Jedro

S tem, ko delodajalec ne zagotovi plačila dodatka za sindikalno delo vsem sindikalnim zaupnikom, ki so organizirani pri sindikatu, ne omejuje sindikalne svobode in ne ovira dela sindikata, saj je dolžan po 103. a členu Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji zagotoviti plačilo dodatka le toliko sindikalnim zaupnikom, kolikor je organizacijskih enot.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje: - v točki I/ a izreka, razen v delu, ki se nanaša na tožnico V. U., - v prvi alineji točke I/b izreka, - v prvem odstavku točke I/c izreka in v prvem odstavku točke III izreka spremeni tako, da se pritožba tožnikov zoper odločitev sodišča prve stopnje v točkah II/1., II/2., II/3., II/4., II/5., II/6., II/7., II/8., II/9. in II/11. in drugem odstavku točke III zavrne in se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje, tožeče stranke pa krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeče stranke so dolžne povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 755,97 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, stroške odgovora na revizijo pa krijejo same.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice V. U. za plačilo dodatka k plači po 103.a členu Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPKD, Ur. l. RS, št. 45/94 in naslednji) za čas od januarja 2002 do avgusta 2006 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožbene zahtevke ostalih tožnikov za plačilo tega dodatka pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je sindikat pri toženi stranki organiziran po drugem principu, kot ga določa 103.a člen KPKD, saj ni organiziran po organizacijskih enotah, ampak poklicnih skupinah. O tem z delodajalcem ni bil dosežen konsenz, zato - razen V. U. - tožniki do dodatka za sindikalno delo niso upravičeni.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in tožbenim zahtevkom tudi ostalih tožnikov - razen I. G. – ugodilo. Odločitev o zahtevku V. U. je delno spremenilo v obrestnem delu za mesec januar in februar 2002, za katera je tek zamudnih obresti določilo do dneva, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico in v presežku obrestni del zavrnilo. Enako je višje obrestne zahtevke za navedena dva meseca zavrnilo tudi ostalim tožnikom. Zavrnitev zahtevka za obračun in izplačilo dodatka za čas od 1. 9. 2006 dalje je spremenilo tako, da je ta dodatek tožnikom, razen V. U., ki se ni pritožila in I. G., prisodilo tudi za obdobje od 1. 9. 2006 do 31. 10. 2006. V ostalem delu je zavrnitev tega dela zahtevka v sodbi sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo za obdobje, ki se nanaša na čas po 1. 11. 2006 zavrglo. Glede na spremenjen uspeh v sporu je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka.

3. Zoper ugodilni del sodbe sodišča druge stopnje (razen zoper del, v katerem sodišče druge stopnje revizije ni dopustilo) je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), saj je sodišče pri izdaji sodbe spregledalo v dokaznem postopku ugotovljeno dejstvo, da se je tožnica V. U. upokojila. O tem dejstvu obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med zapisnikom naroka za glavno obravnavo z dne 20. 9. 2006, kjer je podana izpoved priče R. (pravilno: P.) K. o tem. V zvezi z uporabo materialnega prava pa navaja, da je sodišče druge stopnje napačno interpretiralo določbe 103.a člena KPKD. Ta izrecno v zavodih z nad 130 zaposlenimi daje pravico do dodatka k plači tistim sindikalnim zaupnikom, ki delujejo v enotah s po več kot 20 zaposlenimi. Določba se sklicuje na organizacijsko strukturo zavoda, ki je ne določa sindikat, ampak pristojni organi zavoda. Tožena stranka ima po 9. členu Statuta devet organizacijskih enot. Svoboda sindikalnega organiziranja ni omejena, če tožena stranka sindikalnim zaupnikom, ki so organizirani po drugačnem principu (poklicih), ne priznava dodatka za sindikalno delo. Skuša le preprečiti možnost zlorab in neracionalnosti, saj bi v primeru povsem neodvisnega določanja števila sindikalnih zaupnikov v posameznem zavodu z večjim številom zaposlenih lahko prišlo do takšne situacije, ko bi prav vsak član sindikata bil hkrati tudi sindikalni zaupnik. Do dodatka po KPKD ima pravico predsednik sindikata ter toliko zaupnikov, kolikor je organizacijskih enot s po več kot 20 zaposlenimi, višina dodatka pa je odvisna od velikosti enote in omejena na največ 10 % osnovne plače. Glede na to, da se je sindikat pri toženi stranki organiziral po drugačnem principu in ne po organizacijskih enotah, bi se moral o plačilu sindikalnih zaupnikov dogovoriti s toženo stranko. Med sindikatom in toženo stranko v spornem primeru ni bilo dogovora niti glede tega, koga zastopajo posamezni sindikalni zaupniki niti glede višine dodatka. V kolikor je sindikat kulturnih in umetniških ustvarjalcev želel, da bi sindikalnim zaupnikom posameznih poklicnih skupin pripadale pravice po KPKD, bi moral sprožiti kolektivni spor. Napačno je zavzeto stališče po mnenju revizije tudi glede določbe, ki govori o tem, da ima sindikalni zaupnik pravico do dodatka tudi, če z vodstvom zavoda še ni podpisana pogodba o pogojih sindikata. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

