Jedro

Oškodovanje kognitivnega funkcioniranja (kot posledica poškodbe glave) bo tožnika spremljalo pretežni del življenja, saj je bil ob poškodbi v prometni nesreči star šele šest let. Prisojena odškodnina v višini 57 povprečnih slovenskih plač v času sojenja (od tega 27 plač za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) je primerna v vseh postavkah.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se izrek sklepa o stroških postopka spremeni tako, da se znesek 8.468,74 EUR nadomesti z zneskom 8.080,05 EUR.V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo z dne 7. 9. 2022 je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je v roku 15 dni dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 37.478,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 26.539,29 EUR za čas od 2. 7. 2020 do 8. 1. 2022 (I). Kar je zahtevala tožeča stranka več in drugače, je zavrnilo (II).

2. Zoper navedeno sodbo se v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino za nematerialno škodo nad zneskom 17.705,00 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino za nematerialno škodo zniža za znesek 18.500,00 EUR.

Za toženko ni sporna prisojena odškodnina za materialno škodo ter zakonske zamudne obresti od prepozno plačanega nespornega zneska odškodnine in višina odmerjene odškodnine iz naslova skaženosti, meni pa, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja tožniku odmerilo previsoko odškodnino iz naslova strahu, telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Glede na v sodbi opisane pretrpljene telesne bolečine ter dejstvo, da je tožnik ob pregledih oftalmologa dne 8. 3. 2019, 20. 3. 2019 in 26. 3. 2019 zanikal bolečine ter da je bil 8. 4. 2019 odpuščen iz UKC, toženka meni, da odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ne bi smela presegati zneska 25.000,00 EUR.

Za toženko glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni sporno dejstvo, da so kot posledica poškodbe glave pri tožniku prizadete določene kognitivne funkcije, ki se kažejo predvsem na področju psihomotorične hitrosti in pozornosti ter kot blage težave s spominom, kar vse vpliva na težave pri učenju in potrebo po dodatni pomoči v šoli. Sodišče je sledilo mnenju izvedenke za psihologijo, dr. A. A., ki je tožnikove težave na področju kognitivnega funkcioniranja opredelila kot postkomocijski sindrom. Izvedenka je poudarila, da posledice na področju kognitivnega funkcioniranja, ki najbolj vplivajo na njegovo šolsko storilnost, tožnik kompenzira z visokimi intelektualnimi sposobnostmi. Glede potrebe po dodatni strokovni pomoči v šoli je izvedenka pojasnila, da tožnik takšno pomoč delno potrebuje tudi zaradi disleksije in disgrafije, ki pa nista posledici obravnavanega škodnega dogodka. Zaradi navedenega in ob upoštevanju dejstva, da je pri tožniku edina telesna funkcionalna posledica poškodb slabša občutljivost levega lica, toženka meni, da odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne bi smela presegati zneska 25.000,00 EUR.

Glede odmerjene odškodnine iz naslova strahu v višini 5.000,00 EUR toženka meni, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da tožnik primarnega strahu ni utrpel. Ob upoštevanju dejstva, da je bilo zdravljenje tožnika v bolnišnici zelo uspešno in da je bil dokončno odpuščen 8. 4. 2019, ko je bilo navedeno, da je pogovorljiv in neprizadet ter glede na mnenje izvedencev B. B. in C. C., da po odpustu iz bolnišnice ni bilo več razloga za strah za izid zdravljenja, toženka meni, da odškodnina iz naslova strahu ne bi smela presegati zneska 3.000,00 EUR.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Z izpodbijanim sklepom z dne 12. 12. 2022 je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 8.468,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Zoper stroškovno odločitev se pritožuje toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da toženko zaveže na plačilo pravilno odmerjenih stroškov v skladu z dokončnim uspehom pravdnih strank v postopku.

Prvostopenjsko sodišče je zmotno ocenilo tožnikov uspeh na 88,5 %. Tožnica je v tožbi z dne 17. 12. 2020 zahtevala odškodnino v višini 72.362,34 EUR, toženka pa je že dne 8. 1. 2021, to je pred podajo odgovora na tožbo, tožnici plačala nesporni znesek odškodnine v višini 26.539,29 EUR. Tožnica je s prvo pripravljalno vlogo z dne 28. 9. 2021 skrčila tožbeni zahtevek na znesek 45.823,05 EUR. Ker so vsa nadaljnja pravdna dejanja in stroški nastali zaradi še spornih 48.823,05 EUR, toženka meni, da bi moralo sodišče pri oceni pravdnega uspeha upoštevati navedeni znesek in bi bil v tem primeru uspeh tožnice po prvi pripravljalni vlogi 81,78 %, uspeh toženke pa 18,22 %. Tudi pri odmeri pravdnih stroškov tožnika sodišče ni pravilno uporabilo določb Odvetniške tarife. Povsem neutemeljeno je sodišče tožniku priznalo 1.100 točk po tarifni številki 38/1 Odvetniške tarife, saj je nasprotna pisna ponudba toženki že zajeta v postavki za odškodninski zahtevek. Prav tako sodišče ni upoštevalo znižanja tožbenega zahtevka na znesek 45.823,05 EUR ter je neutemeljeno priznalo tožniku 1.100 točk za narok 13. 10. 2021 in bi mu moralo priznati le 80o točk. Enako je sodišče nepravilno priznalo tožniku 550 točk za narok z dne 10. 11. 2021 in 550 točk za narok z dne 7. 9. 2022, pravilno pa bi mu moralo priznati za posamezni narok 400 točk. 6. Tožnik je pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

7. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena. Pritožba zoper sklep je delno utemeljena.

8. Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je kot šestletni otrok utrpel v prometni nesreči dne 2. 3. 2019, ko je voznik nasproti vozečega vozila izgubil nadzor nad vozilom in se zaletel v vozilo, v katerem se je peljal tožnik z očetom in bratom. Ob škodnem dogodku je tožnik utrpel odprti zlom leve očnice, odprti zlom leve čelnice in zlom ključnice, kar se po Fischerjevem sistemu kategorizacije telesnih poškodb štejejo kot hude telesne poškodbe, nadalje je utrpel lamelarno raztrganino leve roženice in raztrganino zgornjih vek, kar se po Fischerjevem sistemu šteje za srednje hudi telesni poškodbi ter pretres možganov, kar se po Fischerjevem sistemu šteje za lahko telesno poškodbo.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je odškodnina, odmerjena na prvi stopnji, upoštevaje vse konkretne okoliščine in podobne primere, v vseh postavkah primerna.

10. Pritožbeno sporna je odškodnina iz naslova strahu, telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, medtem ko odškodnine za skaženost pritožba ne izpodbija.

11. Sodišče prve stopnje je obseg tožnikove nepremoženjske škode ugotovilo na podlagi izvedeniških mnenj, zdravstvene dokumentacije in izpovedi zakonitih zastopnikov mladoletnega tožnika. Tako ugotovljen obseg tožnikove škode pritožbeno ni izpodbijan.

12. Sodišče prve stopnje je tožniku za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 31.500,00 EUR. Obseg prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v zvezi z ugotovljenimi poškodbami je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v 7. točki obrazložitve sodbe in jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Glede na ugotovljeno bolečinsko obdobje ter bolnišnično zdravljenje, zvezano z ugotovljenimi nevšečnostmi, dosojena odškodnino v višini 24 povprečnih neto plač v času sojenja po mnenju pritožbenega sodišča ni previsoka. Res je tožnik ob pregledih oftalmologa dne 8. 3. 2019, 20. 3. 2019 in 26. 3. 2019 zanikal bolečine ter je bil 8. 4. 2019 odpuščen iz UKC ..., vendar pa so, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja prof. dr. B. B., sodnega izvedenca za medicino, splošno kirurgijo, travmatologijo, in doc. dr. C. C., dr. med., sodne izvedenke za medicino – oftalmologijo, tožnikove telesne bolečine posledica tudi drugih, v izvedeniškem mnenju opisanih nespornih tožnikovih poškodb. Poleg tega je izvedenka dr. C. C. na naroku 30. 10. 2021 pojasnila, da šestletni otrok slabše podaja anamnezo, ker skuša stvari obračati po svoje, z namenom, da bi bil čim prej odpuščen iz bolnišnice. Življenjsko izkustveno pa je tudi dejstvo, da otrok bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja doživlja še toliko bolj intenzivneje, ker je razumevanje dogodkov na tej stopnji razvoja manjše. 13. Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožbeno ni sporno, da so kot posledica poškodbe glave pri tožniku prizadete določene kognitivne funkcije, ki se kažejo predvsem na področju psihomotorične hitrosti ter pozornosti ter kot blage težave s spominom, kar vse vpliva na težave pri učenju in potrebo po dodatni pomoči.1 Oškodovanje tožnikovega kognitivnega funkcioniranja bo tožnika spremljalo pretežni del življenja, saj je bil ob poškodbi star šele šest let. Ne glede na dejstvo, da tožnik v šoli potrebuje dodatno strokovno pomoč, tudi zaradi disleksije in disgrafije, pa je nesporno, da ima tožnik upad na določenih področjih kognitivnega funkcioniranja, ki se ne bo izboljšalo in je neposredno povezan z nezgodno možgansko poškodbo, zaradi česar, kljub visokim intelektualnim sposobnostim, v prihodnosti ne bo mogel izkoristiti vseh potencialov, ki bi jih sicer lahko. Poleg navedenega motnja disleksije in disgrafije pride v ospredje bolj v nižjih razredih osnovne šole, medtem ko bodo motnje pozornosti ter motnje spominskih in izvršilnih funkcij prišle v ospredje v višjih razredih izobraževanja, ko je proces opismenjevanja že zaključen in so zahteve šolskega dela večje ter zahtevajo bolj intaktne kognitivne funkcije. Glede na navedeno prikrajšanje tožnika, ki ga bo zaznamovalo ne le otroško, temveč tudi mladostniško ter odraslo obdobje in v zvezi s tem povezano duševno trpljenje, je prvostopenjsko sodišče tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno odmerilo odškodnino v višini 35.000,00 EUR, kar predstavlja 27 povprečnih neto plač.

