Jedro

Okrožno sodišče v Ljubljani, kamor je tožnik vložil tožbo, se je s sklepom z dne 4. 8. 2015 izreklo za stvarno nepristojno ter po pravnomočnosti spis odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Tožniku je bil navedeni sklep vročen dne 24. 8. 2005. Po Okrajnem sodišču v Ljubljani je bil tožnik tudi pozvan na plačilo sodne takse s plačilnim nalogom z dne 9. 10. 2005 ter na vložitev pripravljalne vloge s pozivnimi listinami z dne 17. 12. 2015 ter hkrati poučen o tem, kdaj in v kakšnem roku naj to stori, da ga ne bo doletela pravna posledica, predpisana v določbi 453. člena ZPP v zvezi z določbo tretjega odstavka 452. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem sodišče prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za očitno pomoto tožnika, saj bi moral vedeti, da se zadeva obravnava pri Okrajnem sodišču v Ljubljani in je vložitev pripravljalne vloge na Okrožnem sodišču v Ljubljani pripisati njegovi neskrbnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 49,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2015 do plačila, v preostalem delu (za znesek 264,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2015 do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 49,48 EUR od 5. 1. 2015 do 21. 7. 2015) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 5,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Smiselno zoper zavrnilni del sodbe se laično pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep (pravilno sodbo) razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Navaja, da je sodišče vso vero poklonilo le tožencu ter mu verjelo, da je opravil izvršbi dne 14. 3. 2012 in izstavil obračun v višini 102,08 EUR, ter dne 16. 12. 2014 in izstavil obračun v višini 280 EUR, ni pa sledilo trditvi tožnika, da se druga izvršba z dne 16. 12. 2014 ni zgodila in je le goljufija tožene stranke. Tožena stranka namenoma ni poslala poročila in zapisnik o uspešnem izvršilnem dejanju dne 16. 12. 2014 tožniku, ker tega enostavno ni opravila. Tožena stranka je v roku 30 dni poslala le obračun na sodišče, ni pa ga poslala tožniku, ki tako ni mogel ugovarjati v predpisanem 8-dnevnem roku od prejema poročila. Tožnik je dobil sporen finančni obračun šele septembra 2015, poročila pa nikoli. Sodišče njegove vloge, ki jo je poslal na nepristojno sodišče,ne bi smelo upoštevati kot prepozne.

3. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP jo o pritožbi odločala višja sodnica posameznica.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in racionalizirajo ter reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve, oziroma je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

6. Res se na podlagi osmega odstavka 112. člena ZPP šteje, da je vloga, ki je bila poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, k pristojnemu sodišču pa je prispela po izteku roka, pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca ali očitni pomoti vložnika. V tožnikovem primeru pa to zakonsko določilo ni uporabno. Okrožno sodišče v Ljubljani, kamor je tožnik vložil tožbo, se je s sklepom P 1724/2015- I z dne 4. 8. 2015 izreklo za stvarno nepristojno ter po pravnomočnosti spis odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Tožniku je bil navedeni sklep vročen dne 24. 8. 2005. Po Okrajnem sodišču v Ljubljani je bil tožnik tudi pozvan na plačilo sodne takse s plačilnim nalogom z dne 9. 10. 2005 ter na vložitev pripravljalne vloge s pozivnimi listinami z dne 17. 12. 2015 ter hkrati poučen o tem, kdaj in v kakšnem roku naj to stori, da ga ne bo doletela pravna posledica, predpisana v določbi 453. člena ZPP v zvezi z določbo tretjega odstavka 452. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem sodišče prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za očitno pomoto tožnika, saj bi moral vedeti, da se zadeva obravnava pri Okrajnem sodišču v Ljubljani in je vložitev pripravljalne vloge na Okrožnem sodišču v Ljubljani pripisati njegovi neskrbnosti. Sodišče prve stopnje zato pravilno tožnikove pripravljalne vloge z dne 26. 12. 2015 kot prepozne ni upoštevalo.

7. Na podlagi prvega odstavka 163. člena ZPP mora sodišče o povrnitvi stroškov odločiti le na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Ker sodišče prve stopnje pripravljalne vloge tožnika z dne 26. 12. 2015, v kateri je priglasil stroške sodne takse, poštnine ter materialne stroške, ni upoštevalo, mu pravilno navedenih stroškov tudi ni priznalo.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka kot izvršitelj v postopku I 173/2010 opravila tri izvršilna dejanja. Neuspešno je bilo dejanje dne 2. 6. 2014, ki ga tožena stranka tožniku ni obračunala, za preostali dve opravljeni izvršilni dejanji, pa je tožena stranka v skladu s tarifo izvršiteljev sestavilo obračun izvršilnih stroškov. Za dne 14. 3. 2012 opravljeno prvo izvršilno dejanje je tožena stranka izstavila obračun za delo in stroške izvršitelja v znesku 102,08 EUR, za dne 16. 12. 2014 opravljeno izvršilno dejanje pa je tožena stranka izstavila obračun za delo in stroške izvršitelja v znesku 280,80 EUR. S pritožbeno navedbo, da tožena stranka izvršilnega dejanj dne 16. 12. 2014 ni opravila, pritožba izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Pritožbeno zatrjevanje o neprejemu poročila in zapisnika o izvršenem dejanju dne 16. 12. 2014 predstavlja pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

9. Odločitev prvega sodišča, ki tožniku ni priznalo zneska 382,88 EUR je materialnopravno pravilna, saj se je bila tožena stranka na podlagi določbe tretjega odstavka 38.c člena ZIZ za navedeni znesek upravičena poplačati iz položene varščine.

10. V postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ).