Jedro

Zagovornik obsojenca je zahtevo vložil zaradi odločbe o izrečeni kazni, s katero pa ni bila prekoračena zakonska pravica oziroma jo je vložil, ker meni, da sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. To je sicer dovoljeni pritožbeni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP, vendar pa iz tega razloga po 420. členu ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso 300 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je Z. H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu zanj izreklo kazen en mesec in deset dni zapora, v katero je štelo čas prebit v priporu, odvzelo mu je pridobljeno protipravno premoženjsko korist v znesku 200 EUR, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in je prvostopno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na pet mesecev zapora ter mu v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in napačne uporabe kazenskega zakona. Vložnik poudarja, da je zvišanje kazni na podlagi pritožbe državne tožilke neustrezno, saj je bil obsojenec do sedaj nekaznovan, je oče enega otroka in je s priznanjem krivde bistveno olajšal in skrajšal kazenski postopek. Policistom je v preiskavi takoj povedal, kje je dobil ukradene kipe in komu jih je potem izročil, kipov sam ni razžagal, ampak je take že prejel. Na podlagi njegovega priznanja so policisti kipe našli. Obsojenec je imel zaradi svojega priznanja težave s soobsojenci, kazen, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje in že prestana kazen je na obsojenca dovolj vplivala, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Vložnik zato predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo okrožnega državnega tožilstva zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navedel, da je iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani razvidno, da je bila podlaga za spremembo sodbe sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji v tem, da je okrožna državna tožilka že na naroku za izrek kazenske sankcije predlagala, da se obdolženemu glede na način izvršitve očitanega kaznivega dejanja, dejstvo, da nima redne zaposlitve in pa da so bili kipi predmet prikrivanja in je šlo za umetniško vrednost prikritih predmetov, izreče kazen pet mesecev zapora. Višina izrečene kazni je predmet posebnega naroka po 285.č členu in petem odstavku 285. c člena ZKP. To pomeni, da je priznanje krivde zgolj pogoj za odločanje o kazenski sankciji. Če je torej višje sodišče ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke, je ravnalo v skladu z zakonom, pri tem pa višina izrečene kazni ustreza razponu, ki ga določa materialno kazensko pravo. Vrhovni državni tožilec zato predlaga, da Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4. Vložnik sicer v uvodu navaja, da zahtevo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in napačne uporabe kazenskega zakona, v obrazložitvi zahteve pa problematizira le vprašanje primernosti kazni, ki jo je zvišalo pritožbeno sodišče na podlagi pritožbe okrožnega državnega tožilstva. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je zagovornik obsojenca zahtevo vložil zaradi odločbe o izrečeni kazni, s katero pa ni bila prekoračena zakonska pravica oziroma jo je vložil, ker meni, da sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. To je sicer dovoljeni pritožbeni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP, vendar pa iz tega razloga po 420. členu ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je nadalje ugotovilo, da uveljavljani kršitvi zakona, na kateri se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, nista podani, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo in v skladu s prvim odstavkom 95. v zvezi 98.a členom ZKP obsojencu v plačilo naložilo plačilo sodne takse v znesku 300 EUR.