Jedro

Glede očitka tožnika, da je ga je davčni organ obtožil in spoznal za dolžnika brez javnega sojenja, sodišče pojasnjuje, da davčni organ v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti. Obveznost plačila torej ni bila naložena s strani davčnega organa, temveč s strani predlagatelja izvršbe, pri čemer pa v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju FURS) kot prvostopenjski davčni organ odločila, da se zoper dolžnika opravi davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri banki oz. hranilnici, to je glavnice v znesku 76,60 EUR in stroškov sklepa v višini 10,00 EUR. Obveznost dolžnika temelji na izvršilnem naslovu odločbi št. 720-148/2020/16 z dne 16. 4. 2020 Zavoda za prestajanje kazni zapora ..., ki je postala izvršljiva dne 1. 7. 2020. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi izhaja, da je Zavod za prestajanje kazni zapora ... v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) FURS-u poslal predlog za izterjavo denarne obveznosti. Ker dolžnik ni poravnal dolgovane obveznosti, je zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 treba začeti davčno izvršbo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa FURS navaja določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe (143. člen ZDavP-2) in izvršilne naslove, ko je davčni organ pristojen za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2) ter denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe (159. člen ZDavP-2) in omejitve pri davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke (prvi odstavek 160. člena ZDavP-2).

3. Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopenjski organ pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da se s prvostopenjskim sklepom tožnika terja za neporavnane obveznosti stroškov privedbe v skupnem znesku 76,60 EUR in stroškov izdaje sklepa 10,00 EUR ter pri tem določi način izterjave rubež pritožnikovih denarnih sredstev. Drugostopenjski organ ugotavlja, da izpodbijani sklep o davčni izvršbi vsebuje vse elemente, ki jih določa določba 151. člena ZDavP-2. Ob enem ugotavlja, da so bili skladno z zakonskimi določili v času izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj so obstajali veljavni izvršilni naslovi, ki se nedvomno glasijo na pritožnikovo ime in imajo potrdilo o izvršljivosti, pritožnik pa do dneva izdaje sklepa o davčni izvršbi svojih obveznosti ni poravnal. 4. Tožnik se z navedeno odločitvijo drugostopenjskega organa ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da ga FURS pred izdajo sklepa ni zaslišala v skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ter mu ni omogočila, da se izjavi o dejstvih kot to določa 146. člen ZUP, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. V skladu s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), ki mu daje pravico do poštenega sojenja, se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi sodišče ugotovilo, da je dolžnik. Ni bilo izvedenega javnega sojenja na sodišču v skladu s 24. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS) ter možnosti priprave obrambe in zagovora v skladu z 29. členom Ustave RS. 153. člen Ustave RS določa, da morajo biti zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo RS. Iz obrazloženega izhaja, da FURS tožnika ne more obtožiti in ga spoznati za dolžnika brez javnega sojenja in izvajanja dokazov v svojo korist. FURS naj upošteva 22. člen Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic ter 14. člen Ustave RS, ki zagotavlja enakost pred zakonom. Brez sodbe sodišča se želi poseči v zasebno lastnino dolžnika, ki jo ščiti 33. člen Ustave RS in prvi člen 1. Protokola h EKČP. V zvezi s tem se sklicuje na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Sklicuje se tudi na 23. in 3. člen Ustave RS ter opozarja, da FURS ni del sodne oblasti, zato ne more soditi državljanu. FURS ni upoštevala niti 5. člena ZDavP-2, ki določa, da mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločitve, pri tem pa mora z enako skrbnostjo ugotoviti tudi dejstva, ki so v korist zavezanca za davek ter v skladu s 6. členom ZDavP-2 pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov ravnati v skladu z načelom sorazmernosti. V postopkih FURS ni upoštevala najmanj naslednjih členov: 14., 23., 24., 25., in 33. člena Ustave RS, 6. člena EKČP, 1. člena Protokola h EKČP, 20., 21. in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, 5., 6., 155. in 160. člena ZDavP-2 ter 7., 8. in 9. člena ZUP. Naslovnemu sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Naslovnemu sodišču zato predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče v obravnavani zadevi presoja zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi št. št. DT-4933-65169/2020-3 z dne 24. 5. 2021 na dolžnikova denarna sredstva za izterjavo 76,60 EUR in stroškov sklepa v višini 10,00 EUR.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in utemeljen na zakonu, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tudi tožnik v tožbi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča. 9. V obravnavanem primeru gre za davčno izvršbo za izterjavo globe in stroškov postopka po zgoraj navedenem izvršilnem naslovu. Davčni organ začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom (143. člen ZDavP-2). V skladu z določbami ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, pa postopa tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova. Poleg izvršilnih naslovov, ki so našteti v 145. členu ZDavP-2 je izvršilni naslov tudi odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, če pa je izvršba na določeno premoženje omejena, je to premoženje ali premoženjska pravica predmet izvršbe v delu, ki presega zakonsko določene omejitve (prvi odstavek 144. člena ZDavP-2). Zoper sklep o davčni izvršbi je dopustna pritožba, ki ne zadrži začete davčne izvršbe, pri tem pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (prvi, tretji in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

10. Iz upravnega spisa in izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil izpodbijani sklep izdan na podlagi odločbe št. št. 720-148/2020/16 z dne 16. 4. 2020 Zavoda za prestajanje kazni zapora ... ki je postala izvršljiva dne 1. 7. 2020. 11. Sodišče ugotavlja, da so bili skladno s citiranimi zakonskimi določili v času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postal izvršljiv dne 1. 7. 2020, tožnik pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svoje obveznosti ni poravnal. Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2. Tožniku je bilo tudi pojasnjeno, da v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Naloga davčnega organa je le, da preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe.

12. Očitek tožnika, da s strani FURS-a ni bil zaslišan, na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati. V obravnavani zadevi gre za izvršitev pravnomočne in izvršljive odločbe Zavoda za prestajanje kazni zapora ... Tožniku je izpodbijani sklep bil vročen in je zoper njega pravočasno vložil pritožbo. Do tožnikovih pritožbenih ugovorov se je pritožbeni organ opredelil v obrazložitvi svoje odločbe in je tako po presoji sodišča tožnik imel vse možnosti navajati dejstva in dokaze. Glede očitka tožnika, da je ga je davčni organ obtožil in spoznal za dolžnika brez javnega sojenja, sodišče še pojasnjuje, da v obravnavanem primeru davčni organ v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti. Obveznost plačila torej ni bila naložena s strani davčnega organa, temveč s strani Zavoda za prestajanje kazni zapora ... (odločba se nanaša na plačilo stroškov privedbe na prestajanje kazni zapora), ki je kot predlagatelj izvršbe pri davčnem organu podalo predlog za izvršbo.

13. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori v zvezi s kršitvijo ustavnih in konvencijskih pravic. Tožnik namreč v tožbi zgolj na splošno in pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave RS, EKČP in Listine EU o temeljnih pravicah, pri čemer pa teh kršitev ne konkretizira (marveč zgolj navaja besedilo posameznih določb), zato jih sodišče ne more presoditi.

14. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče glavne obravnave v predmetni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker dejansko stanje ni sporno. Slednje bi bilo sporno v primeru, če ne bi bili izpolnjeni pogoji za davčno izvršbo v skladu z določili ZDavP-2 in kolikor bi tožeča stranka dolg poravnala. O predmetni zadevi je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso ESČP davčne zadeve ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP1. Sodišče je zato odločilo izven naroka in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št. 44759/98 z dne 12. julij 2001, točka 28, Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 37.