Jedro

Šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju se ugotovi, kdo je dedič po zapustniku in kdo prevzame njegovo premoženje, vse do takrat pa se vsi dediči štejejo za skupnost dedičev, ki z zapustnikovim premoženjem skupno upravlja in z njim razpolaga, s tem, da ima vsak od dedičev pravico, da se od zapustnikove smrti pa do zaključka zapuščinske obravnave odpove dedovanju po zapustniku (133. člen ZD). Skladno s tem zato za zapustnikove dolgove odgovarjajo dediči, razen tisti, ki se dedovanju odpovejo, in to do višine podedovanega premoženja (143. člen ZD).

Predmet dedovanja po zapustniku je tudi njegova dejavnost. Z nadaljevanjem zapustnikovega podjetja preidejo na njegovega dediča tako podjetje, kot tudi pravice in obveznosti zvezi s podjetjem. V obravnavanem primeru ni dvoma, da tožnik izjave o nadaljevanju dejavnosti ni podal, kar pomeni, da je treba njegova ravnanja pri upravljanju premoženja zapustnika in izpolnjevanje davčnih obveznosti iz tega naslova ocenjevati v smislu sedmega odstavka 48. člena ZDavP-2, torej v breme zapustnikovega premoženja, oziroma v breme tožnikovega le, kolikor bi tožena stranka ugotovila, da sta bila izpolnjena oba taksativno našteta pogoja, ki jih določa ta zakonska določba. Sodišče meni, da je tožena stranka v tem obsegu dejansko stanje nepopolno ugotovila, saj bi morala oceniti vsebino tožnikovega ravnanja v času od zapustnikove smrti do izbrisa njegove dejavnosti iz registra, torej oceniti ali je bilo neplačilo davka posledica prelitja premoženja zapustnika v premoženje tožnika ali tretjih oseb in to na način, ki ni v skladu z ravnanjem dobrega gospodarstvenika. Šele, kolikor bi tožena stranka ugotovila, da je bil neplačani davek posledica takega ravnanja tožnika, bi lahko zahtevala, da za neporavnano davčno obveznost odgovarja tožnik s svojim osebnim premoženjem, sicer pa gre za obveznost, ki bremeni premoženje zapustnika.

