Jedro

V okoliščinah konkretnega primera znesek kredita, najetega med trajanjem zakonske zveze in vrnjenega po njenem razpadu iz sredstev enega zakonca, ne spada v skupno premoženje.

Znesek, potreben za plačilo davčnih obveznosti, nastalih iz naslova zaslužka za delo med trajanjem zakonske zveze, ki ga po razpadu zakonske zveze plača en zakonec z lastnimi sredstvi, ne sodi v pasivo skupnega premoženja.

Po določbah ZZZDR stanovanje na ... ni bilo skupno premoženje pravdnih strank, tudi če sta k nakupu vsaka svoje posebno premoženje prispevali obe pravdni stranki in čeprav sta ga kupili tik pred sklenitvijo zakonske zveze z namenom v njem živeti.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi - v delu, s katerim je odločeno o podrednem tožbenem zahteku in - v delu, s katerim je pravnomočno zavrnjen primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je nepremičnina s parcelno št. 1545/2 k. o. ... posebno premoženje tožnika in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in se v tem obsegu zadeva vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Med njima je bilo sporno, ali je nepremičnina s parcelno št. 1545/2 k. o. ..., ki je naravi stanovanjska hiša ... s pripadajočim zemljiščem in je v zemljiški knjigi vpisana kot izključna lastnina toženke, posebno premoženje tožnika, kot je trdil slednji ali je njuno skupno premoženje in ali so skupno premoženje v tožbi navedene premičnine ter koliko znašata deleža pravdnih strank na njem.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da je nepremičnina njegovo posebno premoženje in da mu je toženka dolžna izdati listino, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi vpisal kot njen lastnik, z dopolnilno sodbo pa je odločilo, da spada v skupno premoženje bivših zakoncev. Ugotovilo je, da premično premoženje, ki ga je navedlo v II. točki izreka sodbe (tvorijo ga: več vozil, prikolica, kamp prikolica, pohištvo in oprema stanovanja, kosilnica, sobno kolo, 1.300 EUR kupnine za avto, 9.909,23 EUR banki še neodplačanega kredita in 8.664,72 EUR neporavnanih davčnih obveznosti) spada v skupno premoženje in odločilo, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 60 %, delež toženke pa 40 %. Tožnikov zahtevek, da v skupno premoženje sodita tudi denarna zneska 5.000 EUR in 5.000 CHF, je zavrnilo.

3. Drugostopenjsko sodišče je tožnikovo pritožbo glede odločitve o glavni stvari zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, (1) da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje spadata tudi neodplačan kredit in neporavnane davčne obveznosti in (2) da je odločilo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka.

4. Na predlog tožnika je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 134/2021 z dne 5. 5. 2021 dopustilo revizijo glede pravnih vprašanj:

(1) Ali je pravilen materialnopravni zaključek drugostopenjskega sodišča, da se davčnih obveznosti in kreditov, nastalih v zvezi s skupnim premoženjem, ne upošteva pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja?

(2) Ali je pravilno materialnopravno stališče Višjega sodišča v Ljubljani, da premoženje, kupljeno iz posebnega premoženja pravdnih strank z namenom ustvariti si družino v njem, predstavlja skupno premoženje?

(3) Ali je kršena pravica do obrazložene sodne odločbe, ker višje sodišče ni odgovorilo na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez dejanske podlage in navedb pravdnih strank ocenilo, da je tožena stranka iz naslova kupnine za potrebe skupnega premoženja tožencema namenila najmanj 2/3 kupnine oziroma take odločitve ni obrazložilo?

(4) Ali je kršena pravica do obrazložene sodne odločbe, ker je višje sodišče pritožbene očitke tožeče stranke glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zavrnilo zgolj pavšalno, ne da bi svojo odločitev obrazložilo oziroma ne da bi se do navedb tožeče stranke konkretneje opredelilo?

(5) Ali je kršena pravica do obrazložene sodne odločbe, ker se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih očitkov tožeče stranke o napačni, pristranski in nekonsistentni dokazni presoji izpovedbe prič?

(6) Ali je sodba sodišča druge stopnje, v delu, v katerem obravnava višino toženkinega prispevka posebnega premoženja k nakupu stanovanja na ..., obremenjena s kršitvama iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?

5. Tožnik je glede dopuščenih pravnih vprašanj vložil revizijo. Svoje stališče, da so bila vprašanja materialnega prava v izpodbijani sodbi rešena napačno in da so z ravnanjem oziroma opustitvami kršena pravila postopka, glede katerih so bila dopuščena vprašanja procesne narave, obširno utemeljuje. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Uveljavlja povrnitev stroškov revizijskega postopka.

6. Toženka je na revizijo odgovorila. Stališčem tožnika obrazloženo nasprotuje in predlaga zavrnitev revizije in zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka.

7. Bistvene navedbe strank v reviziji in odgovoru nanjo bo Vrhovno sodišče povzelo v nadaljevanju ob presoji utemeljenosti revizije glede vsakega dopuščenega vprašanja posebej.