4. Tožniki (razen tožnice I. G.) v odgovoru na revizijo navajajo, da je sodišče na začetku postopka določilo vrednost spornega predmeta in ga ni spreminjalo do konca postopka, njene spremembe in poprave pa tudi tožena stranka ni predlagala. Vrednost spora je bila za vsakega tožnika posebej določena tako, da ni presegala 1.000.000 SIT. Zato bi bilo potrebno revizijo zavreči. Glede očitka zmotne uporabe materialnega prava pa navaja, da besedilo kolektivne pogodbe ne določa, da bi bilo s pojmom enota mišljena le notranja organizacijska enota posameznega zavoda kot izraz o statusni organiziranosti zavoda. Pojem enote je potrebno razlagati v kontekstu pravice do svobodne sindikalne organiziranosti, ki je zajamčena z ustavo in mednarodnimi pogodbami. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je v pretežnem delu utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. V zvezi z ugovorom, da vrednost spornega predmeta za posameznega tožnika ne dosega zneska, nad katerim je revizija dovoljena, revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje kot vrednost spornega predmeta res označili prvotno, v tožbi navedeno vrednost, ker v izreku zapisanih zneskov nista sešteli (skupen znesek, ki ga vtožuje posamezen tožnik niti iz sodbe sodišča prve stopnje niti iz sodbe sodišča druge stopnje ni razviden). Vendar pa to ne pomeni, da je vrednost spora dejansko taka, kot je označena. Ker gre za denarno terjatev, pravilne vrednosti ni težko ugotoviti; seštevek vtoževanih zneskov pokaže, da za vsakega tožnika presega 4.172,93 EUR (1.000.000,00 SIT), zato je revizija v tem sporu v skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP dovoljena.

8. Z uveljavljanjem „bistvene kršitve določb pravdnega postopka“ po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana s tem, da je sodišče prve stopnje spregledalo v dokaznem postopku ugotovljeno dejstvo o upokojitvi tožnice V. U., revizija v resnici uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker se zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja očita sodišču prve stopnje, bi bilo mogoče to pomanjkljivost uveljaviti v pritožbi. Tožena stranka je to tudi poskušala, vendar je sodišče druge stopnje pritožbeni ugovor utemeljeno zavrnilo kot pritožbeno novoto (zadnji odstavek na 22. strani obrazložitve – list. št. 177). Sicer pa ne v sodbi sodišča prve stopnje ne v sodbi sodišča druge stopnje ni nikakršnega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izpovedbah v postopku in med samimi izpovedbami, saj sodišči dejstva, ki ga tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, (logično) niti nista ugotavljali. Ker revizija odločitev o zahtevku tožnice V. U. izpodbija le iz tega razloga, jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrnilo.

