Jedro

Če so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, pa je sodišče prve stopnje ni obrazložilo, ta nima razlogov o odločilnih dejstvih. S tako sodbo je toženi stranki odvzeta pravica za učinkovito pritožbo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Vročilnica kot javna listina ne izkazuje pravilne vročitve, če ni izpolnjena v skladu z določili Pravilnika o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem in kazenskem postopku (Ur. l. RS 12/2003).

Če stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje kot opravičljiv razlog zatrjuje, da nikoli ni prejela tožbe tožeče stranke, niti obvestila o prispeli pošiljki, ali podpisala povratnice, zato na tožbo ni odgovorila, smiselno zatrjuje, da sploh ni bila v zamudi, zato bi moralo sodišče njen predlog zavreči, saj gre za razlog, ki ga lahko uspešno uveljavlja kot razlog za izpodbijanje zamudne sodbe.

Izrek

Pritožba proti sklepu se zavrne, pritožbi proti sodbi pa se ugodi in se zamudna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 7.9.2004 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, s katerim bi ji dovolilo podati odgovor na tožbo po preteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka ter ji naložilo, da je dolžna tožeči stranki povniti njene nadaljnje pravdne stroške.

Zoper sklep se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče napačno ocenilo izpovedbe zaslišanih prič, ko je verjelo predvsem zaslišanemu poštarju D. S., medtem ko je izpovedbi delavk tožene stranke ocenilo kot pristranski. Sodišče se ni opredelilo do izjave poštarja, da bi se zaradi nepravilne vročitve lahko znašel v disciplinskem postopku, kar je gotovo okoliščina, ki lahko vpliva na njegovo pričanje. Prav tako ni mogoče uporabiti argumenta, da je S. V. pravnica, zato bi ji morale biti znane posledice obvestil o sodnih in upravnih pošiljkah. To je omenjeni priči namreč dobro znano, vendar pa le-ta obvestila o vročitvi sploh ni prejela. Pismonoša se tudi ni spominjal, katere pošiljke je tistega dne še vročal, niti koliko, razen za odvetnico S., kar kaže na to, da je bil na pričanje pripravljen. Toženi stranki je praktično nemogoče dokazovati negativno dejstvo, torej da obvestila o pošiljki ni prejela, česar pa sodišče pri obravnavi ni upoštevalo.

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče sledilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da so pogodbe med pravdnima strankama ter z njimi povezani notarski zapisi neobstoječi, naložilo toženi stranki, da tožeči povrne stroške v zvezi s sklepanjem teh pogodb, zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Novem mestu pa izbris lastninske pravice tožene stranke pri vložku 694 k.o. D. ter vzpostavitev lastninske pravice za tožnico, ter izbris vseh vpisov tožene stranke v bremenskem listu pri vl. št. 1064 k.o. D.. Po tej sodbi je tožena stranka dolžna tožeči povrniti tudi njene pravdne stroške.

Zoper zamudno sodbo je tožena stranka primarno predlagala vrnitev v prejšnje stanje ter priložila odgovor na tožbo, podrejeno pa je vložila pritožbo. V pritožbenih razlogih je navedla, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določilom 318. člena Zakona o pravdnem postopku, saj tožba ni bila pravilno vročena toženi stranki. Prav tako utemeljenost zahtevka ne izhaja iz tožbenih navedb, tožba je nesklepčna, pavšalna, brez konkretnih dejstev in razlogov. Prav tako razlogov za ničnost v tožbi ni navedenih, saj je tožena stranka veljavno sklepala pogodbe. Tako je sodišče zamudno sodbo izdalo v nasprotju s predpisanimi pogoji, pri čemer je napačno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa je tudi bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku, kar vse je imelo za posledico zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožba zoper sklep ni utemeljena, pritožba zoper sodbo pa je utemeljena.

V zvezi z obravnavanjem obeh pritožb pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožbi obravnavalo ločeno glede na različen značaj odločb, ki jih tožena stranka z vloženima pritožbama izpodbija.

Glede pritožbe zoper sklep o vrnitvi v prejšnje stanje Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je napačno materialnopravno izhodišče prvostopnega sodišča, ki je utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje presojalo z vidika pravilnost vročitve tožbe v odgovor toženi stranki. Prvi odstavek 116. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. št. RS 36/2004) določa, da sodišče na predlog stranke dovoli, da v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je torej opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Iz tega logično izhaja, da napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo prvostopno sodišče z napačnim vročanjem, ne more uveljavljati kot podlago za vrnitev v prejšnje stanje. Tožena stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje kot opravičljiv razlog zatrjuje, da nikoli ni prejela tožbe tožeče stranke, niti obvestila o prispeli pošiljki, ali podpisala povratnice, zato na tožbo ni odgovorila. Tako tožena stranka smiselno zatrjuje, da sploh ni bila v zamudi, zato bi moralo sodišče prve stopnje njen predlog zavreči, saj gre za razlog, ki ga lahko stranka uspešno uveljavlja kot razlog za izpodbijanje zamudne sodbe (kar bo obrazloženo v zvezi s pritožbo zoper sodbo). Ker sodišče s tem, ko je izvedlo narok ter zaslišalo priče, nato pa zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je sodišče sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje sicer iz drugih razlogov potrdilo.