8. Revizija je delno utemeljena.

**Glede vprašanja, ali je pravilen materialnopravni zaključek drugostopenjskega sodišča, da se davčnih obveznosti in kreditov, nastalih v zvezi s skupnim premoženjem, ne upošteva pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja** _Presoja sodišč prve in druge stopnje_

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik leta 2012 najel nenamenski kredit pri Raiffeisen banki in da je bil kredit porabljen za nakup kuhinje, dnevne sobe in šanka v pritličju, ki so nesporno skupno premoženje; zato je odločilo, da neodplačan del kredita pomeni skupno premoženje zakoncev. Nadalje je ugotovilo, da je bil tožnik med letoma 2013 in 2015 zaposlen v Avstriji in da njegove davčne obveznosti (neporavnana dohodnina v višini 8. 664,72 EUR) pomenijo razliko med tekom leta plačano akontacijo dohodnine in odmerjeno dohodnino. Očitno je, da je štelo, da gre za breme obeh zakoncev, kar izhaja iz razlogov v 33. točki obrazložitve, in sicer, da je tožnik med letom plačeval nižjo akontacijo dohodnine, zato je razpolagal z večjim neto dohodkom, ki ga je lahko namenil za potrebe družine.

10. Drugostopenjsko sodišče je odločilo drugače: neodplačan kredit in neporavnane davčne obveznosti ne spadajo v skupno premoženje, saj pasivo skupnega premoženja predstavljajo le tiste obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja. Bančni kredit pa pomeni le način plačila in ne vpliva na obseg skupnega premoženja ter se po razpadu ekonomske skupnosti vprašanje dolgov skupnega premoženja rešuje po pravilih obligacijskega prava, predmet delitve pa je lahko le aktiva. Enako je štelo glede tožnikovih davčnih dolgov, ki so posledica njegovih napak pri urejanju obveznosti do Finančne uprave Republike Slovenije. Če bi prikazoval dejanske zaslužke in oddajal pravilne davčne napovedi, bi bili njegovi dohodki nižji in le te – nižje – dohodke bi sodišče lahko štelo za z delom ustvarjene dohodke. Na podlagi nasprotnega in materialnopravno zmotnega stališča pa je sodišče prve stopnje tožniku priznalo višje dohodke, odtegljaje od njih pa štelo za skupne obveznosti pravdnih strank. Zato je njegovo sodbo spremenilo in zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da obravnavani obveznosti sodita v skupno premoženje strank.

_**Navedbe strank v reviziji in odgovoru nanjo**_

11. Tožnik v reviziji graja stališče pritožbenega sodišča o neupoštevnosti neodplačanega posojila in davčnega dolga pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja. Navaja, da gre po sodni praksi pri kreditih, najetih v času trajanja zakonske zveze, za obveznost skupnega premoženja, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem. Obseg skupnega premoženja je znan šele, ko sta znana tako aktiva kot pasiva. V obravnavanem primeru obseg skupnega premoženja zaradi zmotnega materialnoprvnega pristopa pritožbenega sodišča še ni ugotovljen. Če bi obveljalo, kar je odločilo pritožbeno sodišče, bi neplačani kredit štel za posebno premoženje tožnika, ki od toženke, čeprav je bil kredit nesporno porabljen za nakup stvari, ki so skupno premoženje, ne bi mogel zahtevati povračila zneskov kredita, ki jih je odplačal preko deleža na skupnem premoženju. Dolg je treba opredeliti kot obveznost v zvezi s skupnim premoženjem, za katero zakonca po drugem odstavku 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) odgovarjata nerazdelno.

Ker so neporavnani zneski dohodnina, dohodnina pa se nanaša na prihodke, pridobljene z delom v času trajanja zakonske zveze, je jasno, da tudi te obveznosti pomenijo pasivo skupnega premoženja. Zaradi premalo plačane dohodnine sta imeli stranki na voljo večje neto prejemke, namenjene za nastanek in vzdrževanje skupnega premoženja in družine. O vprašanju, ali davčne obveznosti, ki izvirajo iz skupnega premoženja, predstavljajo skupne obveznosti pravdnih strank oziroma pasivo skupnega premoženja, se sodna praksa še ni izrekla, tožnik pa je prepričan, da ga je treba rešiti enako kot vprašanje kreditnih obveznosti kot pasivi skupnega premoženja. Če bi bile davščine pravilno obračunane in plačane, bi bili prejemki manjši in manjši bi bil tudi obseg pridobljenega premoženja.

