Jedro

Podrobnejše pogoje gradnje brez gradbenega dovoljenja določa Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Pravilnik). Za gradnjo začasnega objekta, ki je namenjen sezonski turistični ponudbi, Pravilnik določa več pogojev. Tako objekt med drugim ne sme presegati površine 50 m2, narejen mora biti v montažni izvedbi, po koncu turistične sezone, najpozneje pa v enem letu po izdaji lokacijske informacije, pa ga je treba odstraniti. Ker v obravnavanem primeru navedeni pogoji za gradnjo objekta brez upravnega dovoljenja niso bili izpolnjeni, je šlo za nelegalno gradnjo, zato je inšpektor inšpekcijskemu zavezancu utemeljeno odredil inšpekcijske ukrepe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota A., št. ... z dne 17. 5. 2006, s katero je bilo med drugim odločeno, da mora tožnik takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo objekta (ta se sestoji iz zimsko letnega vrta in skladišča), ki ga v tam navedenih tlorisnih dimenzijah gradi na zemljišču s parc. št. ... k.o. B.. Hkrati je bilo še odločeno, da za obravnavani objekt veljajo prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec navaja, da je iz predložene listinske dokumentacije razvidno, da je upravni organ prve stopnje v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe dne 27. 3. 2006 opravil inšpekcijski pregled predmetnega objekta, dne 31. 3. 2006 pa je bil zaslišan tudi inšpekcijski zavezanec. V postopku je bilo tako ugotovljeno, da je tožnik na vzhodni strani obstoječega poslovno stanovanjskega objekta in picerije A.A.A. zgradil zimsko letni gostinski vrt tlorisnih izmer 5,00 m x 8,55 m, ki je na dveh straneh zastekljen, in skladišče tlorisnih izmer 2,35 m x 5,00 m. Ugotovljeno je bilo tudi, da sta oba objekta višine od 2,70 do 3,80 m in pokrita z enotno enokapno streho iz pločevine s Trimo izolacijo, nosilna konstrukcija pa je iz armiranobetonskih stebrov. Inšpekcijski zavezanec si za gradnjo predmetnega objekta ni pridobil gradbenega dovoljenja, ki bi ga glede na določbe 3. člena ZGO-1 po mnenju toženca nedvomno moral imeti. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je upravni organ prve stopnje po oceni toženca postopal pravilno in zakonito, ko je z izpodbijano odločbo inšpekcijskemu zavezancu izrekel inšpekcijski ukrep po določbi 152. člena ZGO-1. Toženec v zvezi z ugovori tožniku še pojasnjuje, da je po določbi 1. točke 9. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik) mogoče začasen objekt, ki je namenjen sezonski turistični ponudbi, zgraditi le, če je njegova tlorisna površina do 50 m2 in višina do 3 m, merjeno od terena do kapi, vendar mora biti sestavljen iz montažnih elementov. Po presoji toženca predmetnega objekta ni mogoče šteti za sezonski gostinski vrt v skladu s prej citirano določbo Pravilnika. Iz v spisu priloženega zapisnika o opravljenem inšpekcijskem ogledu in iz predloženih fotografij je namreč razvidno, da je tožnik zgradil skladišče in zimsko letni gostinski vrt, ki nima le nadstreška, pač pa je v celoti zaprt in kot tak namenjen gostinskim storitvam tako poleti kot pozimi. Objekt v celoti presega tudi višino, saj je ugotovljeno, da je njegova višina od 2,70 m do 3,80 m. Ker je bila pritožba iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je toženec zavrnil. Tožnik se z odločitvijo toženca ne strinja in med drugim navaja, da je inšpekcijski organ zmotno ugotovil dejansko stanje, kar je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava. Toženec je neutemeljeno oziroma brez navedbe razlogov zavrnil dokazne predloge tožnika, ter pri tem zagrešil kršitev pravil postopka, saj izpodbijana odločba o razlogih za zavrnitev dokaznih predlogov nima razlogov, s čemer se odločbe ne da preizkusiti. Višina nadstrešnice do kapi ni taka, kot jo v svoji odločbi navaja inšpekcijski organ. Višina nadstrešnice je manjša od 3 m in znaša od 2,7 m do 3,80 m, prav tako je tudi tloris gostinskega vrta manjši oziroma so stranice manjše za kar nekaj cm, kar pomeni, da je dejanski tloris v primerjavi z ugotovljenim veliko manjši. Navedena dejstva so po mnenju tožnika pomembna iz razloga, ker je določena višina kapi oziroma nadstreška pomembna v zvezi z vprašanjem, ali je potrebno za nadstrešek pridobiti gradbeno dovoljenje ali ne, to pa velja tudi za tlorisno površno sezonskega gostinskega vrta. V zvezi z navedenim vprašanjem je tožnik predlagal postavitev izvedenca gradbene stroke ter ogled na kraju samem, v katerem bi bilo možno ponovno ugotoviti dejanske izmere nadstreška ter tlorisa sezonskega gostinskega vrta. V konkretnem primeru gre pri sporni gradnji za kombinacijo gostinskega vrta ter nadstreška. Tožnik je postavil gostinski vrt ter pri tem uporabil lahke aluminijaste profile ter ta vrt tudi ustrezno zasteklil ter tako zaščitil goste pred vremenski vplivi. Ne glede na to zaščito pa je gostinski vrt zgolj sezonskega značaja, namenjen je strežbi gostov v poletnem času oziroma v času, ko to temperature dovoljujejo. Tožnik je tla tlakoval z ustreznimi tlakovci, saj gostinskih miz ter stolov preprosto ni mogel postaviti na travnata tla. Del gostinskega vrta zato predstavlja tudi urejeno tlakovano površino in zato takšne površne ni možno obravnavati mimo določb Pravilnika, ki ureja gradnjo enostavnih objektov, kamor sodi tudi sezonski gostinski vrt. Tožnik še pripominja, da je postavil nadstrešnico kot pomožni objekt za zaščito proizvodov, ki so namenjeni strežbi na sezonskem gostinskem vrtu. Takšna nadstrešnica predstavlja po mnenju tožnika pomožni objekt v skladu s 5. členom Pravilnika, zato zanj ne potrebuje gradbenega dovoljenja ampak je gradnja dovoljenja zgolj na podlagi lokacijske informacije, ki je bila v postopku tudi pridobljena in iz katere izhaja, da je na spornem zemljišču možna postavitev začasnih objektov. Tožnik v zvezi z navedenim sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, tožencu pa naloži povračilo stroškov tega postopka.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Toženec v odgovoru na tožbo navaja le, da vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da si tožnik pred začetkom gradnje zimsko - letnega vrta in skladišča ni pridobil gradbenega dovoljenja. Je pa sporno, ali ga za izvedeni poseg v prostor sploh potrebuje. Po določbi 3. odstavka 3. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04 in 57/04) za enostavne objekte, med katere sodijo tudi začasni objekti, gradbeno dovoljenje res ni potrebno, če investitor pred začetkom gradnje pridobi lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je takšna gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, in če je njegova velikost, način gradnje in rabe ter odmik od meje sosednjih zemljišč v skladu s predpisom iz 2. odstavka 8. člena ZGO-1. Podrobnejše pogoje gradnje brez gradbenega dovoljenja torej določa Pravilnik (Uradni list RS, št. 114/03, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami). Za gradnjo začasnega objekta, ki je namenjen sezonski turistični ponudbi, za kar v obravnavanem primeru tudi gre, pa Pravilnik določa več pogojev. Tako objekt med drugim ne sme presegati površine 50 m2 (1. točka 1. odstavka 9. člena Pravilnika), narejen mora biti v montažni izvedbi, po koncu turistične sezone, najpozneje pa v enem letu po izdaji lokacijske informacije, pa ga je treba odstraniti (1. alinea 2. odstavka 25.c člena Pravilnika).