Seznam izvršilni naslovov je zbir več izvršilnih naslovov, kar pa samo po sebi pomeni, da se lahko glasi le na istega zavezanca, kot se glasijo posamezni izvršilni naslovi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4931-7/2015-2-06-710-06 z dne 20. 1. 2015 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4931-7/2015-2-06-710-06 z dne 20. 1. 2015 odločila, da se tožniku opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 13. 1. 2015 skupaj 419.371,86 EUR. Prvostopenjski organ je navedel, da so obveznosti razvidne iz seznama izvršilnih naslovov, ki so sestavni del tega sklepa ter da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev dolžnika na njegovih računih.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ pojasnil, da je tožnik dedič po zavezancu A.A. (v nadaljevanju zapustnik), ki je umrl dne ... 1. 2011. Iz knjigovodskih evidenc izhaja, da tožnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa. Sestavni del tega sklepa je tudi seznam izvršilnih naslovov z dne 13. 1. 2015. Iz seznama je razvidno, da so posamezne obveznosti postale izvršljive od dne 1. 6. 2011 dalje, pri čemer je prva neporavnana obveznost obračun akontacije dohodnine od dohodkov iz zaposlitve za obdobje april 2011. 3. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. DT-499-29-107/2015-2 z dne 27. 7. 2015 zavrnil. V obrazložitvi je drugostopenjski organ pojasnil, da se tožnika terja za dolg, ki je nastal na podlagi izvršljivih izvršilnih naslovov, to je oddanih obračunov za obdobje po posameznih mesecih od 1. 6. 2011 do vključno 30. 8. 2014. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je to dolg pokojnega zapustnika in ne tožnika, je drugostopenjski organ pojasnil, da se dolg nanaša na obdobje po smrti zapustnika, in sicer na davke in prispevke iz dejavnosti, ki so bili predloženi davčnemu organu iz naslova opravljanja dejavnosti zapustnika. Zapustnik na dan smrti ni imel neporavnanih davčnih obveznosti, kar je ugotovilo tudi sodišče v sklepu o dedovanju. Gre za dolg iz dejavnosti, kar pomeni, da ne gre za dolg, ki bi ga tožnik podedoval po zapustniku. Tožnik je na podlagi sklepa o dedovanju podedoval zapustnikovo dejavnost in je bil njen nosilec do izbrisa iz Poslovnega registra Slovenije pri Ajpes-u dne 17. 7. 2014. Po določbi četrtega odstavka 72. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) lahko podjetnikov dedič nadaljuje zapustnikovo podjetje in še naprej uporablja njegovo ime. Isti zakon v prvem odstavku 7. člena določa, da je podjetnik za obveznosti odgovoren z vsem svojim premoženjem. Toženec sicer ni podal izjave po četrtem odstavku 72. člena ZGD-1 in je zato Ajpes po uradni dolžnosti opravil izbris dejavnosti iz poslovnega registra, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je tožnik dejavnost podedoval za čas od zapustnikove smrti do izbrisa dne 17. 7. 2014 in za ta čas odgovarja za obveznosti z vsem svojim premoženjem. Davčni organ zato ni bil dolžan preverjati ali so izpolnjeni pogoji po sedmem odstavku 48. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ta določba, med drugim, navaja, da davčne obveznosti, ki nastanejo v zvezi z upravljanjem premoženja fizičnih oseb, ki so umrle, izpolnjujejo osebe, ki upravljajo s premoženjem, in sicer za račun tega premoženja. Iz istega razloga zato prvostopenjski organ ni utemeljeval tožnikove odgovornosti na podlagi prvega odstavka 142. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki določa, da dedič odgovarja za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Tožnik je bil vpisan kot prokurist zapustnika od 5. 2. 2004 do izbrisa zapustnika iz registra, s tem pa pooblaščen za opravljanje vseh dejanj rednega poslovanja. Za poslovanje podjetja je po zapustnikovi smrti odgovoren tožnik, ki je kot univerzalni pravni naslednik nosilec vseh pravic in obveznosti v zvezi s podjetjem v času od zapustnikove smrti do izbrisa iz registra, torej odgovarja za dolgove, ki so nastali v tem času. Tožnik sicer zatrjuje, da je poravnaval obveznosti zapustnika, vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za zapustnikov dolg in se zato drugostopenjski organ do teh trditev ni opredeljeval. 4. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo izpodbija sklep o davčni izvršbi iz vseh tožbenih razlogov. Meni, da seznam izvršilni naslovov, na podlagi katerega je tožena stranka dovolila davčno izvršbo na njegova denarna sredstva, ni izvršilni naslov v smislu določbe 145. člena ZDavP-2 in s tem ni podana predpostavka za vodenje davčne izvršbe. V uvodu tega seznama je sicer kot dolžnik naveden tožnik, v seznamu pa se vsi izvršilni naslovi glasijo na zapustnika. Tožena stranka ni nikoli ugotovila statusa tožnika glede teh obveznosti, poleg tega pa je seznam prejel šele skupaj s sklepom o davčni izvršbi in ni imel možnosti, da bi zoper ta seznam uporabil pravna sredstva. Tožena stranka je s svojo odločitvijo zato kršila določbo prvega odstavka 245. člena ZDavP-2, saj je samovoljno in brez vsakega postopka tožnika določila za davčnega zavezanca, s tem pa zlorabila svoje pristojnosti. S tem je bila kršena tudi tožnikova ustavna pravica do pravnega sredstva iz 25. člena in pravica do sodnega varstva iz 23. člena, vse Ustave RS. Navedbe tožene stranke, da je tako ravnala zato, ker je tožnik nadaljeval z dejavnostjo zapustnika in uporabljal njegovo ime, ni točna, saj tožnik te dejavnosti ni nadaljeval. S tem, ko se je tožena stranka oprla na seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov za izdajo sklepa o davčni izvršbi, je bistveno kršila določbe postopka.