12. Toženka odgovarja, da je tožnik kredit vrnil 11. 8. 2017, to je pred vložitvijo tožbe, zato pasiva, ki bi bremenila zakonca, ne obstaja. Po tretjem odstavku 56. člena ZZZDR ima zakonec, ki poravna skupni dolg v večjem obsegu kot znaša njegov del dolga (ta je odvisen od deleža na skupnem premoženju), pravico terjati povračilo presežka (regresni zahtevek). Odločitev pritožbenega sodišča glede posojila je zato pravilna. Prav tako tudi glede davčnega dolga. Davčni dolgovi niso skupne obveznosti; skupne so le tiste obveznosti, ki po splošnih predpisih bremenijo oba zakonca in obveznosti, ki so nastale v zvezi s skupnim premoženjem ali ki so prevzete za tekoče potrebe družine. Davčni dolg je tožnikov osebni dolg; noben fiskalni zakon ne pozna skupnega davčnega dolga zakoncev, pač pa vsi določajo davčne obveznosti in davčne zavezance posamično. Tožnik je špekuliral in prikrival podatke o davčnih obveznostih ter kršil davčne predpise, v posledici česar je postal davčni dolžnik. Sicer pa je tudi davčni dolg poravnal, kar je navedel že v tožbi. Do toženke bi tako imel le regresni zahtevek in še tega le v primeru, če bi šlo za skupni dolg, pa po njenem prepričanju ne gre.

_**Presoja revizijskega sodišča**_ _**a) Glede kreditnih obveznosti**_

13. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da naj bi pritožbeno sodišče vprašanje pomena kreditnih obveznosti pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja v obravnavanem primeru rešilo materialnopravno zmotno. Skupno premoženje zakoncev je po drugem odstavku 51. člena ZZZDR tisto premoženje, ki ga pridobita zakonca z delom med trajanjem zakonske zveze. V pravni literaturi in v sodni praksi se je ustalila razlaga, da v skupno premoženje spadajo vse premoženjske pravice, stvarnopravne in obligacijskopravne, pridobljene z delom kot konstitutivnim elementom skupnega premoženja zakoncev ter da v skupno premoženje spada tudi premoženje, ki sta ga zakonca pridobila s plačilom s kreditom, pri čemer neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, predstavljajo pasivo skupnega premoženja in jih je praviloma treba upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja. Slednje ne izhaja le iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 93/2007, na katero se je sklicevalo pritožbeno sodišče, pač pa tudi iz številnih drugih odločb Vrhovnega sodišča. 14. V sodni praksi je, nadalje, ustaljeno stališče, da dolg, izvirajoč iz neporavnanih kreditnih obveznosti, ne pomeni nujno pasive skupnega premoženja. Prvenstveno je pomemben namen, za katerega je bil kredit najet. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 106/2017 obrazložilo, da po določbi drugega odstavka 56. člena ZZZDR odgovarjata zakonca s skupnim in posebnim premoženjem nerazdelno za tiste obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine. Predpis je apliciralo na dejanske ugotovitve, da zakonca nista vzela posojila za potrebe njune kmetijske ali kakšne druge skupne dejavnosti in da je toženkin mož dejavnost izposojanja in posojanja denarja, v okviru katere je bilo pridobljeno tudi sporno posojilo, ta denar pa posojen naprej tretjim osebam, opravljal samostojno ter avtonomno, toženkino sodelovanje pri tem pa je bilo obrobnega pomena. Ugotovitve, da sporno posojilo ni bilo namenjeno oziroma porabljeno za tekoče družinske potrebe niti v zvezi z ohranjanjem ali povečevanjem skupnega premoženja, temveč je šlo za ločena denarna sredstva, tako zahtevajo pravni zaključek, da toženka za možev dolg na uveljavljani pravni podlagi ne odgovarja. V zadevi II Ips 6/2018 pa je zapisalo, da je treba pri razlagi pravnega vprašanja, katere obveznosti v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZZZDR bremenijo oba zakonca, prvenstveno izhajati iz dejstva, da je vsak posameznik avtonomen in v prvi vrsti sam odgovarja za svoja ravnanja in obveznosti. V skladu z navedenim izhodiščnim načelom je ustavnopravno dopustno naprtiti obveznost še komu drugemu (zakoncu) le, če to izhaja iz narave stvari. Takšna narava stvari je tudi prelivanje premoženjske sfere obeh zakoncev v vsakdanjem življenju, skupnem bivanju ali skupnem podjemu. Ta v določenem obsegu z razlogi nujnosti terja, da se ju v razmerju do tretjih obravnava kot enoten (skupen) premoženjskopravni subjekt. 15. Za presojo, ali obroki kredita, ki jih je plačal en zakonec, pomenijo pasivo skupnega premoženja, je pomembno še, ali so bili plačani pred razvezo zakonske zveze oziroma pred prenehanjem premoženjske skupnosti, torej pred trenutkom, ko je prenehalo nastajati skupno premoženje. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, na primer v zadevi II Ips 247/2013, da za ugotovitev deležev na skupnem premoženju ni pomembno, kateri izmed partnerjev je med trajanjem zunajzakonske skupnosti sklepal kreditne pogodbe in odplačeval obroke; če eden od partnerjev odplačuje skupne obveznosti po prenehanju zunajzakonske skupnosti iz posebnega premoženja, bi lahko od drugega terjal povračilo tistega, kar presega njegov del dolga, saj se zaradi plačevanja obrokov po prenehanju zunajzakonske skupnosti ne morejo spremeniti deleži na skupnem premoženju. Enako velja za zahtevek, da določene stvari ne sodijo v skupno premoženje. Tako stališče je bilo zavzeto tudi v zadevi II Ips 869/2008: da zakonec, ki po prenehanju skupnega življenja oziroma po razvezi zakonske zveze plačuje obroke kredita, na ta račun ne more zahtevati večjega deleža na skupnem premoženju. S kasnejšim ravnanjem enega zakonca se deleži na skupnem premoženju ne morejo spremeniti. Zakonec, ki je plačal skupni dolg, ima pravico zahtevati od drugega zakonca povračilo tistega, kar presega njegov del dolga.

