Jedro

Prednostno pravico nakupa po 24. člena ZKZ je mogoče uveljavljati samo v primeru, ko se kmetijsko zemljišče prodaja. Za menjavo po 69. členu ZKZ prednostna pravica nakupa ne pride v poštev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov D. J. in Š. G., s katerim sta zahtevala razveljavitev pogodbe z dne 20.1.1993 in sicer glede prodaje parcel št. 1770 in 1771 vl.št. 218 k.o., in zahtevek, s katerim sta nasproti Republiki Sloveniji uveljavljala, da jima mora ponuditi v nakup navedeni parceli pod enakimi pogoji, kot so določeni z izpodbijano pogodbo. Ugodilo pa je nasprotnemu zahtevku, po katerem mora Š. G. izročiti nasprotnemu tožniku J. K. v posest severni del parc. št. 1770 in parcelo 1771 k.o. D. Ugotovilo je, da je pogodba z dne 20.1.1993, ki sta jo sklenila Občina K. in toženec, menjalna pogodba, sklenjena v skladu z 69. členom zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljnjem ZKZ) zaradi racionalnejše rabe kmetijskega zemljišča. S sklenitvijo takšne pogodbe ni bila kršena predkupna pravica tožnikov. Utemeljen pa je nasprotni zahtevek. Nasprotni tožnik je lastnik spornega zemljišča, nasprotna toženka pa ga ima v posesti. Na zakupno pogodbo se ne more uspešno sklicevati, ker je ta razdrta po samem zakonu na podlagi določbe 2. odst. 580.čl. zakona o obligacijskih razmerjih.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in nasprotne toženke in potrdilo sodbo prve stopnje. Svojo odločitev je oprlo na enake ugotovitve. Poudarilo je, da menjalne pogodbe ni mogoče izpodbijati z uveljavljanjem predkupne pravice po določbah zakona o kmetijskih zemljiščih.

Proti tej sodbi vlagata revizijo tožnika D. J. in Š. G., slednja tudi kot nasprotna toženka. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicujeta se na 4. člen ustavnega zakona, po katerem je treba prejšnje predpise uporabljati v skladu s sedanjim družbenim redom. Menita, da je država izenačena z drugimi subjekti in da pravila o predkupni pravici veljajo tudi v primeru, ko država prodaja kmetijsko zemljišče. Poudarjata svoj položaj mejaša in zakupnika, zaradi česar imata prednostno pravico nakupa. Navajata, da je menjalna pogodba fiktivna v delu, ki se nanaša na sporni parceli. Ti parceli namreč ne pomenita zaokroženja z ostalimi toženčevimi zemljišči. Vrednost teh parcel presega vrednost zamenjanih parcel, zato je bilo potrebno doplačilo. Gre torej za prodajo, ki jo menjalna pogodba le prikriva. Navajata, da sta sporni parceli oddaljeni od toženčevevega posestva, da pa ležita v neposredni bližini tožnikove domačije.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili in tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ko se sklicujeta na 4. člen ustavnega zakona, imata revidenta očitno v mislih ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ( Ur.l. RS št 1/91), ki v 4. čl. določa, da se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije smiselno uporabljajo kot republiški tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Gre torej za smiselno uporabo prejšnjih zveznih predpisov, medtem ko se dotedanji republiški predpisi še naprej uporabljajo neposredno. Določba 4. čl. ustavnega zakona se torej ne nanaša na zakon o kmetijskih zemljiščih (Ur.l. RS št. 1/79 - 46/92) kot republiški predpis.

Poogodba z dne 20.1.1993 je menjalna pogodba. Z njo sta toženi stranki med seboj zamenjali zemljišča. Pogodbo sta izrečno opredelili kot pogodbo po 69.čl. ZKZ (numeracija členov prečiščenega besedila Ul. l. SRS št. 17/86), torej kot pogodbo zaradi racionalnejše rabe kmetijskega zemljišča. Napačno je stališče revizije, da bi mogla biti takšna pogodba sklenjena samo zaradi arondacije. Pogoj je racionalnejša raba, ne pa tudi strnjena zaokrožitev zemljiškega kompleksa.

Pravne narave pogodbe kot menjalne po 69. čl. ZKZ ne spreminja okoliščina, da je toženec J. K. doplačal manjkajočo vrednost zemljišč. Določba 69.čl. ZKZ izrečno predpostavlja določeno neskladje med vrednostmi zamenjanih zemljišč, kar ni ovira, da gre kljub temu za menjalno pogodbo po tem predpisu. Razen tega ni ugotovljeno, da bi se doplačilo nanašalo ravno na sporni parceli. Glede tega je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodbe prve in druge stopnje; v njih pa ni podlage za stališče, ki ga ponuja revizija.

Pravno pravilno je stališče, izraženo v obeh sodbah, da je mogoče uveljavljati prednostno pravico nakupa po noveliranem 24.čl. ZKZ (novela Ur.l. RS št. 5/91) samo v primeru, ko se kmetijsko zemljišče prodaja. To določno izhaja iz določbe 25.čl. ZKZ, ki govori o obveznostih prodajalca v zvezi z uveljavljanjem predkupne pravice upravičencev iz 24.čl. Za menjavo po 69.čl. zakona prednostna pravica nakupa ne pride v poštev. Te docela jasne določbe zakona ni treba podrobneje pojasnjevati, ker tudi revidenta ne zatrjujeta nasprotnega in temeljita svoj zahtevek na trditvi, da gre za prikrito prodajno pogodbo.

O vprašanju, ki ga obravnava revizija, namreč ali tudi za državo obstoji obveznost ponudbe prednostmim upravičencem po določbah ZKZ, revizijsko sodišče ni odločalo. Glede na ugotovitev, da ne gre za prodajo, temveč za menjavo po 69.čl. ZKZ, za katero pravila o prednostnem nakupu ne pridejo v poštev, je nepomembno ukvarjati se z vprašanjem, kdo je v krogu zavezancev po 25. členu zakona.

Glede na navedno revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo na prvi in na drugi stopnji odločeno na podlagi pravilne uporabe materialnega prava. Uveljavljani revizijski razlog ni podan. Prav tako ni podan noben drug razlog po 386.čl. ZPP, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).