Jedro

Določitev najbolj razlikovalnega elementa je po presoji sodišča utemeljena na logičnem dejstvu, da beseda "alpe" glede na svojo pozicijo v znaku in manj izrazite oziroma opisne ostale elemente prijavljenega znaka prevladuje na način, da se potrošnik nanj najbolj osredotoči in usmeri svojo pozornost ter si po tej besedi znamko tudi najbolj zapomni.

Izrek

I. Tožba se v delu zoper 2. točko izreka odločbe Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31207-1518/2014-12 z dne 23. 11. 2017 zavrže. II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožeča stranka in tožena stranka trpita vsaka svoje stroške postopka.

IV. Zahteva stranke z interesom A., za povrnitev stroškov postopka, se zavrne.

Obrazložitev

1. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnil prijavo znamke "alpe pharma" št. Z-201471518 z dne 22. 12. 2014 za tam navedeno blago in storitve iz razredov 3, 5 in 35 po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljevanju NK; 1. točka izreka), odločil, da se postopek registracije znamke nadaljuje za preostalo tam navedeno blago in storitve iz razredov 3 in 35 po NK (2. točka izreka) ter ugotovil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil prijavo znamke "alpe pharma" za blago in storitve iz razredov 3, 5 in 35 po NK. V roku za vložitev ugovora je A. (v nadaljevanju stranka z interesom) kot nosilec znamke "ALPEX", registrirane za blago in storitve iz razredov 5, 40 in 42 po NK, na podlagi točke b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) vložil ugovor zoper prijavljeno znamko. Toženka je presodila, da je blago oziroma storitve, ki ga pokriva tožnikova prijavljena znamka, enako oziroma (vsaj) zelo podobno blagu predhodne znamke stranke z interesom.

2. Pri primerjavi znakov je toženka presodila, da je dominantni del v prijavljenem znaku besedni del (beseda "alpe"), ki ga zaradi umeščenosti v znaku, manj vpadljivega grafičnega elementa in opisnega značaja besede "pharma" potrošnik najprej znana oziroma prebere, ter si znak glede na to tudi zapomni oziroma ga s to besedo poimenuje. V zvezi z vizualno analizo je presodila, da je glede na dominanten del najbolj relevantna primerjava besed "alpe" in "ALPEX", pri čemer je ugotovila, da sta besedi identični v prvih štirih črkah in da se razlikujeta le v končnici "x", ki je v besedi "ALPEX", zaradi česar sta zelo podobni. Gledano kot celota ima prijavljeni znak sicer več elementov, po katerih se razlikuje od predhodne znamke stranke z interesom, vendar glede na veliko podobnost ključnih razlikovalnih elementov primerjanih znakov meni, da obstaja nižja stopnja vizualne podobnosti med znakoma, če se ju gleda v celoti.

3. Pri pomenski analizi je toženka upoštevala predvsem dominantne dele znakov in presodila, da si bo potrošnik kot ime tožnikove znamke zapomnil predvsem prvo besedo "alpe", ker ima glede na pomen (gorski sistem v osrednji Evropi oziroma evropsko hribovje) v povezavi z izdelki in storitvami, ki so s tem znakom označeni, velik razlikovalni značaj. Medtem ko bo besedo "pharma" dojel kot opisni del znaka, ki govori o tem, da gre za farmacevtsko podjetje oziroma za farmacevtske proizvode. Beseda "ALPEX" sicer nima pravega pomena, vendar bo potrošnik ob njej dobil asociacijo na Alpe. Zato meni, da med znakoma obstaja tolikšna pomenska podobnost, da potrošnik primerjanih znakov v pomenskem smislu ne bo mogel zadovoljivo razločevati.

4. V zvezi s fonetično primerjavo je ugotovila, da bo potrošnik sicer lahko izgovarjal prijavljeno znamko kot "alpe farma", vendar ker ima dodata beseda "pharma" podrejeno vlogo in predstavlja le pojasnilo o vrsti podjetja oziroma proizvodov, obstaja verjetnost, da bo v smislu racionalizacije govora in dejstva, da je potrošnik pozoren predvsem na razlikovalni del prijavljenega znaka ("alpe"), izgovoril le prvi del besedne zveze, besedo "alpe". Besedi "alpe" in "ALPEX" pa sta si fonetično zamenljivo podobni, saj sta v prvem, poudarjenem zlogu, identični, v zadnjem zlogu pa zelo podobni.

