Jedro

Po 7. odstavku 925. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) se odškodnina v primeru, ko je bila za zavarovalno pogodbo vrednost zavarovane stvari sporazumno ugotovljena, določi po tej vrednosti, razen če zavarovalnica dokaže, da je v pogodbi določena vrednost znatno večja od resnične vrednosti in če za to razliko ni utemeljenega razloga.

Tožena stranka je bila zato tista, ki bi morala dokazovati, da ni šlo za zavarovanje po 6. točki 11. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (AK/91).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo v plačilo tolarsko protivrednost 3.035,00 DEM po srednjem deviznem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi od 25.3.1992 dalje do plačila po obrestni meri, kot jih priznava SB Koper varčevalcem za devizne hranilne vloge v DEM na vpogled. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku tolarsko protivrednost 12.176,00 DEM ter ustrezno spremenilo tudi izrek o stroških. Sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sodišče druge stopnje ne bi smelo spremeniti odločbe prve stopnje. S tem je kršilo 373. člen ZPP. Mnenji priče in izvedenca sta neargumentirani. Sodišče bi moralo zato z izpodbijano odločbo prvostopno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje. Zmotno pa je bilo tudi uporabljeno materialno pravo. Tožnik je kupil avtomobil od prejšnjega lastnika za kupnino 10.000,00 SIT, kar predstavlja le drobec prisojene zavarovalnine. V Sloveniji ni oblikovano posebno tržišče unikatnih avtomobilov. Zato vozila delijo usodo ponudbe in povpraševanja na tržišču običajnih avtomobilov. Izvedenec bi moral predložiti konkretne podatke o ceni, za katero so bila prodana enaka ali podobna vozila. Ugotavlja še, da avtomobila ni obnovil in predelal noben priznan avtomobilski oblikovalec, kar prav tako vpliva na vrednost vozila. Tožena stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo razveljavi.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče predvsem ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni storilo nobene kršitve ZPP, ko je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi se je pravilno oprlo na 4. točko 373. člena ZPP. Po tej določbi lahko sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotavljalo vrednost spornega vozila s pomočjo več strokovnjakov (dveh izvedenih prič in dveh izvedencev). Posamezne postavke v mnenjih niso bile izpodbijane, izpodbijan je bil le pristop k vrednotenju. Sporno je bilo namreč, ali je potrebno pri oceni vrednosti vozila in s tem zavarovalnine ugotavljati prometno vrednost unikatnega vozila ali prometno vrednost osnovnega modela z dodatkom vrednosti popravil oz. predelav, ki so bila na tem osnovnem modelu opravljena. Sodišče prve stopnje se je odločilo za slednji pristop, sodišče druge stopnje pa je bilo mnenja, da je odločilna prometna vrednost na trgu unikatnih vozil. Za takšen pristop se je odločilo na podlagi drugačne materialnopravne presoje zavarovalne pogodbe. Če pa je tako, ni storilo nobene kršitve ZPP, če je prvostopno sodbo ustrezno spremenilo.

Sodišče druge stopnje pa tudi ni storilo nobene kršitve materialnega zakona. Po 7. odstavku 925. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) se odškodnina v primeru, ko je bila za zavarovalno pogodbo vrednost zavarovane stvari sporazumno ugotovljena, določi po tej vrednosti, razen če zavarovalnica dokaže, da je v pogodbi določena vrednost znatno večja od resnične vrednosti in če za to razliko ni utemeljenega razloga. Prav za takšen primer gre v tej pravdni zadevi. Med strankama ni bilo sporno, da si je tožena stranka vozilo pred sklenitvijo pogodbe ogledala ter da ji je bilo predloženo mnenje izvedenca J. C.. Stranki sta se torej o vrednosti vozila in s tem zavarovalni vsoti dogovorili. Tožena stranka je bila zato tista, ki bi morala dokazovati, da ni šlo za zavarovanje po 6. točki 11. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (AK/91). Tožena stranka tega ni dokazala. Pavšalne trditve o nadzavarovanju tega dejstva ne morejo omajati. Zato je sodišče druge stopnje pravilno ravnalo, ko določb ZOR o nadzavarovanju ni uporabilo. Pač pa je sodišče v celoti upoštevalo omejitev iz navedene določbe zavarovalnih pogojev, saj je od zavarovalne vsote odštelo amortizacijo in odbitno franšizo (zneska sta bila med strankama nesporna).

Tudi v reviziji tožena stranka ne navaja nobenih pravno odločilnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno uporabo materialnega prava. Ugovor, da izvedenec ni predložil konkretnih podatkov o ceni podobnih vozil na trgu, je ugovor, ki na revizijski stopnji ni dovoljen. Ugotovitve o tem, da sporno vozilo na trgu unikatnih vozil stane toliko, kolikor je znašala tudi zavarovalna vsota, v sodbi sodišča prve in druge stopnje so. Revizijsko sodišče je zaradi prepovedi poseganja v dejansko stanje (3. odstavek 385. člena ZPP) nanje vezano. Nedovoljen je tudi ugovor, da vozila ni predelal noben priznan avtomobilski oblikovalec, ker gre za revizijsko novoto (ne na prvi ne na drugi stopnji tožena stranka tega ni zatrjevala). Dejstvo, da je bilo vozilo kupljeno za nižjo kupnino, kot znaša zavarovalna vsota, pa za odločitev ni pravno odločilno.

Ker tožena stranka tudi ni zatrjevala nobenih drugih ugovorov, ki bi lahko povzročili sum v nastanek zavarovalnega primera, z revizijo ne more uspeti. Revizijsko sodišče je potem, ko je preizkusilo, ali je morda podana kakšna kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).