Jedro

Napačno je stališče, da je zakonsko zvezo s tujcem oz. starševsko razmerje tujca do otrok šteti kot "drugi upravičeni razlog" iz 2. odst. 13. čl. zakona o tujcih. Ta razmerja namreč določa zakon kot podlago za izdajo dovoljenja za začasno oz. stalno prebivanje tujca v 17. čl., seveda ob tam določenih pogojih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je po združitvi zadev izdala odločbo, s katero je zavrnila pritožbe tožečih strank proti odločbam Ministrstva za notranje zadeve, izdanim dne 3.2.1994, s katerimi so bile prošnje tožnikov za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnjene. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da pri tožniku Š.D. ni podan razlog za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, saj ima tožnik možnost zaposlitve le za določen čas na podlagi delovnega dovoljenja, ki velja za čas od 24.11.1993 do 23.11.1994. Tožnik, ki je bil v Sloveniji zaposlen od 23.10.1986, ne bi mogel dobiti delovnega dovoljenja za nedoločen čas po 23. členu zakona o zaposlovanju tujcev, saj je imel do uveljavitve zakona manj kot deset let delovne dobe v Sloveniji. Na dan, ko je tožnik vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, sicer zakon o zaposlovanju tujcev res še ni veljal, toda v upravnem postopku velja načelo, da se upoštevajo predpisi, ki veljajo v času odločitve pristojnega organa prve stopnje (1. odstavek 202. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Ker tožnik nima delovnega dovoljenja za nedoločen čas, mu tudi ni mogoče izdati dovoljenja za stalno prebivanje. Poleg tega pa niti prvotožnik niti ostali tožniki nimajo zagotovljenih sredstev za preživljanje oziroma jim preživljanje v državi ni kako drugače zagotovljeno (druga alinea 3. odstavka 19. člena zakona o tujcih). Iz potrdila podjetja z dne 8.12.1993 namreč izhaja, da je imel prvotožnik osebni dohodek v mesečnem neto znesku 19.110,00 SIT, kar po normativih s področja socialnega varstva ne dosega sredstev, ki še zagotavljajo preživetje posameznih oseb. Drugotožnica I.D., ki ima sklenjeno zakonsko zvezo s prvotožnikom ter ima z njim oba mladoletna tožnika, sicer izpolnjuje "t.i. drug upravičeni razlog za njeno oziroma njuno skupno prebivanje", saj po 3. odstavku 53. člena ustave Republike Slovenije država varuje družino. Toda ker tudi drugotožnica nima zagotovljenih sredstev za preživljanje, dovoljenja za stalno prebivanje ne more dobiti. Niti ona niti oba mladoletna tožnika pa se ne morejo uspešno sklicevati na 17. člen zakona o tujcih, saj niti prvotožnik niti drugotožnica nimata dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, pa torej uporaba te določbe v njihovem primeru ni mogoča. Pritožbe je morala zato tožena stranka zavrniti kot neutemeljene.

Tožniki v tožbi navajajo, da v času, ko so vložili prošnje za izdajo dovoljenj za stalno prebivanje (13.7.1992), zakon o zaposlovanju tujcev še ni veljal in prvotožnik je še izpolnjeval pogoj zaposlitve iz 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih. Zakon o zaposlovanju tujcev je začel veljati 18.7.1992 in ne vsebuje prehodnih določb glede postopka zaposlovanja državljanov drugih republik, ki so do uveljavitve zakona že postali tujci po zakonu o tujcih. 13.7.1992 je za prvotožnika torej veljal enak režim zaposlovanja kot za državljane Republike Slovenije. Če bi upravni organ odločil v roku, kot mu ga določa zakon, bi moral tako tožniku kot sotožnikom izdati dovoljenja za stalno prebivanje. Sicer pa je takšno stališče zavzela tudi tožena stranka v odločbi z dne 18.2.1994, iz katere je razvidno, da gre za isto dejansko stanje in enako pravno podlago, ter da je rešitev delovnega spora pred sodiščem pomembno predhodno vprašanje. Zato tožniki predlagajo, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Niti iz 13., 17. ali 19. člena, na katere je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo, niti iz katerekoli druge določbe zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91-I; dalje: ZTuj) ne izhaja, da bi moral upravni organ razloge ali pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca presojati po predpisih, ki so veljali v času vložitve prošnje za izdajo dovoljenja. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da je bilo treba zakonitost prvostopenjskih odločb presojati po predpisih, ki so veljali ob izdaji teh odločb, saj je izjeme od tega načela, ki je v upravni in upravno-sodni praksi splošno sprejeto, mogoče dopuščati le, kadar tako določa zakon. Tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ pri odločanju o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje upoštevati, da zakon o zaposlovanju tujcev (Ur. l. RS, št. 33/92; dalje: ZZT) ob vložitvi prošnje za izdajo dovoljenja še ni veljal, torej ni utemeljen. ZZT, ki je začel veljati 18.7.1992, pa je predpis, ki ga je tožena stranka pri presoji, ali je pri prvotožniku podan razlog zaposlitve iz 2. odstavka 13. člena, morala uporabiti, saj se nanaša na vse osebe, ki imajo v Republiki Sloveniji položaj tujca (1. člen ZZT v zvezi s 1. členom ZTuj in 13. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljene ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur. l. RS, št. 1/91-I). Tožena stranka je ta predpis pravilno uporabila tudi v vsebinskem smislu, ko je glede na ugotovljena dejstva zaključila, da tožnik ne bi mogel dobiti delovnega dovoljenja za nedoločen čas (2. odstavek 23. člena ZZT). Ob teh zaključkih pa je neutemeljen tudi drugi tožbeni ugovor, da je tožena stranka prvotožnika neenako obravnavala. Že iz tožbi priložene odločbe izhaja, da dejanske okoliščine primerov niso bile enake, tožnik pa ni niti v upravnem postopku niti v tožbi trdil, da gre tudi njemu pravica do delovnega dovoljenja za nedoločen čas, kar je pri tujcu sicer pogoj za trajno zaposlitev.

Tožena stranka je sicer v obrazložitvi odločbe zavzela napačno stališče, da je zakonsko zvezo s tujcem oziroma starševsko razmerje tujca do otrok šteti kot "drugi upravičeni razlog" iz 2. odstavka 13. člena ZTuj. Takšna razlaga zakona je neutemeljena, saj ZTuj ta razmer kot podlago za izdajo dovoljenja za začasno oziroma stalno prebivanje tujca ureja v 17. členu, seveda ob tam določenih pogojih. Toda ker navedeno pravno stališče tožene stranke ni vplivalo na odločitev tožene stranke, je izpodbijana odločba vendarle zakonita, saj jo je tožena stranka v ostalem pravilno oprla na določbe 13., 17. in 19. člena ZTuj. Ker je po navedenem tožba neutemeljena, jo je moralo sodišče zavrniti. Svojo odločitev je oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.