5. Nadalje je toženka ugotovila, da znamka tožnika v veliki meri pokriva blago, ki ga v osnovi štejemo za blago široke potrošnje, ob nakupu katerega je pozornost potrošnika povprečna. Pri nakupu zdravil je sicer nekoliko večja kot običajno, vendar je podobnost primerjanih proizvodov v primerjavi s podobnostjo primerjanih znakov tolikšna, da bi kljub večji pozornosti lahko prišlo do zamenjave. Toženka je presodila, da bi glede na enakost oziroma veliko podobnost med blagom stranke z interesom in tožnika ter podobnost med znakoma, lahko prišlo med potrošniki do zmede oziroma napačnega prepričanja, da gre za istega ponudnika. Pri tem je upoštevala načelo, da sta podobnost znakov in podobnost blaga odvisna kriterija. Če je blago enako ali zelo podobno, je treba registracijo znamke zavrniti, čeprav je stopnja podobnosti med znakoma nižja. Glede na navedeno je tako presodila, da je podan razlog iz točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, zato je registracijo tožnikove prijavljene znamke delno zavrnila. Za preostalo blago in storitve (parfumerijski izdelki iz razreda 3 po NK in ostale storitve, navedene pri ugovarjani znamki iz razreda 35 po NK) pa je ugotovila, da niso podobne blagu oziroma storitvam predhodne znamke stranke z interesom in odločila, da se postopek registracije v tem delu nadaljuje.

6. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi se sklicuje na navedbe in dokaze, ki jih je navedel v upravnem postopku pred toženko, in navaja, da je toženka vso pozornost namenila izključno besedama "ALPEX" in "alpe", zanemarila pa ostale besedne in grafične elemente prijavljene znamke ter tako ni upoštevala načela celostne presoje znamk. Napačno je stališče toženke, da bo potrošnik najprej zaznal besedo "alpe" in si znak glede na to besedo tudi zapomnil. Vsi elementi prijavljene znamke so dovolj razlikovalni. Dominantni del je besedna zveza "alpe pharma", ne le beseda "alpe". Beseda "pharma" in podoba kroga sta zapisani v enako velikem merilu kot beseda "alpe", beseda "pharma" pa sestavljena iz večjega števila črk kot beseda "alpe", tako da je tudi s tega vidika dovolj opazna in nima zanemarljivega učinka na potrošnika. Do slikovnega elementa kroga se toženka niti ni opredelila, čeprav gre za enega od nosilnih elementov celostne podobe znaka in ga ni mogoče spregledati.

7. Dalje navaja, da so kljub enakemu začetku obeh znakov razlike med znamkama prevelike. Znamka stranke z interesom vsebuje črko "x", ki bo na povprečnega potrošnika naredila velik vtis, saj črke "x" v slovenski abecedi ne poznamo, prijavljena znamka pa poleg besede "alpe" vsebuje tudi besedo "pharma", ki ji je enakovredna. Potrošnik bo znamko poimenoval kot "alpe pharma". Nosilni besedni element je "pharma" kot samostalnik. Primerjave konkretnih znamk ni mogoče zreducirati zgolj na primerjavo besed "alpe" in "ALPEX". Pri tem se sklicuje na sodbo tega sodišča I U 944/2011 z dne 13. 3. 2012. 8. Dalje navaja, da je fonetična razlika med znamkama še večja, saj črka "x" znamki stranke z interesom dejansko doda dva glasova. Zvočna slika besed "alpe" in "ALPEX" je različna, fonetičen zapis črke "x" pa močan. Ne strinja se s toženko, da bo potrošnik izgovoril le prvi del besedne zveze prijavljene znamke. Primerjani znamki sta si zvočno že po dolžini različni, praktično ju povezuje le en začetni zlog (al-). V zvezi s konceptualno primerjavo pa navaja, da beseda "ALPEX" nima pomena, zato potrošnik ne bo vzpostavil pomenske povezave med primerjanima znamkama.