16. Skladno z navedenim torej v pasivo skupnega premoženja pravdnih strank spada vsota obrokov kredita, vrnjenih pred prenehanjem skupnega življenja oziroma zakonske zveze, obligacijski zahtevek do toženke pa bi imel tožnik za zneske, plačane iz lastnih sredstev v kasnejšem obdobju, ko skupno premoženje ni več nastajalo. Tožnik je v zvezi s tem v tožbi trdil, da je neplačani del kredita na dan 5. 12. 2016, ko je dejansko razpadla zakonska zveza, ki je bila formalno sicer razvezana šele 9. 10. 2017, 1 znašal 9.909,23 EUR in da je kreditne obveznosti sam v celoti poravnal 11. 8. 2017.2 Dejansko prenehanje zakonske zveze pravdnih strank z odselitvijo tožnika iz stanovanjske hiše ... je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo,3 trditev o višini neodplačanega kredita na navedeni datum pa ni bila prerekana. Navedeno pomeni, da znesek 9.909,23 EUR ne spada v pasivo skupnega premoženja, kot je pravilno odločilo pritožbeno sodišče, zato ne bo upoštevan pri delitvi, pa čeprav bo predmet delitve tudi premoženje, kupljeno s kreditom, ki ga je delno odplačal tožnik. Odpravi nepravičnosti takega položaja je po že obrazloženem namenjen povračilni zahtevek.

17. Na dopuščeno vprašanje Vrhovno sodišče odgovarja, da v okoliščinah konkretnega primera znesek kredita, najetega med trajanjem zakonske zveze in vrnjenega po njenem razpadu iz sredstev enega zakonca, ne spada v skupno premoženje.

_**b) Glede davčnih obveznosti**_

18. Z zgoraj obravnavanim je primerljivo tudi vprašanje pravnih posledic plačila davčnih obveznosti, nastalih iz naslova zaslužka od dela enega od zakoncev med trajanjem zakonske zveze, po razpadu zakonske zveze iz sredstev enega zakonca. Zaslužek od dela je skupno premoženje zakoncev. Tožnik je, poenostavljeno povedano, tri leta prejemal previsoke zaslužke – previsoke za zneske, ki bi jih moral odvajati kot dohodnino, pa jih ni odvajal. V skupno premoženje zakoncev se je skupaj z zaslužkom, ki bi tožniku ostal po plačilu vseh davčnih obveznosti, zlil tudi ta del, ki ga je bilo treba naknadno plačati.

V okoliščinah konkretnega primera obveznost plačila dohodnine od zaslužka pomeni obveznost (pasivo) skupnega premoženja. Ta obveznost je po ugotovitvah sodišča prve stopnje na dan razpada zakonske skupnosti 5. 12. 2016 znašala 8.664,72 EUR. Tožnik je trdil, toženka pa tega ni prerekala, da je dolg poplačal po razpadu zakonske skupnosti in sicer za leto 2013 dne 6. 3. 2017, za leto 2014 dne 8. 5. 2017 in za leto 2015 dne 2. 8. 2017.4 Plačilo iz lastnih sredstev po razpadu zakonske skupnosti, ko skupno premoženje ni več nastajalo (in ne tožnikova "krivda" za nastanek dolga), pa po presoji revizijskega sodišča predstavlja odločilno okoliščino, ki vodi v pravni zaključek, da plačani zneski ne sodijo v pasivo skupnega premoženja. Odločitev pritožbenega sodišča je tudi v tem delu, sicer iz drugega, pravkar pojasnjenega razloga in ne zaradi tožnikove "krivde" za nastanek dolga, materialnopravno pravilna.

19. Na dopuščeno vprašanje revizijsko sodišče odgovarja, da znesek, potreben za plačilo davčnih obveznosti, nastalih iz naslova zaslužka za delo med trajanjem zakonske zveze, ki ga po razpadu zakonske zveze plača en zakonec z lastnimi sredstvi, ne sodi v pasivo skupnega premoženja.

