 2011 dalje zmožen za delo z omejitvami. Niti zdravniška komisija niti izvedenec ne verjameta tožnikovim navedbam o težkem zdravstvenem stanju, kar vse je razvidno iz zdravstvene dokumentacije. Tožnik je obravnavan kot simulant, ki noče delati. Sedaj je brez vseh dohodkov, saj je tudi izgubil delo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožbene stranke št. ... z dne 12. 8. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo, ki jo je izdal imenovani zdravnik pod št. ... dne 15. 7. 2011. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da je tožnik od 21. 7. 2011 dalje zmožen za delo kot invalid III. kategorije, izključno za dela z omejitvami po odločbi ZPIZ št. ... z dne 21. 4. 2011, torej za delo na drugem delovnem mestu, kjer bo delo opravljal pretežno sede, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, z občasno hojo na krajše razdalje po ravnem terenu, s polnim delovnim časom.

Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je bil tožnik z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 21. 4. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 9. 12. 2010 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo delo opravljal pretežno sede, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, z občasno hojo na krajše razdalje po ravnem terenu, s polnim delovnim časom od 23. 11. 2010 dalje.

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) ureja pristojnost organov za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo. Tako je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo in drugih razlogov za začasno zadržanost od dela do 30 dni. V 81. členu je urejena pristojnost imenovanega zdravnika, ki odloča o zahtevi zavarovanca ali delodajalca za presojo ocene izbranega osebnega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo do 30 dni in tudi o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni in v vseh drugih primerih, ko je izplačevalec nadomestila plače obvezno zdravstveno zavarovanje, razen če gre za nego, spremstvo ali izolacijo zavarovane osebe, o kateri odloča njen osebni zdravnik. Odločitev imenovanega zdravnika v primeru vložene pritožbe presoja zdravstvena komisija (82. člen ZZVZZ). Tudi Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami) vsebujejo določbe, ki se nanašajo na ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo. V 232. členu je tako določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe.

Iz izpovedi tožnika zaslišanega na glavni obravnavi ter iz medicinske dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da so v ospredju ortopedske težave. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo z postavitvijo sodnega izvedenca specialista ortopeda prim. A.A. dr. med.. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik od 21. 7. 2011 dalje zmožen opravljati delo s priznanimi omejitvami kot izhaja iz odločbe ZPIZ z dne 21. 4. 2011, v polnem delovnem času. Izvedenec je preučil medicinsko dokumentacijo v spisu ter v tožnikov zdravstveni karton, tožnika pa je tudi osebno pregledal. Izvid in mnenje podrobno povzema že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, zato pritožbeno sodišče vsega navedenega v izogib ponavljanju ne navaja znova. Sodišče je izvedenca tudi zaslišalo na glavni obravnavi, kjer je izvedenec podrobno pojasnil, da izvid osebnega pregleda ter primerjava RTG slik ne daje osnove za patološko vzdrževanje triletne bolečine v križu. Tako dolga bolečina se mora slej ko prej poznati na hrbtenici ali drugih opornih tkivih hrbtenice. V bistvu pa globinsko slikanje razen začetne obrabe medvretenčne ploščice med četrtim in petim vretencem, kake druge patalogoje na hrbtenici ni pokazala. Izvedenec ni našel vzroka za bolečine. Zlomi so zaraščeni brez sledu, tako na peti kot na hrbtenici. Ko se je tožnik zdravil v tujini tudi ni bilo več omenjenih zlomov ampak le težave z mišicami v ramenih.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodni izvedenec tako v pisno podanem izvedenskem mnenju, kot tudi zaslišan na glavni obravnavi ustrezno pojasnil tožnikove zdravstvene težave in pa vpliv teh zdravstvenih težav na tožnikovo delovno zmožnost. Bistveno pri vsem tem je, da ima tožnik že z odločbo ZPIZ priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi omejitvami. V okviru teh omejitev pa je bil tožnik po 21. 7. 2011 zmožen za delo. Tožnik tekom postopka tudi ni predložil druge dokazne dokumentacije, niti sedaj v pritožbi ne navaja, v čem je bilo mnenje sodnega izvedenca pomanjkljivo. Nikakor pa ni mogoče sprejeti njegovih pritožbenih navedb, da mu o težkem zdravstvenem stanju nihče ne verjame. Za odločitev ni odločilo subjektivno doživljanje zdravstvenega stanja, temveč objektivne ugotovitve, ki izhajajo tako iz medicinske dokumentacije, kot tudi iz ugotovitev sodnega izvedenca specialista ortopeda. Kot je bilo že pojasnjeno pa se te ugotovitve ne razhajajo z dokumentacijo v spisu, niti tožnik ni ponudil drugih dokazov, ki bi izkazovali, da je bilo izvedensko mnenje pomanjkljivo oziroma, da bi bilo potrebno zadevo še dodatno razčistiti. Za odločitev tudi ni bistveno, ali je delodajalec tožniku zagotovil delo v okviru priznane pravice, kot mu gre po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Glede začasne nezmožnosti za delo je namreč odločilno zgolj zdravstveno stanje ter vpliv tega zdravstvenega stanja na zmožnost opravljanja dela, upoštevaje dokončno odločbo ZPIZ, s katero so bile tožniku priznane pravice iz invalidskega zavarovanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.