9. Glede primerjave blaga in storitev meni, da vsi proizvodi prijavljene znamke iz razreda 3 po NK niso podobni proizvodom predhodne znamke stranke z interesom iz razreda 5 po NK, saj se primerjani proizvodi razlikujejo glede na osnovni namen, kraj prodaje, ciljnega potrošnika in sestavo. Prav tako tudi del proizvodov iz razreda 5 po NK ni podoben proizvodom znamke stranke z interesom. Meni, da toženka ni opravila celostne presoje primerjanih znamk in je dodane razlikovalne elemente (grafizem s krogom in beseda "pharma") zanemarila. Izpodbijana odločba je zato glede dejanskega stanja pomanjkljiva, posledično pa je nepravilen tudi zaključek o podobnosti znamk in obstoju verjetnosti zmede. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje oziroma podrejeno, naj samo odloči o zadevi in prijavljeno znamko v celoti registrira, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na izpodbijano odločbo. Dodaja, da je pri presoji upoštevala dominantni oziroma bolj razlikovalni del znaka, pri čemer pa pri končni odločitvi ni zanemarila znakov kot celote. Upoštevati je treba, kako bo potrošnik glede na razlikovalnost posameznih delov znak dojel oziroma po katerem delu znaka si bo zapomnil znamko in kako jo bo poimenoval ter kako bo na osnovi tega lahko razločeval med dvema podobnima znamkama. Glede bistvenih razlikovalnih delov primerjanih znakov meni, da sta besedi "alpe" in "ALPEX" zelo podobni ter da le ena različna črka na koncu besede "ALPEX" ni dovolj močan element, da bi lahko trdili, da ne obstaja možnost, da ju bo potrošnik zamenjeval, tudi upoštevaje vsebinsko podobnost med njima. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo o delni zavrnitvi prijave znamke tožnika.

11. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbeni očitki glede domnevno nepravilne primerjave blaga in kršitve načela celovite presoje neutemeljeni. Meni, da je toženka natančno in pravilno opravila vizualno, fonetično in pomensko analizo ter se pri tem pravilno sklicevala na dominantne dele znamk. V zvezi z grafičnim elementom meni, da nikakor ni dovolj razlikovalen, da bi si povprečni potrošnik znamko zapomnil po njem in ne po besednem elementu. Poleg tega je potrošnik v današnjem času tudi navajen črk angleške abecede in jih ne dojema kot nekaj nenavadnega, kar bi posebej pritegnilo njegovo pozornost, zato črka "x" v besedi "ALPEX" ne naredi velikega vtisa na slovenskega potrošnika. V zvezi s sklicevanjem tožnika na sodbo tega sodišča I U 944/2011 pa dodaja, da se v njej obravnavani primer pomembno razlikuje od predmetne zadeve. Besedi "alpe" in "pharma" imata namreč različna pomena, ki si nista podobna, kar pomeni, da predmetni besedi z vsebinskega vidika nista povezani v celoto. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

K točki I. izreka:

12. Tožba zoper 2. točko izreka odločbe Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31207-1518/2014-12 z dne 23. 11. 2017 ni dovoljena.

13. Sodišče mora v skladu s 36. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) preveriti, ali so za meritorno obravnavo tožbe podane procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katere mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

14. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

15. Sodišče ugotavlja, da je toženka z 2. točko izreka izpodbijane odločbe odločila, da se postopek registracije znamke za preostalo tam navedeno blago in storitve iz razredov 3 in 35 po NK nadaljuje. S tem pa ni vsebinsko odločila o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. V tem delu gre zgolj za odločitev procesne narave, ki se nanaša na samo izvedbo konkretnega upravnega postopka. Zato ne gre za dokončni upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1, poleg tega pa tudi ne za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj s tem postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan.

16. Ker torej 2. točke izreka izpodbijane odločbe, kot pojasnjeno, ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče tožbo v tem delu na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

17. Ker je sodišče tožbo v tem delu zavrglo že iz procesnega razloga, se do tožbenih navedb v zvezi s tem delom izpodbijane odločbe ni opredeljevalo, saj na odločitev sodišča (tj. zavrženje tožbe) to ne bi moglo imeti nobenega vpliva.