**Glede vprašanja, ali je pravilno materialnopravno stališče Višjega sodišča v Ljubljani, da premoženje, kupljeno iz posebnega premoženja pravdnih strank z namenom ustvariti si družino v njem, predstavlja skupno premoženje.**

20. Vprašanje je pomembno tako v zvezi z odločitvijo o tožnikovem zahtevku za ugotovitev, da je stanovanjska hiša ... njegovo posebno premoženje in za zavezo toženki tožniku izdati zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na njegovo ime, lahko pa (vsaj posredno) tudi v zvezi z odločitvijo, da hiša spada v skupno premoženje pravdnih strank.

_**Trditve strank ter dejanske ugotovitve in odločitev sodišča prve stopnje**_

21. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, naj ugotovi, da je hiša posebno premoženje tožnika; v posledici te ugotovitve je zavrnilo tudi zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tožnik je svojo izključno lastninsko pravico na hiši utemeljeval z dvema ključnima trditvama. Prva je, da je bila celotna kupnina za hišo plačana s kupnino, ki jo je prejel za stanovanje na ..., ki da je bilo prav tako njegova last, ker je bilo odkupljeno s sredstvi, ki sta mu jih v ta namen dala starša, že pred nakupom pa je plačal lastno udeležbo, da je sploh lahko pridobil stanovanjsko pravico in nato na njeni podlagi pravico do odkupa z ugodnostmi po t. i. Jazbinškovem zakonu. Druga trditev je, da sta toženka in njen sin A. A. v pogodbi o nakupu hiše nastopala kot slamnata kupca, ker je zoper njega teklo več izvršilnih postopkov, da pa sta bila zakonca dogovorjena, da se pogodba (v korist slamnatih kupcev) sklepa pod pogojem obstoja zakonske zveze, podpore slamnatih lastnikov tožniku in dopuščanja posesti in uprave nepremičnine.

Toženka je, nasprotno, trdila, da je bilo stanovanje na ... kupljeno z denarjem, ki ga je prejela s prodajo svojega stanovanja, zato je bila kupna pogodba za hišo sklenjena z njo in njenim sinom kot kupcema kot dejanskima in ne le slamnatima kupcema.

22. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - toženka je za svoje stanovanje v ... ob sklenitvi prodajne predpogodbe v februarju 1992 prejela 15.000 DEM (661.684,50 SIT) kupnine, kupec pa je poravnal še kupnino Občini Kranj, od katere ga je odkupila; - tožnik je pridobil stanovanjsko pravico na stanovanju v ... aprila 1990 in je za to plačal 11.866,30 din lastne udeležbe, v februarju 1992 pa ga je po t. i. Jazbinškovem zakonu odkupil za 430.724,00 SIT – kupnina, ki jo je za svoje stanovanje prejela toženka, je presegala kupnino za stanovanje, ki ga je kupil toženec in ki jo je tožnik plačal aprila 1992, dva meseca za tem, ko je toženka prejala kupnino za svoje stanovanje. Ker sta pravdni stranki načrtovali skupno življenje, je logično, da bi toženka svoja sredstva, s katerimi je nedvomno razpolagala, namenila za nakup stanovanja. 15.000 DEM je za to več kot zadostovalo in toženki je skoraj tretjina sredstev še ostala; - toženka je prijavila stalno bivališče v stanovanju na ... 29. aprila 1992, 9. maja 1992 sta se s tožnikom poročila in v tem stanovanju živela osem let; - da bi mu denar za plačilo kupnine za stanovanje dala starša, tožnik ni dokazal; - tožnik je stanovanje prodal 7. novembra 1999 za 10.000.000,00 SIT, ki jih je zaradi izvršbe za neplačano preživnino (v letu 1999 je dolg znašal 10.000 DEM) izročil v hrambo materi, hiša pa je bila kupljena avgusta 2000 za 7.350.000,00 SIT (71.865 DEM); - v razlogih dopolnilne sodbe je bilo ugotovljeno, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da sta denar od za nakup hiše pridobila od prodaje stanovanja;5 - med tožnikom, toženko in njenim sinom A. A., ki k kupnini ni prispeval, je bilo dogovorjeno, da bo zaradi izvršb, ki so tekle zoper tožnika, nepremičnina v ... v zemljiški knjigi vpisana kot solastnina toženke in A. A., da ne bi postala predmet izvršbe; - med njimi je veljalo, da sta lastnika nepremičnine tožnik in toženka, A. A. pa je v letu 2005 po sporu s tožnikom svoj delež prenesel na toženko, ker izvršba še ni bila zaključena in je bila nepremičnina na ta način ohranjena; - po tožniku zatrjevan dogovor o tem, da bosta toženka in A. A. vpisana kot lastnika nepremičnine pod pogojem obstoja zakonske skupnosti in da bosta v primeru razveze vse koristi iz prodajne pogodbe prenesla nanj, ni bil sklenjen; - tožnik ni dokazal, da bi bila toženke in A. A. navidezna kupca nepremičnine in izvora sredstev za kupnino.

