Jedro

V fazi odločanja o začasni odredbi je z vidika verjetno izkazane terjatve pomembno to, ali je verjetno, da nepremičnina spada v skupno premoženje, ne pa tudi to, ali je verjetno izkazan prav takšen delež, kot ga tožeča stranka uveljavlja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe, s katerim je bilo toženi stranki prepovedano odtujiti ali obremeniti 1/3 solastninski delež nepremičnine, za katero tožnica trdi, da predstavlja skupno premoženje.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo toženec. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sklep o izdaji začasne odredbe spremeni tako, da bo predlog zavrnjen. Primarno trdi, da je zahtevek za izdajo začasne odredbe nesklepčen. Do tega naj bi se sodišče ne opredelilo, pa bi se po uradni dolžnosti moralo. Predlogu za izdajo začasne odredbe očita pavšalnost. Dalje trdi, da je sodišče razloge v izpodbijanem sklepu črpalo tudi iz tožbe, česar pa ne bi smelo storiti. Sodišču očita, da je s tem kršilo 7. člen ZPP (1).

3. Pritožnik trdi, da tožnica ni v ničemer zatrjevala, na kakšen način je prispevala k izgradnji hiše (z delom ali s sredstvi, še manj v kakšni višini). Nasprotuje tudi stališču izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na zlivanje posebnega premoženja s skupnim premoženjem. Trdi, da judikata, opr. št. I Cp 1011/2013, ni v spletni bazi.

4. Vztraja tudi pri svojem stališču, da prodajnega oglasa glede sporne nepremičnine ni objavil z namenom prodaje, marveč je šlo za preprosto testiranje trga. V zvezi s tem podaja nove dokazne predloge.

5. Pritožba napada še nekatere razloge sodišča prve stopnje, ki po presoji pritožbenega sodišča sploh niso nosilni razlogi odločitve, saj je ta popolnoma utemeljena in obrazložena že z razlogi, o katerih bo govor v nadaljevanju.

6. Tožnica na vročeno ji pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je terjatev tožnice verjetno izkazana, hkrati pa tudi, da obstaja nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Z obema ugotovitvama pritožbeno sodišče soglaša. 9. Nevarnost nastanka težko nadomestljive škode se kaže v verjetno izkazanem namenu toženca, da nepremičnino proda. Njegov ugovor, da s prodajnim oglasom zgolj preizkuša tržišče, tudi za pritožbeno sodišče ni prepričljiv. Dokazni predlogi, ki jih podaja v pritožbi, so nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP). Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu nesklepčen. Trditve o nameravani prodaji s strani toženca je namreč predlagateljica podala v predlogu začasne odredbe in ponudila tudi ustrezen dokaz.

10. Glede prvega (obligatornega) pogoja, to je verjetno izkazane terjatve, pa je bistvenega pomena to, da pritožnik sploh ne napada ugotovitev o tem, da je bil objekt zgrajen v času trajanja zakonske zveze, dalje, da je tožnica bila zaposlena in da je skrbela za otroke (torej: je prispevala k ustvaritvi skupnega premoženja). Te trditve je tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe podala. Tudi v tem delu je torej pritožbena graja, češ da je predlog nesklepčen, neutemeljena.

11. Natančne višine tožničinega deleža sicer v tej fazi postopka ni mogoče ugotoviti, vendar pa je za standard verjetno izkazane terjatve tu pomembna kvalitativna in ne natančna kvantitativna prvina zahtevka.

12. Vse kar je bilo zgoraj povedano, je bistvenega pomena. Ostali razlogi (ki naj bi jih po pritožnikovih navedbah sodišče črpalo iz tožbe) niso nosilni razlogi odločitve. Zato se pritožbeno sodišče s pritožnikovimi navedbami, ki razloge napadajo, ni ukvarjalo. Pritožba je sicer obsežna, a večidel pavšalna.

13. Trditve, da je predlog nesklepčen, ker ne vsebuje navedb o tem, na kakšen način naj bi tožnica prispevala h gradnji, so materialnopravno zgrešene. Nasprotujejo namreč načelu enovitosti skupnega premoženja. Te pritožbene navedbe so torej že konceptualno materialnopravno zgrešene.

14. Pritožbeno nasprotovanje razlogom o zlitju posebnega premoženja s skupnim,je prav tako materialnopravno zgrešeno. Pritožbeno sodišče se tu sklicuje na svoje razloge v razveljavitvenem sklepu. To je prav sklep pod opr. št. I Cp 1011/2013, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje in za katerega pritožnik trdi, da ga ni najti v spletni bazi. Pritožniku naj bo tako pojasnjeno, da morda odločba res še ni bila vnesena v bazo IESP, se pa zato nahaja v tem pravdnem spisu, tožencu pa je bila tudi vročena po pravilih ZPP.

Pritožba torej ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Ker je tako, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Procesno pooblastilo za odločitev je podano v 2. točki 365. člena ZPP.

Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 70/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter poznejše spremembe tega predpisa.