K točki II. izreka:

18. V preostalem delu tožba ni utemeljena.

19. Uvodoma sodišče v zvezi s tožnikovim sklicevanjem na navedbe in dokaze, ki jih je navedel v upravnem postopku pred toženko, poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, zato mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago tožbe, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Zato se sodišče ni opredeljevalo do navedb, ki jih je tožnik navajal v upravnem postopku, ne pa tudi v predmetni tožbi.

20. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o delni zavrnitvi prijave znamke "alpe pharma" št. Z-201471518 za tam navedeno blago in storitve iz razredov 3, 5 in 35 po NK iz razloga po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

21. Sodišče se strinja s presojo toženke, da prijavljeni znak pokriva enako oziroma zelo podobno blago in storitve (ki je navedeno v 1. točki izreka izpodbijane odločbe) kot prejšnja znamka stranke z interesom, ter da sta si primerjana znaka, upoštevaje načelo celovite presoje in dominantni del prijavljenega znaka, glede na rezultate vizualne, fonetične in pomenske analize, med seboj podobna, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti. Toženka je kot dominantni del prijavljenega znaka določila besedo "alpe", nato pa na osnovi celostne analize presodila, da je podana (velika) podobnost ključnih razlikovalnih elementov primerjanih znakov, da med znakoma obstaja tudi pomenska podobnost ter da sta si znaka, upoštevaje dominantni del prijavljenega znaka, tudi s fonetičnega vidika zamenljivo podobna. Pri tem je upoštevala, da gre v osnovi za blago široke potrošnje, pri nakupu katerega je pozornost potrošnika povprečna. Nekoliko večja kot običajno je sicer pozornost potrošnika pri nakupu zdravil, vendar pa bi kljub temu lahko prišlo do zmede med potrošniki oziroma zmotnega povezovanja med znaki. Pri tem je toženka upoštevala načelo, da sta podobnost znakov in podobnost blaga odvisna kriterija. S takšnimi zaključki sodišče soglaša in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), saj so prepričljivo in logično obrazloženi ter ustrezno pojasnjeni.

22. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da naj bi toženka pozornost namenila samo besedama "ALPEX" in "alpe", zanemarila pa ostale besedne in grafične elemente, ter da zato naj ne bi upoštevala načela celostne presoje znamk. Tudi po oceni sodišča je toženka namreč pravilno presodila, da dominantni del prijavljenega znaka predstavlja beseda "alpe". Prepričljivo in logično je pojasnila, da gre za besedni element, ki ga potrošnik zaradi njegove umeščenosti v znaku, pomena, manj vpadljivega grafičnega elementa in opisnega značaja besede "pharma" najprej zazna oziroma prebere in si znak glede na to tudi zapomni oziroma ga s to besedo poimenuje. Določitev najbolj razlikovalnega elementa je tako tudi po presoji sodišča utemeljena na logičnem dejstvu, da beseda "alpe" glede na svojo pozicijo v znaku in manj izrazite oziroma opisne ostale elemente prijavljenega znaka prevladuje na način, da se potrošnik nanj najbolj osredotoči in usmeri svojo pozornost ter si po tej besedi znamko tudi najbolj zapomni.

23. Kot je pravilno ugotovila že toženka, namreč beseda "pharma" v pomenskem smislu predstavlja (le) pojasnilo o vrsti podjetja (farmacevtsko podjetje) oziroma proizvodov (farmacevtski proizvodi) ter tako predstavlja (zgolj) pojasnjevalni in s tem opisni del znaka glede na proizvode in storitve, za katere je znamka prijavljena. Zato tudi po presoji sodišča nima posebnega razlikovalnega učinka, medtem ko beseda "alpe", kot je ugotovila že toženka, pomeni gorski sistem v osrednji Evropi, in zato tak razlikovalni učinek ima. Tako se sodišče strinja, da beseda "pharma" in grafični element (krog) v prijavljenem znaku predstavljata njegov šibkejši del. Niso utemeljene niti tožbene navedbe, da naj bi bila beseda "pharma" dovolj opazna, ker je zapisana v enako velikem merilu kot beseda "alpe", in ker je sestavljena iz večjega števila črk. Sodišče namreč enako kot toženka meni, da je treba besedi "alpe", ob upoštevanju, da je druga beseda v znaku ("pharma"), kot pojasnjeno, opisovalna, grafični del (krog) pa glede na pozicijo in celoten vtis neizrazit in nevpadljiv, priznati dominantnost, in tej besedi pripisati, da daje znaku odločilen pomen, po katerem bo povprečni potrošnik znak dojel in si ga tudi zapomnil. Tožbeni ugovor, da naj bi dominanten del prijavljenega znaka predstavljala besedna zveza "alpe pharma", tako ni utemeljen.

24. Po povedanem tudi ne drži očitek tožnika, da naj bi toženka pri analizi znakov slikovni element v prijavljenem znaku in besedo "pharma" prezrla. V obrazložitvi je namreč pojasnila, da prijavljeni znak v črno-beli sliki sestavlja poleg tekstualnega dela (besedila "alpe pharma"), zapisanega z običajnimi malimi tiskanimi črkami, tudi grafični element (krog s temnim robom), postavljen pod besedo v prijavljenem znaku, ki pa je manj vpadljiv in manj izrazit element. S tem se sodišče strinja. Zato očitek tožnika, da naj se toženka ne bi opredelila do slikovnega elementa, nima opore v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Prav tako tožnik tudi ne more uspeti z neargumentiranim razlogovanjem, da naj bi bila podoba kroga nosilni element prijavljenega znaka. Praviloma je namreč besedni del znaka tisti, ki je prevladujoč, ker potrošniki po tej besedi znak tudi poimenujejo. Po mnenju sodišča bo potrošnik v konkretnem primeru pozornost usmeril k tekstu, besedi "alpe", slikovni del (krog) pa bo dojemal le kot dodatni oziroma spremljajoči element. 25. Sodišče ne pritrjuje tožniku niti v tem, da črka "x" v predhodni znamki stranke z interesom naredi na potrošnika velik vtis, ker ne gre za črko slovenske abecede. Namreč, dominantni del prijavljenega znaka ("alpe") in predhodna znamka ("ALPEX") imata identičen prvi oziroma začetni del (alpe-), pri čemer je prvi del znaka praviloma tisti, ki najbolj pritegne pozornost potrošnika, kar temelji na logičnem dejstvu, da se bere od leve proti desni, zaradi česar se potrošnik na začetni del znaka tudi najbolj osredotoči oziroma je nanj najbolj pozoren. Črka "x", ki se nahaja na koncu besede "ALPEX", je sicer res črka tuje abecede, vendar ob razširjenosti angleškega jezika v Sloveniji, kar je po oceni sodišča splošno znano dejstvo, ne ustvarja pomembnega in odločujočega vtisa na potrošnika in ne prispeva k vtisu različnosti primerjanih znakov. Črka "x" na koncu besede "ALPEX" tudi ne ustvarja visoke stopnje fonetične razlike med primerjanima znakoma, sploh pa ne take, da si slušno ne bi bila zamenljivo podobna.

26. V zvezi s tožbeno navedbo, da beseda "ALPEX" nima pomena, zato naj potrošnik ne bi vzpostavil pomenske povezave med primerjanima znamkama, sodišče presoja, da je v obravnavanem primeru bistvena pomenska podobnost obeh znakov, torej dejstvo, da bo povprečni potrošnik ob besedi "ALPEX" dobil asociacijo na Alpe. Ob tem sodišče poudarja, da sta fonetična oziroma pomenska primerjava le eni od upoštevnih dejavnikov v okviru celovite presoje verjetnosti zmede, saj se podobnost med znaki ugotavlja po metodi celovite presoje, to je vtisu, ki ga celostna podoba znaka naredi na relevantnega potrošnika in izhaja iz vizualne, fonetične in pomenske primerjave znakov, poudarek pa je predvsem na distinktivnih oziroma dominantnih delih znakov, ki imajo še prav posebno težo. V končni fazi pa je odločilna celostna zaznava znamk(e) pri povprečnem potrošniku, torej kako jih bo kot celote dojel relevanten potrošnik.

