Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Stopnja bolečin in njihovo trajanje ne opravičujejo, da bi se dosodila odškodnina za nepremoženjsko škodo.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tudi preostali tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Toženec R. B., je dolžan plačati tožniku S. P. znesek 150.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 104.785,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh."
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženec plačati tožniku znesek 150.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Dosojeni znesek predstavlja odškodnino za škodo, ki naj bi bila tožniku nastala, ko ga je toženec udaril. Sodišče prve stopnje je določilo odškodnino v znesku 120.000,00 SIT za pretrpljene telesne bolečine, 30.000,00 SIT pa za strah. Proti sodbi se toženec pritožuje in navaja, da je sestavljena enostransko in ne objektivno in mu ni dopuščala ustrezne obrambe. Navaja, da mu ni bilo ugodeno, ko je zahteval zaslišanje priče A. G.. Višina odškodnine se ga ne tiče. Dejanja ni storil. Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje sprejema vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je bil toženec tisti, ki je povzročil poškodbo tožniku, prav tako pa glede obsega in posledic tožnikove poškodbe. Ko se pritožba ne strinja z ravnanjem sodišča v zvezi z pričo A. G., je treba ugotoviti, da toženec ni pravočasno sporočil naslova (glej list. št. 39), zato je sodišče pravilno ravnalo, ko tega dokaza ni izvedlo. Če je namreč toženec dal dokazni predlog, je njegova dolžnost poskrbeti, da je ta dokazni predlog popoln, torej da vsebuje tudi naslov priče, ki jo predlaga. Ker svojega predloga v roku ni dopolnil z naslovom, je torej sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko tega dokaznega predloga ni upoštevalo. Toženec tudi še v pritožbi zanika, da bi tožnika poškodoval, vendar pa ima izpodbijana sodba o tem dovolj prepričljive ugotovitve, ki temelje na dokaznem postopku. Tako je torej pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožnika poškodoval. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so tožnikove poškodbe udrnina desne strani prsnega koša, udarnina desne strani obraza ter raztrganina sluznice spodnje ustnice desno. Gre za poškodbo brez posledic in brez zdravniških posegov. Svetovan mu je bil počitek in izpiranje ustne votline s kamilicami. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje trajajo lahke bolečine pri taki poškodbi običajno dva do tri tedne. Po določbi 1. odst. 200. čl. je med drugim za pretrpljene telesne bolečine in za strah mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Po prepričanju pritožbenega sodišča dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da gre v obravnavanem primeru le za neznatno škodo, to pa ni pravno priznana škoda. Tako stopnja bolečin kot tudi trajanje - ob tem da tožnik ne zatrjuje, da bi v zvezi s poškodbo trpel kake druge nevšečnosti niti ni izkazano, ali se držal zdravnikovih navodil -, namreč ne opravičujejo, da bi se dosodila denarna odškodnina za telesne bolečine. Enako velja glede strahu. Kot je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, če je bil strah intenziven in če je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, pa je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Ob upoštevanju gornjega je treba ugotoviti, da četudi je tožnik ob dogodku pretrpel intenziven strah, pa ta strah ni mogel v taki meri porušeti njegovega duševnega ravnovesja, da bi mu šla odškodnina za to vrsto škode. Sodišče prve stopnje utemeljuje poruševno duševno ravnovesje tožnika s tem, da mu je toženec grozil, da bo z njim in z njegovo družino obračunal. Vendar pa je vprašanje, ali je bilo duševno ravnovesje res lahko porušeno daljše obdobje, treba vseeno obravnavati v zvezi s konkretno poškodbo, ki naj bi bila vzrok strahu. V zvezi s strahom je sicer treba upoštevati subjektivne okoliščine, torej predvsem osebnost oškodovanca, vseeno pa se tudi objektivnim merilom ni mogoče izogniti. Objektivno torej strah v zvezi s konkretno neznatno telesno poškodbo ni mogel biti takšen, da bi lahko porušil njegovo duševno ravnovesje v taki meri, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine - kljub zatrjevanim toženčevim grožnjam. Tako je torej treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje sicer prav ugotovilo, da pa je napačno uporabilo materialno pravo. Sodbo je bilo zato treba spremeniti tako, da je zavrnjen tudi preostali tožbeni zahtevek tožnika (čl. 358. tč. 4 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).