14. Iz naslova prestanega sekundarnega strahu je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR. Res tožnik ni utrpel, kot to pravilno navaja pritožba, primarnega strahu, saj je bil kratek čas nezavesten, vendar pa je, po pravilni ugotovitvi prvega sodišča, utrpel zelo intenziven sekundarni strah. Kot je pojasnila sodna izvedenka za področje psihologija dr. A. A., se je pri tožniku kot travmatsko izkazalo obdobje zdravljenja in okrevanja. V času nesreče je bil tožnik star šest let, v tem razvojnem obdobju pa otroci še povsem ne razlikujejo med resničnim in domišljijskim, zato je bil tožnik v manjši meri zmožen dojeti in realno interpretirati dogajanje okoli sebe, kar je v njem pustilo še večjo negotovost. Otroci v tem razvojnem obdobju namreč nimajo razvitih kognitivnih in osebnostnih kapacitet, ki bi jim omogočale abstraktno in kompleksno razumevanje zapletenih in kompleksnih situacij z vsem vzročno posledičnim razumevanjem večplastnih situacijah, v katerih se nahajajo.

15. V času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje je predstavljala prisojena odškodnina 57 povprečnih slovenskih plač. Sodišče prve stopnje je prisojeno odškodnino v obravnavani zadevi primerjalo s sodno prakso v podobnih primerih in pravilno ugotovilo, da primerjava potrjuje primerno umeščenost tožniku prisojene odškodnine v okvir prisojenih odškodnin za takšno vrsto škode. Sicer pa pritožba ne navede konkretnega primera iz sodne prakse, ki bi bil primerljiv s tožnikovim primerom in kjer bi bila prisojena odškodnina nižja od dosojene.

16. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku ni ugotovilo postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Sodišče prve stopnje je pravilno o stroških odločalo na podlagi uspeha strank v postopku, pri čemer je pravilno štelo, da je tožnik uspel tudi s tistim delom zahtevka, ki ga je toženka prostovoljno izpolnila. Tožnik je s tožbo z dne 17. 12. 2020 vtoževal odškodnino v višini 72.362,34 EUR. Toženka mu je dne 8. 1. 2021 plačala 26.539,29 EUR odškodnine. Tožnik je nato s prvo pripravljalno vlogo skrčil tožbeni zahtevek na znesek 45.823,05 EUR. Ker je tožnik s tožbo zahteval plačilo 72.362,34 EUR, uspel pa je z zneskom 37.478,05 EUR ter z zneskom 26.539,29 EUR (torej tudi z zneskom, s katerim je toženka delno izpolnila zahtevek), skupno torej z zneskom 64.017,34 EUR, to pomeni, da je tožnikov uspeh v postopku 88,5 %. Pravilno je sodišče prve stopnje tožniku priznalo 1100 točk za obrazloženo vlogo za uveljavljanje odškodnine pri zavarovalnici na podlagi tarifne številke 38/1 Odvetniške tarife. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje po delnem umiku tožbe upoštevati nižjo vrednost spora 45.823,05 EUR. Tožnik je tako upravičen do nagrade za prvi narok le v višini 800 točk ter za drugi in tretji narok 2 x po 400 točk. Tožnik posledično torej ni upravičen do 600 točk oz. do 360 EUR pravdnih stroškov, kot mu jih je priznalo sodišče prve stopnje, in posledično ob upoštevanju uspeha tožnika (88,5 %) do 318,60 EUR, kot so mu bili prisojeni. Temu znesku je odšteti še priznani 22% DDV, ki mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje (70,09 EUR), skupaj torej ni upravičen do 388,69 EUR, ki mu jih je prisodilo prvo sodišče. 18. V tem delu je pritožbeno sodišče sklep o stroških spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku povrniti 8.080,05 EUR pravdnih stroškov (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel le v stroškovnem delu, glede glavne stvari pa ne, toženec pa z odgovoroma na pritožbi ni posebej pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Kot trajno funkcionalno posledico je izvedenka opredelila zelo veliko oškodovanje kognitivnega funkcioniranja, ki najbolj vpliva na tožnikovo šolsko storilnost. Ugotovila je izrazita odstopanja, zlasti na področju psihomotorične hitrosti in pozornosti (tako vzdrževane, usmerjene, kot tudi deljene in selektivne), pri čemer slednje negativno vpliva tudi na spominske funkcije (zlasti na zmožnost začetnega vkodiranja in prepoznave), blaga odstopanja se kažejo tudi na področju izvršilnih funkcij (zlasti na področju delavnega spomina in usmerjanja lastne dejavnosti). Izrazita odstopanja je izvedenka ugotovila na področju procesiranja in obdelave podatkov ter pozornosti, slednje pa negativno vplivajo na zmožnosti učenja.