Jedro

Tožnik je z odločbo z dne 16. 7. 2013 pridobil pravico, da lahko črpa sredstva do zneska, določenega v sami odločbi o pravici do sredstev, da pa bi ta sredstva lahko dobil izplačana, je moral izpolnjevati pogoje, določene v 121. členu Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 in javnem razpisu.

Predmet presoje v upravnem sporu, za katerega tožnik zahteva položaj stranskega intervenienta za A., je presoja zakonitosti izdaje odločbe s katero je bil zavrnjen zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 16. 7. 2013, ki je tekel na zahtevo tožnika in ga je ta vložil na podlagi Javnega razpisa. Odločba se nanaša na vloge tožnika. Na drugačno odločitev v zadevi ne bi mogla vplivati tudi potrditev A. kot lastnika spornega objekta, da je tožniku zagotovil, da ima sporni objekt vsa ustrezna gradbena in uporabna dovoljenja, ker to ni predmet relevantnega dejanskega stanja v zadevi (namreč lastnikova zatrditev).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Predlog za stransko intervencijo se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnika za izplačila sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33121-261/2012/11 z dne 16. 7. 2013. V obrazložitvi je navedla, da je z odločbo o pravici do sredstev tožniku odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 109.217,40 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 312: Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za leto 2012 (Javni razpis). Dne 31. 1. 2014 je tožnik vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev, zahtevku ni predložil ustreznega uporabnega dovoljenja za objekt, ki je predmet podpore, v skladu z določili Javnega razpisa, poglavje 4.3. Pogoji, ki jih mora upravičenec izpolnjevati ob vlaganju zahtevka za izplačilo, točka 4.3.7., dokazila, ki jih je potrebno priložiti zahtevku za izplačilo sredstev. Zahtevek za izplačilo je vložil za objekt, ki je najmanj v delu površine tlorisa nad 172 m2 nelegalna gradnja. Z zahtevo je tožnik v zvezi z uporabnim dovoljenjem, predložil potrdilo Upravne enote Kranj št. 351-552/2013 z dne 2. 10. 2013, ki je bilo izdano na podlagi 25. in 127. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in se je nanašalo na stanje zemljiškega katastra, kot izhaja iz arhivske dokumentacije geodetske uprave, v katerega pa je vnesena zgolj površina objekta 172 m2, kot izhaja iz naznanilnega lista št. 12-1963. Določba 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1 predpisuje obveznost uporabnega dovoljenja za vse objekte, razen za tiste, ki so bili zgrajeni pred 31. 12. 1967 in na predpisan način evidentirani v zemljiškem katastru. Za objekt površine 362,61 m2, kot je bil objekt izmerjen ob kontroli na terenu, se zato stranka ne more sklicevati na potrdilo o uporabnem dovoljenju UE Kranj z dne 2. 10. 2013, ker v obravnavani zadevi ne gre za stanje po 197. členu ZGO-1. 2. Tožnik v tožbi navaja, da je 14. 3. 2012 vložil popolno vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz ukrepa 312. Toženka je o vlogi odločila z odločbo z dne 16. 7. 2013 ter bi tožnik moral na podlagi te odločbe k zahtevku za izplačilo sredstev predložiti dokumente iz poglavja 4.3. Pogojev javnega razpisa in četrtim odstavkom 127. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (Uredba). Toženka je njegov zahtevek neupravičeno zavrnila, ker nima gradbenega in uporabnega dovoljenja v skladu s poglavjem 4.3. Pogoji, ki jih mora izpolnjevati upravičenec ob vlaganju zahtevka za izplačilo in ki so določeni v točki 4.3.7. Odločba z dne 16. 7. 2013 je pravnomočna ter je ob izpolnjevanju pogojev podlaga za izplačilo. Gre za drugo fazo odločanja o javnem razpisu in ne več za preverjanje pogojev (dvofaznost izhaja iz Uredbe 817/2014), tako tudi izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 418/2010. Toženka v drugi fazi preverja upravičenost zahtevka za izplačilo sredstev in meritorno ne odloča o materialnopravnem zahtevku. Iz odločbe o pravici do sredstev z dne 16. 7. 2013 je izhajalo, katere dokumente je dolžan predložiti iz Poglavja 4.3. Javnega razpisa ter iz četrtega odstavka 127. člena Uredbe, zato ustreznost gradbenega dovoljenja oziroma uporabnega dovoljenja ne more biti predmet presoje v zvezi z zahtevkom za izplačilo. Toženka je to presojala že ob izdaji odločbe o pravici do sredstev, kar je jasno razvidno iz točke 4.1. Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni ob oddaji vloge na Javni razpis. Ker toženka v odločbi z dne 16. 7. 2013 ni ugotovila pomanjkljivosti v zvezi z gradbenim in uporabnim dovoljenjem, v izpodbijani odločbi morebitnih pomanjkljivosti ne more ugotavljati. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka. Podaja pa tudi predlog za stransko intervencijo, da se naslovnega spora udeleži tudi lastnik objekta A. 3. Toženka je na tožbo odgovorila in poslala upravne spise. Ne soglaša z razlogi tožnika. Z odločbo z dne 16. 7. 2013 je odobrila le najvišji znesek sofinanciranja, s tem je tožnik pridobil pravico, da lahko črpa sredstva do zneska določenega v sami odločbi o pravici do sredstev, da pa stranka dobi izplačana sredstva, mora izpolnjevati pogoje iz Uredbe in Javnega razpisa.