23. Ker je bila pogodba med prodajalcem in kupcema veljavno sklenjena, tožnik kot domnevno prikriti kupec pa ni dokazal izvora sredstev za plačilo kupnine, predvsem pa ne obligacijskopravnega posla, s katerim bi se toženka in A. A. zavezala za primer razveze vse koristi iz pogodbe, s katero je bila pridobljena nepremičnina, prenesti na tožnika, je njegov zahtevek za ugotovitev, da je izključni lastnik nepremičnine in da mu je toženka kot sedanja izključna lastnica dolžna izdati zemljiškoknjižno dovolilo, zavrnilo.

_**Odločitev pritožbenega sodišča**_

24. Drugostopenjsko sodišče je zavrnitev tožnikovega zahtevka za ugotovitev njegove izključne lastninske pravice in za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila sprejelo kot pravilno, a iz drugih razlogov: ker je bilo že stanovanje na ... skupno premoženje pravdnih strank (revizijsko sodišče pripominja, da je bilo to pomembno zato, ker je bila kupnina, pridobljena s prodajo tega stanovanja, po ugototivah sodišča prve stopnje porabljena na nakup hiše), je skupno premoženje tudi hiša. Stanovanje je bilo skupna last že zato, ker je tožnik zanj plačal soudeležbo, vložek posebnega premoženja v skupno pa je pomemben (le) za ugotovitev deležev na skupnem premoženju.6 Bistvo presoje pritožbenega sodišča torej je, da skupna lastnina izključuje tožnikovo izključno lastnino, zato je zahtevek v tem delu pravilno zavrnjen. O pravilnosti razlogov prvostopenjskega sodišča se ni izreklo.

25. Stanovanje v ... je bilo po stališču pritožbenega sodišča skupno premoženje pravdnih strank, čeprav je bilo kupljeno s sredstvi, ki so bila posebno premoženje vsakega od njiju; v času plačila kupnine sta v želji po skupnem življenju načrtovala poroko, toženka s sinom je neposredno za tem na naslovu stanovanja prijavila stalno bivališče, praktično takoj nato pa sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo, kar vse utemeljuje zaključek, da sta se posebni premoženji zakoncev, vloženi v nakup stanovanja, zlili v skupno premoženje.

_**Povzetek bistvenih navedb strank v revizijskem postopku**_

26. Tožnik vztraja, da je bila pogodba o nakupu hiše navidezna in da je bila celotna kupnina za hišo plačana iz kupnine za stanovanje, ki je bilo plačano iz njegovega posebnega premoženja. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je kupnino za stanovanje plačala toženka, ki je za to porabila približno 2/3-ini kupnine za svoje stanovanje, čeprav je tožnik izkazal, da so sredstva za kupnino zagotovili njegovi starši. Tožnik je to ugotovitev s pritožbo izpodbijal, a je pritožbeno sodišče odgovorilo, da ta okoliščina ni bistvena glede na to, da gre za skupno premoženje, nastalo z združitvijo premoženj pravdnih strank iz časa pred sklenitvijo zakonske zveze.

27. Povzeto stališče pritožbenega sodišča je materialnopravno zmotno: skupno je lahko samo premoženje, pridobljeno z delom med trajanjem zakonske zveze, v obravnavanem primeru pa je bilo stanovanje kupljeno pred sklenitvijo zakonske zveze s sredstvi tožnika. Zato je bilo stanovanje posebno premoženje tožnika (posledično pa tudi hiša, kupljena z izkupičkom od prodaje tega stanovanja). Ker posebno premoženje ne more postati skupno, ni res, da je nepomembno, s katerim (čigavim) denarjem je bilo kupljeno, kot je za stanovanje zmotno menilo pritožbeno sodišče. 28. Toženka odgovarja, da je tožba z nasprotujočima si zahtevkoma za ugotovitev, da je hiša posebno premoženje tožnika in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, nesklepčna. Nadaljuje, da se je kupnina za stanovanje, ki ga je v resnici prodala za več kot 15.000 DEM, saj je bilo po ugotovitvah cenilca tudi vredno precej več, transformirala v kupnino za stanovanje na ... in nato v vrednost tega stanovanja. Ta je bila porabljena za nakup hiše, nato pa je toženka prejela še 9.248,82 EUR od prodaje delnic Krke in 13.353,36 EUR od prodaje stanovanja, kar vse je bilo vloženo v hišo. Po drugi strani so tožnika bremenili neplačane preživnine za hčer, kazenski, pravdni in izvršilni postopki in stroški zanje, dolgovi do Preživninskega sklada in izkazano neuspešno podjetniško udejstvovanje. Prav viri toženke so poganjali investicije in postala je solastnica hiše najmanj do polovice, po pridobitvi sinovega deleža pa do celote. Dejanske trditve tožnika o pridobivanju sredstev za nakup stanovanja in hiše so izmišljen, neresničen konstrukt. Soglaša s sodiščem druge stopnje, da je bilo stanovanje na ... skupno premoženje, in sicer tudi zato, ker sta se pravdni stranki, ki sta pred poroko živeli v zunajzakonski skupnosti, tako dogovorili in je skupno premoženje nastalo na podlagi družbene pogodbe po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

_**Presoja revizijskega sodišča**_

29. Ker je bilo nesporno, da je bila hiša v ... kupljena s kupnino od stanovanja na ..., je pomembno, ali je pravilen pravni zaključek pritožbenega sodišča, da je bilo navedeno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank.