5. Tožnik nadalje navaja, da je tožena stranka izhajala iz predpostavke, da je podedoval zapustnikovo dejavnost za čas od njegove smrti do izbrisa iz poslovnega registra in da zato za te obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem. Tako stališče ni točno, saj tožnik zapustnikove dejavnosti ni nadaljeval in zato nanj tudi niso prešle obveznosti zapustnikovega podjetja in zanje ne more odgovarjati osebno. Nobenega dvoma ni, da je bil tožnik, skladno s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. D 240/2011 z dne 13. 3. 2014, razglašen za dediča po zapustniku in tudi ni dvoma, da je v zapuščino spadala zapustnikova dejavnost. Prav tako ni spora o tem, da tožnik ni podal izjave o nadaljevanju zapustnikove dejavnosti po četrtem odstavku 72. člena ZGD-1, kar je bilo tudi razlog za izbris zapustnikove dejavnosti iz poslovnega registra. Drugostopenjski organ je v odločbi tudi navedel, da odgovornosti tožnika ne utemeljuje na določbi 48. člena ZDavP-2, kar pomeni, da ni sporno niti to, da tožnik ni ravnal v nasprotju z določbo šestega odstavka 48. člena ZDavP-2. Pravni položaj po smrti podjetnika do prevzema dejavnosti s strani dediča urejata ZGD-1 in ZDavP-2. Po ZGD-1 sta za prevzem zapustnikove dejavnosti nujna dva pogoja, to je obstoj dediča in njegova izjava, da prevzema dejavnost, ki jo mora podati v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Do nadaljevanja zapustnikove dejavnosti torej ne pride avtomatično z dnem smrti zapustnika, pač pa šele po tem, ko dedič poda o tem izjavo. Šele v takem primeru preidejo na dediča tako dejavnost zapustnika kot tudi s tem povezane obveznosti. S tem je izključena dedičeva odgovornost za dolgove zapustnika iz naslova dejavnosti. Smiselno enako ureja položaj tudi ZDavP-2 v sedmem odstavku 48. člena. Razlaga tožene stranke, da postane dedič s trenutkom smrti zapustnika nosilec njegove dejavnosti in jo nadaljuje, torej nima podpore v opisanih določbah ZGD-1 in ZDavP-2. Sedmi odstavek ZDavP-2 izrecno določa, da oseba, ki upravlja zapustnikovo dejavnost, dokler ne preide na dediče s tem, da ti podajo izjavo o nadaljevanju dejavnosti, to izpolnjuje iz premoženja zapustnika. Razlaga tožene stranke je v nasprotju z ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave RS, ki daje vsakemu pravico, da se odloči ali bo izvajalec gospodarske dejavnosti, s tem pa tudi pravico dediču, da se odloči ali bo dejavnost zapustnika nadaljeval in ga torej ni dopustno avtomatično šteti za nosilca dejavnosti po zapustnikovi smrti. Dedič odgovarja za obveznosti iz zapustnikove dejavnosti do višine podedovanega premoženja, ne glede na to ali dejavnost prevzame ali ne. Zato je še toliko bolj nelogično, da bi tožnik za obveznosti iz zapustnikove dejavnosti odgovarjal s svojimi premoženjem. Tožeča stranka ne more odgovarjati za davčni dolg niti kot prokurist niti kot upravljavec zapustnikove dejavnosti. Tudi določba sedmega odstavka 48. člena ZDavP-2 določa, da upravljavec premoženja zapustnika izpolnjuje davčne obveznosti iz tega premoženja in ne iz svojega lastnega. V obravnavanem primeru se je davčni dolg vodil pod davčno številko zapustnika in ne tožnika in je tožnik ves čas štel, da gre za obveznosti iz zapustnikove dejavnosti. Tožena stranka se do tega ni opredelila, prav tako tudi ne do določb ZD o omejitvi odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove. Tožnik zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka.

6. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, je v odgovoru na tožbo navedla le, da v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve drugostopenjske odločbe.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Dedovanje urejajo določbe ZD. Po določbi 2. člena tega zakona so predmet dedovanja zapustnikove stvari in pravice. Dedovanje po zapustniku se uvede s trenutkom njegove smrti (123. člen ZD), dedič po zapustniku pa je le tisti, ki je živ v trenutku uvedbe dedovanja (prvi odstavek 125. člena ZD). Po določbi 132. člena ZD preide pokojnikova zapuščina na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (prvi odstavek 145. člena ZD). S sklepom o dedovanju sodišče dediče razglasi ter ugotovi obseg zapustnikovega premoženja, ki je predmet dedovanja (prvi odstavek 214. člena ZD), dediči pa lahko tudi sporazumno predlagajo delitev zapuščine (tretji odstavek 214. člena ZD) ali o tem odločijo kasneje s pogodbo civilnega prava. Citirane zakonske določbe torej kažejo, da se šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju ugotovi, kdo je dedič po zapustniku in kdo prevzame njegovo premoženje, vse do takrat pa se vsi dediči štejejo za skupnost dedičev, ki z zapustnikovim premoženjem skupno upravlja in z njim razpolaga, s tem, da ima vsak od dedičev pravico, da se od zapustnikove smrti pa do zaključka zapuščinske obravnave odpove dedovanju po zapustniku (133. člen ZD). Skladno s tem zato za zapustnikove dolgove odgovarjajo dediči, razen tisti, ki se dedovanju odpovejo, in to do višine podedovanega premoženja (143. člen ZD).

9. Predmet dedovanja po zapustniku je tudi njegova dejavnost. Pravila in pogoje za prenos zapustnikove dejavnosti na dediče urejata dva zakona, in sicer ZGD-1 in ZDavP-2. ZGD-1 dopušča možnost, da podjetnikov dedič nadaljuje zapustnikovo podjetje. V četrtem odstavku 72. člena določa, da z nadaljevanjem zapustnikovega podjetja preidejo na njegovega dediča tako podjetje, kot tudi pravice in obveznosti zvezi s podjetjem. Podjetnikov dedič kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem pokojnega podjetnika, pogoj pa je, da se dedič vpiše kot podjetnik v register, skladno z določbami 74. člena ZGD-1. Dedič namreč mora, če želi nadaljevati z zapustnikovim podjetjem, Ajpes-u v roku treh mesecev po pravnomočnosti sklepa o dedovanju predložiti izjavo, da bo nadaljeval z zapustnikovim podjetjem. Če tega ne stori, Ajpes po uradni dolžnosti in na podlagi obvestila matičnega organa, da je podjetnik umrl, izbriše pokojnega podjetnika iz Poslovnega registra Slovenije (4. točka tretjega odstavka 75. člena ZGD-1).

