Jedro

Kadar tožena stranka utemeljuje omejitev gibanja z več razlogi, se je tudi upravno sodišče dolžno opredeliti do vseh navedenih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 4. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožbo tožnika zoper sklep tožene stranke z dne 30.5.2008; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom začasno omejila gibanje tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito, pri čemer je svojo odločitev oprla na 1. in 2. alineo 1. odstavka 51. člena v zvezi s 4., 9. in 15. alineo 55. člena ZMZ.

Sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki glede obstoja pogojev za omejitev gibanja (razen glede pogoja za omejitev gibanja po 2. alinei 1. odstavka 51. člena v zvezi s 15. alineo 55. člena ZMZ). V obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da je glede na tožnikove navedbe na obravnavi v zvezi z njegovimi osebnimi podatki, ki jih je dal v Nemčiji leta 1998, ko je zaprosil za azil, ter ob upoštevanju dejstva, da je po lastnih navedbah potni list in osebno izkaznico na Hrvaškem odvrgel, podan dvom v resničnost njegovih osebnih podatkov. Sodišče sledi zaključku tožene stranke, da je podan razlog suma zavajanja ali zlorabe postopka iz 2. alinee 1. odstavka v zvezi s 4. alineo 55. člena ZMZ. Oseba, ki je v matični državi resnično preganjana, bi za zaščito zaprosila takoj v zanjo prvi varni državi. Tožnik pa tega ni storil in je potoval 9 do 10 dni preko Makedonije, Albanije, Srbije in Črne Gore do Hrvaške in nato proti Sloveniji. Podan pa je tudi razlog iz 2. alinee 1. odstavka 51. člena v zvezi z 9. alineo 55. člena ZMZ, saj je tožnik sam potrdil, da je potni list in osebno izkaznico uničil in odvrgel na Hrvaškem. Sodišče prve stopnje tudi zaključuje, da tožena stranka, ko je odločila na podlagi 1. odstavka 51. člena ZMZ, ni prekoračila meje prostega preudarka, le tega pa tožena stranka tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnih predpisov in bistvenih kršitev določb ZPP. Poudarja, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, saj ga je oblast preganjala, ker je sodeloval s kurdskimi uporniki. Vojaki in policisti so ga zapirali, pretepali ter mučili. Navaja, da še nikoli ni zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Nemčiji. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti za mednarodno zaščito; po 2. alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ pa se prosilcu lahko začasno omeji gibanje zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov iz 4. do 10., 12., 15. in 16. alinee 55. člena ZMZ.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev tožene stranke v obravnavanem primeru pravilna in utemeljena na zakonu. Glede na to, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo brez osebnih dokumentov, saj je po lastni izjavi potni list in osebno izkaznico na Hrvaškem odvrgel, ter ob upoštevanju njegovih navedb, da je v Franciji leta 1996 zaprosil za azil na podlagi pravih podatkov, leta 1998 pa v Nemčiji na podlagi lažnih podatkov, tudi po presoji pritožbenega sodišča obstaja utemeljen dvom o njegovi identiteti, s tem pa je podan razlog iz 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da za omejitev gibanja na podlagi 51. člena ZMZ zadostuje že en sam razlog. Vendar pa vrhovno sodišče opozarja, da se je v primeru, kadar tožena stranka utemeljuje omejitev gibanja z več razlogi, tudi upravno sodišče dolžno opredeliti do vseh navedenih razlogov. Omejitev gibanja namreč na podlagi 3. odstavka 51. člena ZMZ traja do prenehanja razlogov (vendar najdalj tri mesece), kar pa (v primeru obstoja več razlogov) seveda ni nujno vezano na isti časovni termin. V primeru, da bi se upravno sodišče opredelilo samo do enega razloga za omejitev, in bi ta prenehal obstajati, bi lahko postalo sporno prenehanje omejitve gibanja, če bi seveda istočasno še vedno obstajali drugi razlogi, s katerimi je tožena stranka (tudi) utemeljevala omejitev gibanja, sodišče pa se do njih ni opredelilo.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstajata tudi razloga za omejitev gibanja po 2. alinei 1. odstavka 55. člena v zvezi s 4. in 9. alineo 55. člena ZMZ. Pritožbeno sodišče se s to ugotovitvijo v celoti strinja. Tožnikove izjave glede preganjanja v matični državi so protislovne in malo verjetne, saj bi tožnik v primeru resničnega preganjanja in ob obstoju utemeljenega subjektivnega strahu zaprosil za mednarodno zaščito v kateri izmed držav, preko katerih je potoval 9 oziroma 10 dni. Zato obstaja razlog iz 4. alinee 55. člena ZMZ. Dejstvo, da je tožnik po lastnih izjavah na Hrvaškem namerno odvrgel svoje osebne dokumente (in za to svoje dejanje ni ponudil logične in temeljite razlage), pa zadostuje za omejitev gibanja na podlagi 9. alinee 55. člena ZMZ.

Pritožbeni razlogi se ne nanašajo na izpodbijano sodbo in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.