30. Upoštevaje okoliščine konkretnega primera ta zaključek ni pravilen in odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Ugotovljeno je bilo, da je bilo stanovanje z namenom skupnega bivanja v njem kupljeno tik preden sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo (ne pa tudi, da bi pred tem živeli v zunajzakonski skupnosti, kot se prvikrat trdi v reviziji, in da bi bila ta pravno priznana) in da sta v nakup vložila vsak svoja sredstva: tožnik je plačal samoudeležbo, da je pridobil stanovanjsko pravico in na njeni podlagi ob kasnejšem lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini pravico do odkupa s 60 % popustom, toženka pa kupnino iz sredstev, neposredno pred plačilom kupnine pridobljenih s prodajo svojega dotedanjega stanovanja. Pravilno je naziranje pritožbenega sodišča, da sta v nakup stanovanja vložila vsak svoje posebno premoženje. Ne pa tudi stališče, da sta se (njuni dve) posebni premoženji zlili v (eno) skupno.

31. Vrhovno sodišče je v več zadevah poudarilo, da ni transformacije posebnega premoženja v skupno premoženje. Dejanske okoliščine v teh zadevah se sicer med seboj razlikujejo (prav tako se razlikjujejo od okoliščin iz tu obravnavane zadeve), vendar je prej zapisano pravilo uporabljeno v vseh.

V zadevi II Ips 731/2009 je pojasnilo, da je s tem, ko je tudi tožnica iz svojih dohodkov, torej iz skupnega premoženja, prispevala k ohranitvi toženčevega posebnega premoženja, je sicer prišlo do prelivanja vrednosti med premoženjskimi kategorijami, ne pa do transformacije toženčevega posebnega premoženja v skupno premoženje strank; tožnica bi bila zato upravičena le do nadomestila za svoja vlaganja na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi. Dejanske ugotovitve so bile, da stanovanje ni bilo kupljeno za potrebe skupnega življenja pravdnih strank, da je toženec že pred sklenitvijo zakonske zveze sklenil kupoprodajno pogodbo, v celoti plačal kupnino, stanovanje pa je bilo tudi prevzeto, zato sodi nedvomno v toženčevo posebno premoženje.

Iz odločbe v zadevi II Ips 102/2013 izhaja, da ker stanovanje ni bilo kupljeno v času zunajzakonske skupnosti, kasnejše plačevanje obrokov iz skupnih sredstev ne more spremeniti pripadnosti stanovanja. Obveznosti, ki se nanašajo na tožničino posebno premoženje, bremenijo izključno tožnico (prvi odstavek 56. člena ZZZDR). S tem, ko je tudi toženec iz svojih dohodkov, torej iz skupnega premoženja, prispeval k ohranitvi tožničinega posebnega premoženja, je sicer prišlo do prelivanja vrednosti med premoženjskimi kategorijami, ne pa do transformacije tožničinega posebnega premoženja v skupno premoženje strank. Toženec je zato, kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, upravičen le do denarnega nadomestila za svoja vlaganja.

Vse navedeno je v bistvenem povzeto v sodbi II Ips 272/2014: sodna praksa pri vlaganjih skupnega premoženja v posebno premoženje enega zakonca oz. pri odplačevanju dolga (kupnine) v zvezi s posebnim premoženjem enega zakonca, iz skupnih sredstev, sicer šteje, da je prišlo do prelivanja vrednosti med premoženjskimi kategorijami, vendar izrecno zavrača transformacijo (toženčevega) posebnega premoženja v skupno premoženje strank. Šlo je za primer, ko je tožnica (neuspešno) uveljavljala, da je zaradi odplačevanja kupnine za stanovanje v času trajanja zunajzakonske skupnosti in kasneje zakonske zveze na tem stanovanju že po samem zakonu pridobila lastninsko pravico, ter da bi zato, ker je skupaj s tožencem odplačevala stanovanje, ki je bilo prodano in katerega kupnina je bila vložena v nakup hiše, njen prispevek moral utemeljevati njen višji delež na sedanjem skupnem premoženju.

32. Obravnavana zadeva se od zgoraj predstavljenih, pri katerih gre za vložek posebnega premoženja v skupno ali skupnega v posebno, razlikuje po tem, da gre po ugotovitvi izpodbijane sodbe za zlitje dveh posebnih premoženj. Skupno premoženje kot stvarnopravna kategorija družinskega prava nastane, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa družinskopravna zakonodaja, v konkretnem primeru ZZZDR. Nastati mora med trajenjem zakonske (ali z njo izenačene zunajzakonske) zveze in z delom. V obravnavanem primeru ni bil izpolnjen nobeden od navedenih dveh pogojev. Zato na dopuščeno vprašanje Vrhovno sodišče odgovarja, da po določbah ZZZDR stanovanje na ... ni bilo skupno premoženje pravdnih strank, tudi če sta k nakupu vsaka svoje posebno premoženje prispevali obe pravdni stranki in čeprav sta ga kupili tik pred sklenitvijo zakonske zveze z namenom v njem živeti.