O pritožbi zoper zamudno sodbo Izdajo zamudne sodbe ureja 318. člen Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena citiranega zakona ne odgovori na tožbo, ob izpolnitvi sledečih pogojev, da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek s katerim stranka ne more razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Tožena stranka izpodbija izdano sodbo smiselno iz dveh razlogov in sicer, da ji tožba ni bila pravilno vročena ter da tožba ni sklepčna. Glede same vročitve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo vročanje opravljeno že po noveli ZPP-A (Ur. l. RS 96/2002), ki se je nanašala tudi na določbe o vročanju. Ker je tožena stranka pravna oseba, je vročitev potrebno opraviti na naslovu, navedenem v registru. Pri tem 6. odst. 142. člena določa, da če je potrebno vročiti pisanja, za katera je predvideno osebno vročanje, državnim organom in pravnim osebam, se opravi vročitev po 133. členu ZPP, torej tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Po nadaljnji določbi 142. člena pa v primeru, če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec, kdaj in na katerem mestu, bi ga lahko našel in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, ki jih določa zakon, pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če vročitev sporočila na ta način ni mogoča, ga pusti vročevalec v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih. Na podlagi teh določil pa je dne 16.8.2003 (torej tudi pred opravljeno vročitvijo) pričel veljati Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem in kazenskem postopku (Ur. l. 12/2003). Ta za obvestilo v pravdnem postopku v 6. členu predpisuje, da je na obvestilu potrebno ustrezno označiti, kdo ga je prevzel oziroma ali je bilo puščeno v hišnem predalčniku, izpostavljenem predalčniku ali na vratih, pri čemer se vročevalec ob to zaznambo podpiše. Sodišče ugotavlja, da vročilnica, ki je v spisu pripeta k tožbi, nima ustreznih podatkov, ki jih zahteva citirani pravilnik. Tako iz nje ne izhaja, kje je bilo obvestilo puščeno, kar pa je v tej pravdi sporno. Sodišče tako ocenjuje, da vročilnica kot javna listina ne izkazuje pravilne vročitve, skladno s 142. členom Zakona o pravdnem postopku. Po določbah ZPP, ki so veljale v času vročanja, namreč ni bilo dovolj, da poštar le zapiše, da je bila tožena stranka obveščena, ne da bi na vročilnici zapisal ugotovitve, ki jih zahteva 142. člen ZPP. Ker torej vročitev ni bila pravilno opravljena, toženi stranki ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, sodišče prve stopnje pa je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, zaradi katere je bilo potrebno zamudno sodbo razveljaviti.

Prav tako pa je sodišče pri preizkusu zamudne sodbe ugotovilo, da sodišče prve stopnje v sodbi le našteva pogoje, ki so potrebni za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, pri tem pa ne obrazloži, zakaj ocenjuje in iz česa izhaja, da so ti pogoji izpolnjeni.

Pritožbeno sodišče opozarja na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi ustavne pritožbe, opr. št. 201/01-23, z dne 6.11.2003, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 117/2003. V tem primeru je Ustavno sodišče v zadevi ustavne pritožbe ugotovilo, da mora stranki za učinkovito izvajanje pravice do pritožbe (25. člen Ustave) biti znano iz obrazložitve sodišča prve stopnje, kaj sodišče prve stopnje šteje za izpolnjene pogoje po določbi 318. člena ZPP. Tako se izkaže, da iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti, kaj so pravno odločilna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje šteje, zlasti v zvezi s pritožbi smiselno ugovarjano sklepčnostjo tožbe. Sodišče mora poiskati pravno normo, ki jo bo uporabilo, ter opraviti subsumpcijo pravnorelevantnih dejstev pod pravno normo, pri čemer je potrebno upoštevati dejstva, ki so navedena v tožbi. Ker zamudna sodba ni obrazložena, je sodišče druge stopnje ne more presojati, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Hkrati s tako sodbo pa je toženi stranki tudi lahko odvzeta pravica za učinkovito pritožbo (14. točka in 8. točka 339. člena ZPP). Tudi iz omenjenega razloga je sodišče zamudno sodbo moralo razveljaviti, saj za njeno izdajo niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.

Ker je sodišče ugotovilo, da so podani razlogi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (7., 8. in 14. točka 339. člena ZPP), je odločbo sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.