Jedro

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da sta pravni naslednici denacionalizacijskega upravičenca sporno nepremično prodali tožeči stranki. Ta ugovor namreč ne more vplivati na ugotovitev, da je treba podržavljeno premoženje vrniti denacionalizacijskemu upravičencu, ampak gre za zahtevek, ki ga bo tožeča stranka uveljavljala v ustreznem sodnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravno enota Laško je z delno odločbo, št. 36305-12/92 z dne 15. 9. 2009, v 1. točki izreka odločila, da se upravičencu A.A., slovenskemu in jugoslovanskemu državljanu, vrne v lasti in posest do ½ celote nepremičnina, danes vpisana v k.o. ..., z. k. vl. št. 865, parc. 6/2, njiva v izmeri 316 m²; v 2. točki izreka odločila, da je zemljiškoknjižna zavezanka za vračilo nepremičnine Občina Laško, dejanska zavezanka pa Občina Radeče; v 3. točki izreka odločila o spremembi zemljiškoknjižnega stanja po uradni dolžnosti in v 4. točki, da je bilo o stroških postopka odločeno s sklepom.

Odločitev temelji na ugotovitvi, da sta pravni naslednici denacionalizacijskega upravičenca A.A. in B.B., vlogo za vračilo podržavljenega premoženja vložili 7. 10. 1992 in 29. 5. 1993. Ob podržavljenju sta bila upravičenca jugoslovanska državljana, s čimer je bil izpolnjen pogoj iz 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Premoženje, ki je predmet vračanja, je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe in po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (3. člen ZDen), s čimer je bil tudi podan pravni temelj za denacionalizacijo podržavljenega premoženja. S sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah, K 31/48-7 z dne 24. 2. 1948, je bila izrečena zaplemba vsega premoženja last A.A. (do ½), ki je bilo popisano in ocenjeno 8. 4. 1948 s sodnim zapisnikom, št. J 114/48-5. Okrajno sodišče Trbovlje je z odločbo z dne 30. 8. 1948 odločilo, da se prenese v last splošnega ljudskega premoženja ½ navedenih nepremičnin A.A., vpisanih v vl. št. 348 in 43 k.o. …. Leta 1959 je bila A.A. kazen zaplembe premoženja izbrisana po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani in so s to rehabilitacijo prenehale vse pravne posledice obsodbe, premoženje pa mu ni bilo vrnjeno.