Tožnik slednjemu sicer nasprotuje, češ da je bilo stanovanje pridobljeno izključno iz njegovih sredstev. Na to se nanašajo ostala dopuščena vprašanja, katerih skupni imenovalec je, da je ugotovitev o vložku toženkinega posebnega premoženja v nakup stanovanja v ... zmotna, ker je bila sprejeta v postopku, obremenjenem s procesnimi kršitvami in ker je izpodbijana sodba v zvezi s to dejansko okoliščino neobrazložena oziroma obrazložena s protislovnimi razlogi.

33. Odgovor nanje za odločitev o reviziji v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, ni pomemben. Zato ne, ker je revizija utemeljena že iz drugega razloga. Pritožbeno sodišče je namreč zavrnilo pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev, da je hiša posebno premoženje tožnika in za izstavitev zemljiškoknjižne listine (samo) zato, ker je zavzelo stališče, da je bilo stanovanje, s prodajo katerega so bila pridobljena sredstva za nakup hiše, skupno premoženje pravdnih strank. Na podlagi takega stališča je tožnik z revizijo uspel, ne da bi pritožbeno sodišče izpodbijano zavrnilno odločitev o njegovi izključni lastninski pravici na nepremičnini preizkusilo še z vidika v tožbi zatrjevane in v sodbi sodišča prve stopnje presojane pravne podlage primarnega tožbenega zahtevka - navideznosti pogodbe. Vendar pa je njegovo stališče iz zgoraj obširno pojasnjenih razlogov materialnopravno zmotno, zato je tudi ta preizkus potreben; dokler ni bil opravljen, tožnikova pritožba ni bila izčrpana.

**Odločitev o reviziji**

34. Revizija zoper pravnomočno odločitev o primarnem tožbenem zahtevku v delu, ki se nanaša na nepremičnino, je po povedanem utemeljena, zato ji je revizijsko sodišče ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

35. ZPP v drugem odstavku 182. člena določa, da lahko tožeča stranka uveljavlja dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Skladno z navedeno določbo je treba v primeru, ko se razveljavi odločitev o primarnem zahtevku, razveljaviti tudi odločitev o podrednih zahtevkih, saj je o njih mogoče odločiti le, če je prej zavrnjen primarni zahtevek ali če je tožba o njem zavržena.7 V primeru, ko sodišče zavrne primarni zahtevek, ugodi pa podrednemu, in pritožbo vloži le tožnik, je treba odločitev o primarnem in podrednem zahtevku obravnavati kot celoto.8 Enako velja tudi v primeru, ko tožnik zoper pravnomočno zavrnilno odločitev o primarnem zahtevku in pravnomočno ugodilno odločitev o podrednem zahtevku vloži revizijo.

Zato je Vrhovno sodišče razveljavilo tudi odločitev o podrednem zahtevku in vrnilo zadevo drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter mu na ostala dopuščena vprašanja v zvezi z nepremičnino ni bilo treba odgovarjati.

36. Neutemeljena je revizija v delu, ki se nanaša na odločitev pritžbenega sodišča, da kreditne in davčne obveznosti, ki so bile poravnane po razpadu življenjske skupnosti pradnih strank iz posebnega premoženja tožnika, niso pasiva skupnega premoženja, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

37. V ostalem (glede premičnega premoženja in deležev na skupnem premoženju) pravnomočna sodba z revizijo ni bila izpodbijana.

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

38. Ker je delno razveljavilo izpodbijano sodbo, je odločitev o stroških revizijskega postopka Vrhovno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 365. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

1 Glej prvi odstavek V. točke pripravljalne vloge z dne 4. 5. 2018 (list. št. 35 spisa), prva alineja na 8. strani pripravljalne vloge z dne 24. 10. 2018 (list. št. 60 spisa). 2 Glej drugi odstavek na 6. strani tožbe. 3 Točki 6 in 35 prvostopenjske sodbe. 4 Glej četrti odstavek na 6. strani tožbe. 5 Glej 5. točko na 3. strani dopolnilne sodbe. 6 Zapis o nepomembnosti vložka posebnega premoženja zgolj za ugotovitev deležev na skupnem premoženju se očitno nanaša na toženkine trditve, da je celotno pogodbeno ceno za stanovanje poravnala sama iz kupnine, ki jo je iztržila za svoje stanovanje. 7 Galič, A., v Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2006, stran 169, meni, da se pri alternativni kumulaciji zahtevkov (drugače kot pri subjektivni) ne zahteva, da bi moral biti primarni zahtevek pravnomočno zavrnjen. Nasprotno Triva, S., v Triva, S. in Dika, M., Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 2004. 8 Glej Galič, A., navedeno delo, stran 170.