Jedro

Šele če obstaja nevarnost, da bodo starši z odsvojitvijo ali obremenitvijo stvari iz premoženja svojega otroka ogrozili njegove premoženjske koristi, mora sodišče izreči ukrepe, ki jih za varstvo premoženjskih koristi otroka določa DZ. Za zavarovanje premoženjskih koristi otroka lahko med drugim odloči, da staršem prepove odsvojitev ali obremenitev otrokovega premoženja (drugi odstavek 171. člena DZ). Ker je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da sklenitev pravnega posla mladoletnega otroka ne ogroža, sodišče nima podlage za izrek ukrepa po določbah DZ.

Odobritev predpogodbe s strani slovenskega sodišča ni predpogoj za odobritev pravnega posla s strani hrvaškega upravnega organa. Obiteljski zakon Republike Hrvaške v tretjem odstavku 98. člena vsebuje določbo, da potrebujejo starši za odsvojitev ali obremenitev otrokovega premoženja soglasje oblastnega organa. Ker Uredba ES št. 593/2008 z dne 17. 6. 2008 (Uredba Rim I), ki zavezuje države članice EU, kamor sodi tudi Republika Hrvaška, s področja svoje uporabe izključuje vprašanje pravne in poslovne sposobnosti fizičnih oseb, bi bilo potrebno uporabiti določbe hrvaškega Zakona o međunarodnom privatnom pravu, ki v 14. členu določa, da se za pravno in poslovno sposobnost osebe uporabi pravo države, katere državljan je. Naš DZ, ki se uporablja od 15. 4. 2019, pa je zahtevo, da starši za obremenitev in odsvojitev stvari iz otrokovega premoženja potrebujejo soglasje oblastvenega organa, opustil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog predlagatelja za odobritev predpogodbe o prodaji nepremičnine parc. št. 1091, vpisane v z.k. vložek 1225, k.o. X, Hrvaška, sklenjene med predlagateljem in njegovo materjo A. A. kot prodajalcema ter B. B. kot kupcem.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi, oziroma podredno, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, v breme državnega proračuna pa se odmerijo v pritožbi prijavljeni stroški predlagatelja. Pojasnjuje, da je odobritev predpogodbe s strani slovenskega sodišča predpogoj za odobritev pravnega posla s strani hrvaškega upravnega organa. Sodišče je pri presoji vseh ugotovljenih dejstev ter izjav v postopku ugotovilo, da pravni posel, katerega odobritev predlaga predlagatelj, otroka ne bi ogrožal ter da bi bila sklenitev posla v otrokovo korist, saj je prodaja nepremičnine na Hrvaškem potrebna za zagotovitev denarnih sredstev za preživljanje mladoletnega otroka, rešitev njegovega stanovanjskega problema ter v nadaljevanju tudi šolanja. Takšna ugotovitev pa je v nasprotju z izrekom sklepa, saj je s slednjim sodišče predlog predlagatelja za odobritev pravnega posla zavrnilo. Meni, da je izpodbijani sklep nesklepčen, saj v obrazložitvi sklepa sodišče ni navedlo nobenih razlogov za zavrnitev predloga.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi prvega odstavka 160. člena Družinskega zakonika2 lahko sodišče na predlog ali po uradni dolžnosti izreče vse potrebne ukrepe za zaščito otrokove koristi. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, DZ v 149. členu določa, da smejo starši odsvojiti ali obremeniti stvari iz premoženja svojega otroka samo zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe, ali če to zahteva kakšna druga njegova korist. Otrokovi starši imajo pri skrbi in odgovornosti za koristi otroka prednost pred vsemi drugimi, tudi pred nosilci oblasti (drugi odstavek 7. člena DZ). Domneva se, da starši ravnajo v korist otroka. Šele če obstaja nevarnost, da bodo starši z odsvojitvijo ali obremenitvijo stvari iz premoženja svojega otroka ogrozili njegove premoženjske koristi, mora sodišče izreči ukrepe, ki jih za varstvo premoženjskih koristi otroka določa DZ. Tako lahko sodišče za zavarovanje premoženjskih koristi otroka med drugim odloči, da staršem prepove odsvojitev ali obremenitev otrokovega premoženja (drugi odstavek 171. člena DZ). Ker je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da sklenitev pravnega posla mladoletnega otroka ne ogroža, sodišče nima podlage za izrek ukrepa po določbah DZ, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

5. Pritožnik niti v predlogu niti v pritožbi ne pojasni razlogov, na podlagi katerih naj bi hrvaški organi predlagatelju zavrnili zahtevo za sklenitev pravnega posla, niti ne predloži odločbe o zavrnitvi.

6. Predlagatelj je državljan Republike Slovenije, nepremičnina, katere solastnik je predlagatelj in s katero želi razpolagati po zakoniti zastopnici, pa se nahaja na ozemlju Republike Hrvaške. V konkretnem primeru gre torej za razmerje z mednarodnim elementom, zato bi po mnenju pritožbenega sodišča morali hrvaški organi pri odločanju uporabiti pravila mednarodnega zasebnega prava.

7. Obiteljski zakon Republike Hrvaške v tretjem odstavku 98. člena vsebuje določbo, da potrebujejo starši za odsvojitev ali obremenitev otrokovega premoženja soglasje oblastnega organa. Ker Uredba ES št. 593/2008 z dne 17. 6. 2008 (Uredba Rim I), ki zavezuje države članice EU, kamor sodi tudi Republika Hrvaška, s področja svoje uporabe izključuje vprašanje pravne in poslovne sposobnosti fizičnih oseb, bi bilo potrebno uporabiti določbe hrvaškega Zakona o međunarodnom privatnom pravu, ki v 14. členu določa, da se za pravno in poslovno sposobnost osebe uporabi pravo države, katere državljan je. Naš Družinski zakonik, ki se uporablja od 15. 4. 2019, pa je zahtevo, da starši za obremenitev in odsvojitev stvari iz otrokovega premoženja potrebujejo soglasje oblastvenega organa, opustil. 8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9. Pritožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju DZ.