Po proučitvi tožbe, izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov, tudi sodišče ugotavlja, da spornega objekta v nobenem primeru ni mogoče šteti za začasni objekt, ki bi bil namenjen sezonski turistični ponudbi, saj ne izpolnjuje nobenega izmed prej naštetih pogojev, ki jih določa Pravilnik. Objekt ni sestavljen iz montažnih elementov, saj je streha objekta na enem delu naslonjena na poslovno stanovanjski objekt tožnika, na drugem delu pa sloni na dveh armirano betonskih stebrih in na zidanem delu obravnavanega objekta. Tudi tlorisna velikost objekta, ki se izračuna po določbi 22. člena Pravilnika, presega dovoljeno površino 50 m2, saj gre v spornem primeru za enoten objekt, ki je delno zidan, z dveh strani pa zastekljen. Tako se pokaže, da objekt ni izveden v montažni izvedbi in iz lahkih materialov, kot je začasni objekt definiran v 1.9.2. točki 3. člena ZGO-1. To pa pomeni, da v obravnavanem primeru ne gre za začasni objekt in v posledici tega tudi ne za enostaven objekt, ki bi ga bilo mogoče zgraditi brez gradbenega dovoljenja. Ob tem je treba posebej izpostaviti, da morajo biti za postavitev enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja komulativno izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa Pravilnik, torej ne le površina objekta, kot bi to lahko zmotno izhajalo iz navedb tožnika v tožbi. Ker je ravnal v nasprotju z določbo 1. odstavka 3. člena ZGO-1, po kateri se gradnja objekta, za katerega je predpisano gradbeno dovoljenje, lahko začne šele po pridobitvi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, mu je bil zato tudi utemeljeno odrejen inšpekcijski ukrep odstranitve objekta skladno z določbo 152. člena ZGO-1, utemeljeno pa so mu bile odrejene tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Neutemeljen je ugovor tožnika, da bi bilo treba v zvezi z vprašanjem izmere nadstreška ter tlorisa sezonskega vrta postaviti izvedenca gradbene stroke ter izvesti ogled na kraju samem. Tudi po mnenju sodišča, kar pravilno ugotavlja že toženec, je gradbeni inšpektor nedvomno dovolj kvalificiran za ugotavljanje dejstev, pomembnih za odločanje v inšpekcijskih zadevah. Sicer pa, kot je bilo že navedeno, so gabariti začasnega objekta po določbah Pravilnika le eden od pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da se konkretni objekt lahko postavi oziroma zgradi brez gradbenega dovoljenja.

Ker je bila po obrazloženem odločitev toženca pravilna in zakonita, tožnik v tem upravnem sporu ni mogel uspeti, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.