10. Tem določbam smiselno sledijo tudi določbe ZDavP-2, le da se omejujejo na odgovornost pravnih naslednikov in oseb, ki upravljajo premoženje zapustnika (torej tudi do prokuristov) glede davčnih obveznosti. ZDavP-2 določa, da univerzalni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti in terjatve zapustnika, vendar pa je dolžan izpolniti davčne obveznosti zapustnika le do višine vrednosti podedovanega premoženja (drugi odstavek 48. člena ZDavP-2). Po sedmem odstavku 48. člena ZDavP-2, izpolnjuje oseba, ki upravlja zapustnikovo premoženje, tudi davčne obveznosti, ki nastanejo v zvezi z upravljanjem premoženja zapustnika v obdobju od trenutka uvedbe dedovanja do dejanskega prevzema premoženja s strani pravnih naslednikov, in sicer v breme premoženja oziroma prihodkov iz premoženja, ki ga upravlja. Za te obveznosti torej ne odgovarja ta oseba s svojim osebnim premoženjem, razen v primeru, ko sta izpolnjena dva kumulativno našteta pogoja, in sicer, če davčni organ ugotovi, da davek ni bil plačan in če premoženje oziroma prihodki iz premoženja, ki ga upravlja, ne zadostujejo za poplačilo davčne obveznosti, ker je upravljavec premoženja to premoženje prelil v svojo korist oziroma korist druge osebe na način, ki ni v skladu z ravnanjem dobrega gospodarstvenika.

11. V obravnavanem primeru med strankama ni spora, da je bil tožnik, skladno s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. D 240/2011 z dne 13. 3. 2014, razglašen za dediča po zapustniku. Iz tega sklepa je razvidno, da je zapustnik umrl dne 20. 1. 2011 ter da so bili kot zakoniti dediči po njem poklicani k dedovanju tožnik kot njegov sin, nadalje hči B.B., sinova C.C. in D.D. ter zapustnikova izvezakonska partnerica E.E., in to vsi z enakimi dednimi deleži, vsak do 1/5. V postopku so se dediči, razen tožnika, odpovedali dedovanju, vendar pa po tem, ko so jim bili priznani izločitveni zahtevki na zapustnikovem premoženju, oziroma so sklenili dedni dogovor. To je bil tudi razlog, da je bil za dediča po zapustniku razglašen tožnik, ki je, poleg ostalega, dedoval zapustnikovo dejavnost. Med strankama tudi ni sporno, da tožnik ni podal izjave o nadaljevanju zapustnikove dejavnosti po četrtem odstavku 72. člena ZGD-1 in je zato Ajpes po uradni dolžnosti izbrisal zapustnikovo dejavnost iz Poslovnega registra.

12. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pri svoji odločitvi izhajala iz predpostavke, da je tožnik univerzalni pravni naslednik po zapustniku, da je podedoval dejavnost zapustnika od njegove smrti do izbrisa iz registra in da zato odgovarja za v tem času nastale davčne obveznosti z vsem svojim premoženjem. Sodišče takim stališčem tožene stranke ne sledi, saj meni, da bi morala tožena stranka pri odločanju, poleg določb, na katere se sklicuje v izpodbijani odločbi, upoštevati tudi določbe ZD. Kot je bilo pojasnjeno že v prejšnjih točkah, namreč zapuščina zapustnika, torej tudi njegova dejavnost kot predmet dedovanja, preide na dediče s trenutkom smrti in s to zapuščino dediči upravljajo in z njo razpolagajo skupno, dokler ne odločijo o njeni delitvi in to bodisi že na zapuščinski obravnavi bodisi kasneje s sklenitvijo civilnopravnega posla. V danem primeru to pomeni, da je zapuščina pokojnega A.A. s trenutkom njegove smrti prešla na vseh pet njegovih dedičev in da so bili zato upravičeni z njo razpolagati in jo upravljati vse do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, po katerem je zapustnikovo dejavnost prevzel tožnik. Tožena stranka je torej s tem, ko je izhajala iz predpostavke, da je tožnik edini univerzalni dedič zapustnika in da je kot tak odgovoren za davčne obveznosti iz zapustnikove dejavnosti za čas po zapustnikovi smrti iz svojega lastnega premoženja, torej, ker ni izhajala tudi iz določb ZD, zmotno uporabila materialno pravo. Zmotno je zato stališče tožene stranke, da je tožnik postal nosilec vseh pravic in obveznosti v zvezi z zapustnikovo dejavnostjo v času od zapustnikove smrti do izbrisa dejavnosti iz registra. Dejstvo je namreč, da je po določbah 72. člena ZGD-1 mogoče dediča šteti kot tistega, ki nadaljuje zapustnikovo dejavnost le pod pogojem, da poda ustrezno izjavo, da bo nadaljeval zapustnikovo podjetje, česar pa tožnik ni storil. Taka izjava je namreč pogoj, da dedič nadaljuje z zapustnikovo dejavnostjo, da se na podlagi te izjave vpiše v register in šele nato odgovarja za opravljanje dejavnosti tako kot vsak samostojni podjetnik, torej z vsem svojim osebnim premoženjem. V obravnavanem primeru pa ni dvoma, da tožnik take izjave ni podal, kar pomeni, da je treba njegova ravnanja pri upravljanju premoženja zapustnika in izpolnjevanje davčnih obveznosti iz tega naslova ocenjevati v smislu sedmega odstavka 48. člena ZDavP-2, torej v breme zapustnikovega premoženja, oziroma v breme tožnikovega le, kolikor bi tožena stranka ugotovila, da sta bila izpolnjena oba taksativno našteta pogoja, ki jih določa ta zakonska določba. Sodišče meni, da je tožena stranka v tem obsegu dejansko stanje nepopolno ugotovila, saj bi morala oceniti vsebino tožnikovega ravnanja v času od zapustnikove smrti do izbrisa njegove dejavnosti iz registra, torej oceniti ali je bilo neplačilo davka posledica prelitja premoženja zapustnika v premoženje tožnika ali tretjih oseb in to na način, ki ni v skladu z ravnanjem dobrega gospodarstvenika. Šele, kolikor bi tožena stranka ugotovila, da je bil neplačani davek posledica takega ravnanja tožnika, bi lahko zahtevala, da za neporavnano davčno obveznost odgovarja tožnik s svojim osebnim premoženjem, sicer pa gre za obveznost, ki bremeni premoženje zapustnika. Dejanskega stanja v tej smeri torej tožena stranka ni raziskala in je zato ostalo nepopolno ugotovljeno.

13. Sodišče, poleg tega, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo in da ni v celoti ugotovila dejanskega stanja, ugotavlja, da svoje odločitve o tem, zakaj je seznam izvršilnih naslov štela kot izvršilni naslov, ni obrazložila, kot tudi ni obrazložila, zakaj se seznam glasi na tožnika, četudi se posamezni izvršilni naslovi glasijo na zapustnika. Tožnik je v tožbi sicer navajal, da seznam izvršilnih naslovov ni izvršilni naslov, vendar pa se sodišče s tem ne strinja. Po določbi 9. točke drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 je namreč eden od izvršilnih naslovov tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Seznam izvršilni naslovov je torej zbir več izvršilnih naslovov, kar pa samo po sebi pomeni, da se lahko glasi le na istega zavezanca, kot se glasijo posamezni izvršilni naslovi. V obravnavanem primeru se posamezni izvršilni naslovi v seznamu glasijo na zapustnika, le seznam kot celota pa na tožnika, pri tem pa tožena stranka ni pojasnila tega neskladja niti pojasnila na kakšen način in po kakšnem postopku je lahko obveznost zapustnika prenesla na tožnika, oziroma ni pojasnila, zakaj je posamezne izvršilne naslove vodila na ime zapustnika in ne na ime tožnika, glede na to, da zatrjuje, da je z dnem smrti zapustnika ta prevzel njegovo dejavnost, vse obveznosti pa so nastale kasneje. Posledično ostaja nepojasnjeno tudi vprašanje, zakaj o posameznih izvršilnih naslovih ni obveščala tožnika, kolikor ga je štela za tistega, ki je prevzel zapustnikovo dejavnost in mu dala tudi možnost, da se o njih izjasni ter zoper njih uporabi pravna sredstva. Njena odločitev torej v tem obsegu ni obrazložena, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3., 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.

K točki II izreka:

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal odvetnik.