V obravnavani zadevi je predmet vračila del podržavljene parc. št. 6 (današnja parcela št. 6/2), k.o. …. Na ustni obravnavi z ogledom nepremičnin z dne 15. 1. 2009 je bilo dogovorjeno, da ni ovir za vračilo poslovnega prostora in pripadajočih delov v stanovanjsko poslovni stavbi na parc. št. 5/2, vendar je treba iz parc. št. 6, ki je predmet vračila v tem postopku najprej odmeriti funkcionalno zemljišče k stanovanjskemu delu te stavbe. Slednje opravilo je bilo izvedeno z odločbo Geodetske pisarne Laško, ki je dne 5. 8. 2009 izdala odločbo št. 02112-220/2009-4, s katero je bila ukinjena parcela št. 6 in sta nastali parceli 6/1 in 6/2 k.o. …. V postopku denacionalizacije je bilo ugotovljeno, da je mogoče parcelo št. 6/2 vrniti upravičencu A.A. v naravi do ½ celote, ker za tovrstno vračilo ni zakonskih ovir. Za parcelo 6/1 bo v nadaljevanju postopka predlagala vrnitev v obliki odškodnine do ½ celote, ker to zemljišče v naravi predstavlja funkcionalno zemljišče objekta na sosednji parceli 5/2, vse k.o. …. Na podlagi navedenih ugotovitev je upravni organ 12. 8. 2009 izdelal poročilo o pravnem in dejanskem stanju denacionalizacijske zadeve z dne 12. 8. 2009. Dne 7. 9. 2009 je upravni organ s strani delniške družbe C. prejel pripombe na poročilo, ki jih zavrnil. Ugotovil je, da pripomba C., ki se nanaša na dvom v upravičenost do denacionalizacije A.A. ni utemeljena, saj je bila kazen zaplembe A.A. 1959 res izbrisana, vendar mu prej zaplenjeno premoženje ni bilo vrnjeno, zato je, na podlagi določbe 3. člena ZDen, upravičenec do denacionalizacije. Prav tako ni sprejel pripombe v zvezi z domnevnim spornim lastništvom Občine Radeče za parc. št. 6/2. Pojasnil je tudi, da se bo moral C. v zvezi z denarnimi sredstvi, nakazanimi upravičencem v okviru tega denacionalizacijskega postopka (tudi za zemljišče parc. št. 6), dogovoriti izven tega postopka. Zavrnil je pavšalne navedbe, ki se nanašajo na celoten zahtevek. Sklenil, da je bilo v ugotovitvenem postopku pred izdajo te odločbe nesporno ugotovljeno, da gre za vračilo parcele št. 6/2, torej nezazidanega stavbnega zemljišča v mestnem jedru ..., kar je bilo predstavljeno ob ogledu na ustni obravnavi 15. 1. 2009. V 32. členu ZDen je določeno, da se podržavljena nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila izročena občini ali komu drugemu, v skladu z zakonom zaradi uresničitve prostorsko izvedbenega načrta ne vračajo, če so bila ob uveljavitvi ZDen že oddana z gradnjo; drugi odstavek istega člena določa, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če so na njih zgrajeni trajni objekti v lasti upravičenca in tretji odstavek, da se določba prvega odstavka ne uporablja za zemljišča, ki so bila izročena občini pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo ZDen, pa niso bila oddana za gradnjo, ali so bila oddana za gradnjo družbenim pravnim osebam pred več kot 2 letoma pred uveljavitvijo ZDen, investitor pa na zemljišču do uveljavitve zakona še ni začel z gradnjo. Tako zemljišče je dolžan zavezanec izročiti upravičencu v last in posest. Glede na to, da nobena od strank v postopku vračila zemljišča parc. št. 6/2 ni uveljavljala zakonskih ovir za vračilo v naravi, je upravni organ v 1. točki izreka odločil, da se parcela vrne v naravi, v last in posest. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločitev prvostopnega upravnega organa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V upravnem postopku je tožeča stranka ugovarjala vrnitvi te nepremičnine, ker A.A. ni upravičenec. Ugovarjala je tudi zato, ker je to parcelo odkupila od vlagateljic zahtevka, skupaj s parc. št. 368/7 in 369/6. Vztrajala je, da A.A. ne more biti upravičenec v tem denacionalizacijskem postopku in da sta D.D. in E.E. dejansko prodali sporno parcelo dne 17. 4. 1981 pravnemu predniku tožeče stranke. Tožeča stranka tudi v tožbi vztraja, da razlogi za vračilo nepremičnine niso utemeljeni, da je dejansko stanje ugotovljeno napačno, in da tega dvoma ni odpravila niti drugostopenjska odločba. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Tožeča stranka je v tožbi, enako kot v pritožbi zoper izpodbijani akt, ugovarjala ugotovitvi, da je A.A. šteti za denacionalizacijskega upravičenca v smislu 9. člena ZDen. Sodišče, enako kot drugostopenjski upravni organ, po pregledu listin priloženega upravnega spisa ugotavlja, da je na podlagi potrdila RS, Občine Laško, Sekretariata za upravne in gospodarske zadeve, Oddelka za notranje zadeve, št. 5/259-92 z dne 25. 8. 1992, razvidno, da se je A.A. za državljana Slovenije in jugoslovanskega državljana štel od 28. 8. 1945 do 10. 9. 1997, ko mu je državljanstvo prenehalo zaradi smrti. Listine upravnega spisa izkazujejo tudi, da je bilo premoženje A.A. podržavljeno oziroma zaplenjeno na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Trbovljah K 31/48-7 z dne 24. 2. 1948, z odločbo Okrajnega sodišča v Trbovljah z dne 30. 8. 1943. Ker torej v sporni zadevi listine upravnega spisa izkazujejo pravni temelj in način podržavljenja ter jugoslovansko državljanstvo, je tudi po presoji sodišča A.A. šteti za denacionalizacijskega upravičenca v smislu 3. in 9. člena ZDen. Na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati dejstvo izkazano s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, Kr 304/58 z dne 7. 2. 1959, da se ugodi prošnji A.A. in se izda sklep o rehabilitaciji in izbrisu kazni v kazenskih vpisnikih. Listine, ki bi izkazovala, da je bilo tožniku vrnjeno tudi zaplenjeno premoženje priloge upravnega spisa ne izkazujejo, niti se nanje ne sklicuje tožeča stranka, niti tega ne izkazujejo druge listine ali vpisi v zemljiško knjigo. Po presoji sodišča je drugostopenjski upravni organ pravilno zavrnil tudi ugovor, da so pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca sporno zemljišče 17. 4. 1981 prodali F., pravnemu predniku tožeče stranke. Iz citirane pogodbe priložene upravnemu spisu jasno izhaja predmet te pogodbe, to je prodaja iz nacionalizacije izvzetih nepremičnin. Sodišče kot nerelevantnega v tem sporu zavrača tudi tožbeni ugovor, da sta pravni naslednici denacionalizacijskega upravičenca sporno nepremično, skupaj z zemljiščem, parc. št. 368/7 in 369/6, prodali tožeči stranki. Ta ugovor namreč ne more vplivati na ugotovitev, da je treba podržavljeno premoženje vrniti denacionalizacijskem upravičencu, ampak gre za zahtevek, ki ga bo tožeča stranka uveljavljala v ustreznem sodnem postopku.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.