27. Sodišče zavrača tudi tožnikovo razlogovanje, ki zadeva presojo podobnosti blaga in storitev, saj je toženka po presoji sodišča sprejela pravilen in prepričljiv zaključek, da prijavljeni znak pokriva enake oziroma zelo podobne proizvode in storitve kot prejšnja znamka stranke z interesom. Pri tem za presojo zakonitosti izpodbijane odločitve nista pomembni niti sodbi Sodišča ES T-522/10 in T-133/05, na kateri se sklicuje tožnik, saj toženka nanju svoje presoje ni oprla, temveč ju je v obrazložitvi navedla kot ponazoritev oziroma podkrepitev svoje presoje. Bistveno namreč je, da gre za proizvode z enakim namenom (vzdrževanja zdravja), da se promet blaga, ki ga ščiti registrirana znamka oziroma naj bi ga ščitila prijavljena znamka, opravlja v lekarnah oziroma specializiranih trgovinah, na istih prodajnih mestih, da gre za isto ciljno javnost ter v osnovi za blago široke potrošnje. Tožnik sicer opozarja na manjšo možnost zmede, ker naj bi bil potrošnik pri nakupu zelo previden ter bo dobil blago s posredovanjem strokovne osebe. Vendar v obravnavanem primeru zaradi visoke stopnje podobnosti blaga po več kriterijih (enak ali podoben namen, ista ciljna javnost, enak kraj in način prodaje itd.) po mnenju sodišča ne more spremeniti odločitve v korist registracije prijavljenega znaka. Toženka je pri tem tudi pravilno upoštevala načelo, po katerem sta podobnost znakov in podobnost blaga odvisna kriterija. Ni mogoče prezreti, da so elementi pravila podobnosti v smislu točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 med seboj odvisni, kar pomeni, da ima v primeru visoke stopnje podobnosti med blagom, na katero se znak in znamka nanašata, tudi nizka stopnja podobnosti med znakoma večjo težo, in obratno.

28. Na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ne more vplivati niti tožnikovo sklicevanje na sodbo tega sodišča I U 944/2011 z dne 13. 3. 2012, saj gre za drugačno dejansko stanje v njej obravnavane zadeve. V tej zadevi je bilo namreč pri določanju dominantnega dela in nato celovite presoje bistveno, da je šlo za presojo prijavljene znamke v kombinaciji dveh besed, ki imata podoben pomen in sta pomensko povezani, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Besedi "alpe" in "pharma" v prijavljeni znamki tožnika namreč kot taki nista pomensko podobni, samo beseda "pharma" v prijavljeni znamki pa je opisna in kombinacija obeh besed ("alpe pharma") tudi v ničemer ne potencira njunega pomena. Zaključkov presoje iz navedene zadeve zato ni mogoče prenašati na predmetno zadevo. Vsak postopek odločanja o registraciji prijavljene znamke je namreč odvisen od konkretnih okoliščin primera, te pa so v obravnavani zadevi in zadevi, na katero se sklicuje tožba, po pojasnjenem v bistvenem različne.

29. Ker je glede na obrazloženo izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo v delu, kolikor je ni zavrglo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

30. Sodišče je lahko razsodilo že na podlagi trditvene podlage strank, izpodbijane odločitve, spisne dokumentacije in podatkov iz upravnega spisa, zato je v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj so stranke (sicer nesubstancirano) predlagale dokaze, ki se nanašajo na listine v spisu, katerih obstoj in vsebina med strankami ni sporna, poleg tega pa dejstva in dokazi, ki jih stranke navajajo, glede na sprejeto odločitev tudi niso pomembni oziroma niso taki, da bi lahko vplivali na (drugačno) odločitev v zadevi.

K točki III. izreka:

31. Ker je v obravnavani zadevi tožba zavrnjena oziroma zavržena, na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpita tožnica in toženka vsaka svoje stroške postopka.

K točki IV. izreka:

32. Sodišče je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek stranke z interesom A.. Ker ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov postopka stranki z interesom, se uporablja 154. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki in njenemu intervenientu stroške. Ker se je stranka z interesom zavzemala za zavrnitev tožbe in je sodišče tako tudi odločilo, bi bila načeloma upravičena do povrnitve stroškov postopka. Vendar pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo le potrebni stroški, zato je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom take, da so bile pomembne za razjasnitev zadeve oziroma, da so vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala, saj je sodišče lahko odločilo že na podlagi izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije. Zato stranki z interesom stroškov postopka ni mogoče priznati. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.