K točki 1 in 2:

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev zahtevka za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 16. 7. 2013. Postopek kot je obravnavani je druga faza. Organ v postopku odločanja o vlogi – zahtevku za izplačilo sredstev dvofazno odloča o isti investiciji. Na podlagi vloge, s katero vlagatelj kandidira za sredstva na Javnem razpisu, najprej izvede presojo upravičenosti do sredstev, nato pa na podlagi nove zahteve za izplačilo sredstev odloča o upravičenosti do povračila stroškov.

6. Z odločbo o odobritvi sredstev z dne 16. 7. 2013 je toženka v 1. točki izreka le odobrila najvišji znesek sofinanciranja, pri čemer pa je v 3. točki izreka te odločbe izplačilo odobrenih sredstev pogojevala z izpolnjevanjem obveznosti, kot so določene v 121. členu Uredbe in 4. poglavju Javnega razpisa.

7. Iz odločbe z dne 16. 7. 2013 torej ni izhajalo, da bo toženka sredstva izplačala, ne da bi preverjala upravičenost zahtevka za izplačilo. Tožbeni ugovor v tej smeri torej ni utemeljen. Tožnik je tako z odločbo z dne 16. 7. 2013 pridobil pravico, da lahko črpa sredstva do zneska določenega v sami odločbi o pravici do sredstev, da pa bi ta sredstva lahko dobil izplačana, je moral izpolnjevati pogoje določene v 121. členu Uredbe in Javnem razpisu. Člen 121 Uredbe določa, da morajo biti izvedena gradbena dela opravljena v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, urejanje prostora, varstvo kulturne dediščine in varstvo okolja. Poglavji Javnega razpisa 4.2. Pogoji, ki jih mora izpolnjevati upravičenec od izdaje odločbe o pravici do sredstev do zaključka naložbe ter 4.3. Pogoji, ki jih mora upravičenec izpolnjevati ob vlaganju zahtevka za izplačilo, pa določajo, da bi moral tožnik, glede na ugotovljeno dejansko situacijo na terenu (izkazala se je ob kontroli na kraju samem) predložiti za izvedeno obnovo tudi ustrezno gradbeno in uporabno dovoljenje. Potrdilo Upravne enote Kranj št. 351-542/2013-4 z dne 2. 10. 2013, izdano na podlagi 25. in 197. člena ZGO-1, ob ugotovljeni dejanski situaciji na terenu, ne zadostuje. Potrdilo je bilo namreč izdano na podlagi fikcije iz določbe 197. člena ZGO-1 ter se nanaša zgolj na tlorisno površino 172 m2, kot ta izhaja iz zemljiškega katastra in je bila v zemljiški kataster uvedena pred letom 1967. Tožnik se torej na navedeno potrdilo kot ustrezno za tlorisno površino nad 172 m2, v vlogi za izplačilo sredstev kot ustrezno, v smislu zadovoljitve predpisov, ki urejajo graditev objektov, ni mogel sklicevati. Kolikor pa tožnik ob času vložitve zahteve za izplačilo ni izpolnjeval pogojev, ki bi ga do sredstev upravičevali, je toženka njegov zahtevek utemeljeno zavrnila. Sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 418/2010 z dne 21. 12. 2011 v zadevi ni relevantno, ker je bila procesna situacija v sklepu obravnavane zadeve drugačna (prvostopno sodišče je izreklo za nično odločbi prvostopnega in drugostopnega organa, ki sta se nanašali na izplačilo sredstev).

8. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

9. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

K točki 3:

10. Predlog za stransko intervencijo ni utemeljen.

11. Tožnik v predlogu za stransko intervencijo navaja, da je sam najemnik spornega objekta ter v zvezi s tem predlaga, da se naslovnega spora udeleži tudi lastnik objekta A., ki je tožniku podal vsa zagotovila v zvezi z ustreznostjo gradbenega in uporabnega dovoljenja za sporni objekt. 12. Pravne podlage za utemeljitev predloga za stransko intervencijo tožnik ni navedel. Na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), določb 199. in 200. člena ZPP izhaja, da je predlog za stransko intervencijo predlagalni postopek, ki ga vlaga, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank. Po določbi drugega odstavka 19. člena ZUS-1 pa lahko sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog strank, dokler v upravnem sporu postopek na prvi stopnji ni končan, obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi.

13. Po mnenju sodišča tožnik niti po določbi 199. člena ZPP niti po drugem odstavku 19. člena ZUS-1 ni izkazal, da ima A. pravni interes za priznanje položaja stranskega intervenienta v tem upravnem sporu, saj odločitev v tem upravnem sporu v ničemer ne posega v njegov pravni položaj.

14. Predmet presoje v upravnem sporu, za katerega tožnik zahteva položaj stranskega intervenienta za A., je presoja zakonitosti izdaje odločbe s katero je bil zavrnjen zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 16. 7. 2013, ki je tekel na zahtevo tožnika in ga je ta vložil na podlagi Javnega razpisa. Odločba se nanaša na vloge tožnika. Na drugačno odločitev v zadevi ne bi mogla vplivati tudi potrditev A. kot lastnika spornega objekta, da je tožniku zagotovil, da ima sporni objekt vsa ustrezna gradbena in uporabna dovoljenja, ker to ni predmet relevantnega dejanskega stanja v zadevi (namreč lastnikova zatrditev). Navedeno pa so razlogi, iz katerih je sodišče predlog za stransko intervencijo zavrnilo.