Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik v sporu, v katerem je v celoti uspel glede uveljavljanih dodatnih omejitev pri delu, do polovice pa tudi glede uveljavljanega vzroka nastanka invalidnosti, ni uspel v celoti, zato ni upravičen do povračila vseh stroškov, temveč le sorazmernega dela.
Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. izreka spremeni tako, da se znesek „748,48 EUR“ zniža na znesek „598,78“ EUR in znesek „299,70 EUR“ zniža na znesek „239,76 EUR“.
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo tako, da je odločbo toženke z dne 17. 11. 2008 delno odpravilo v II. odst. 1. tč. in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni 50 % in 50 % zaradi poklicne bolezni in tožniku priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo dela opravljal s številnimi omejitvami, kot so navedene v sodbi, s polnim delovnim časom, od 6. 5. 2008 dalje. V preostalem dokočne odločbe toženke ni spreminjalo. Toženko pa je zavezalo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka za zastopanje v višini 748,48 EUR ter stroške tožnika za 3 – kratni prihod v Ljubljano in nazaj, v višini 299,70 EUR.
Zoper sklep o stroških postopka v III. točki izreka sodbe se pritožuje toženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da odloči o stroških postopka upoštevaje delni uspeh tožnika, meni, da je tožnik v zadevi uspel le deloma, največ do ½.
Pritožba je delno utemeljena.
Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep v sodbi preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, upoštevajoč pri tem 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje, v predmetni zadevi tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti je pa sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo glede uspeha tožnika v pravdi.
Iz sodnega spisa je razvidno, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke z dne 19. 6. 2008 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: brez ročnega premeščanja bremen nad 10 kg, brez izpostavljanja prahu kovin, zlasti železovemu prahu in brez varjenja ter dela v okolju, kjer je onesnaženo ozračje, s polnim delovnim časom. To je bilo potrjeno z dokončno odločbo tožene stranke z dne 17. 11. 2008. V tožbi z dne 19. 11. 2008 je tožnik menil, da sta odločbi toženke napačni, ker je po njegovem mnenju vzrok invalidnosti poklicna bolezen in ne bolezen in, da je zmožen dela opravljati le s polovičnim delovnim časom.
Sodišče je za ugotovitev dejanskega stanja postavilo izvedenski organ. Po pridobljenem izvedenskem mnenju je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2010 tožbeni zahtevek prilagodil izvedenskemu mnenju, v njem pa še nadalje vztrajal, da je invalidnost posledica poklicne bolezni.
Sodišče je odločilo,da je invalidnost posledica bolezni v višini 50 % in poklicne bolezni v višini 50 %, v celoti pa je sledilo tožniku glede omejitev, ki jih ima tožnik v zvezi z priznano pravico do premestitve na drugem delovnem mestu.
Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z navedbo pritožbe, da tožnik ni uspel s tožbenemu zahtevku v celoti. Pritožbeno sodišče šteje, da je uspeh tožnika, ob upoštevanju vseh okoliščin primera (2. odst. 154. čl. ZPP), 80 %. Tožnik je uspel v celoti glede omejitev pod katerimi je sposoben za delo, do polovice pa tudi glede vzroka nastanka III. kategorije invalidnosti. Upoštevaje navedeno je tožena stranka dolžna tožniku od priznanih stroškov za zastopanje, ki znašajo po odmeri sodišča prve stopnje 748,48 EUR povrniti 598,78 EUR in iz naslova stroškov tožnika za prevoze od doma v Ljubljano in nazaj povrniti od 299,70 EUR le 239,76 EUR, kar v obeh primerih znaša 80 % priznanih stroškov tožeče stranke.
V skladu s 3. tč. 365. čl. je pritožbeno sodišče tako pritožbi delno ugodilo in sklep o stroških postopka v sodbi sodišča prve stopnje spremenilo kakor je razvidno iz izreka te sodbe.