9. Utemeljen pa je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava.

10. Tožena stranka je javni zavod z več kot 130 zaposlenimi. Po četrtem odstavku 103.a člena KPKD ima v zavodih z nad 130 zaposlenimi, kjer organizacijska struktura zavoda zahteva več sindikalnih zaupnikov, pravico do dodatka več zaupnikov (predsednik sindikata zavoda 20 % in toliko zaupnikov, kolikor je enot s po več kot 20 zaposlenimi v skladu z merili v prvem odstavku, vendar ne več kot po 10 %). Po 9. členu Statuta ima tožena stranka devet organizacijskih enot. Kot izhaja iz ugotovljenih dejstev, je pri toženi stranki sindikat organiziran tako, da posamezni sindikalni zaupnik zastopa določeno poklicno skupino oziroma poklic (npr. skupino za zvok, skupino snemalcev in asistentov, skupino TV montaža itd.), tako da je sindikalnih zaupnikov več kot devet. 11. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da četrti odstavek 103.a člena KPKD ne zavezuje sindikata, da se organizira glede na organizacijsko strukturo delodajalca, torej po organizacijskih enotah, saj je organizacija sindikata njegova avtonomna pravica, zagotovljena z Ustavo (76. člen). To pomeni, da ima sindikat pri delodajalcu pravico, da se organizira po poljubnem principu. Nadalje ima sindikat, ki svojo funkcijo opravlja preko svojih predstavnikov, v skladu s Konvencijo MOD št. 87 o sindikalni svobodi in zaščiti sindikalnih pravic pravico svobodno izbirati svoje predstavnike. Po 207. členu ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002) mora delodajalec sindikatu zagotoviti pogoje za hitro in učinkovito opravljanje sindikalnih dejavnosti v skladu s predpisi, s katerimi se varujejo pravice in interesi delavcev. Delodajalec je dolžan sindikatu omogočiti dostop do podatkov, ki so potrebni pri opravljanju sindikalne dejavnosti in sindikata ne sme ovirati pri organizaciji in tudi ne pri delovanju.

12. Tožena stranka sindikata pri organiziranju ni ovirala in ni oporekala principu, po katerem se je organiziral ter izbiri sindikalnih zaupnikov. Vprašanje pa je, ali s tem, ko dodatka za sindikalno delo ne priznava vsem sindikalnim zaupnikom, ker njihovo število presega število organizacijskih enot, ovira sindikalno delovanje. Prepoved oviranja sindikalnega dela je vsebovana v poglavju „Pogoji za sindikalno delo“ in sicer v členih 3 do 6 KPKD. S kolektivno pogodbo je prepovedano omejevanje delovanja sindikata, ki se izkazuje v dajanju pobud, predlogov, zavzemanju stališč in postavljanju zahtev pristojnim organom, z odločitvami v zavodu (3. člen KPKD). Sindikatu morajo biti na voljo podatki o vseh vprašanjih, o katerih odločajo organi upravljanja in pooblaščeni delavci in ki se nanašajo na socialnoekonomski in delovni položaj ter pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev iz dela in delovnega razmerja; omogočeno mu mora biti sodelovanje v vseh postopkih odločanja o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev iz delovnega razmerja in na vseh sejah organov zavoda (4. člen KPKD). Pristojni organi so dolžni sindikatu omogočiti sodelovanje na sejah organov, ko odločajo o reševanju individualnih sporov iz dela in delovnega razmerja (5. člen KPKD). Da bi bila kršena katera od teh pravic sindikata in da bi bilo v zvezi s temi pravicami ovirano njegovo delovanje, sodišče ni ugotovilo.

13. Zavzelo pa je stališče, da je tožena stranka ovirala delovanje sindikata z odklanjanjem plačila dodatka za sindikalno delo sindikalnim zaupnikom, ki da ga je potrebno uvrstiti med pogoje za delovanje sindikata oziroma sindikalnih zaupnikov. To stališče je materialno pravno zmotno. Med pogoje za sindikalno delo – kot izhaja iz 6. člena KPKD, zlasti prve alineje, sicer sodijo tudi določena materialna sredstva, vendar pa dodatka k plači za sindikalno delo ni med njimi. Tudi, če bi uvrstili dodatek za sindikalno delo med pogoje za delovanje sindikata, pa delodajalcu ne bi mogli očitati oviranja tega delovanja, če bi odklonil plačilo dodatka večjemu številu sindikalnih zaupnikov, kot jih predvideva KPKD.

14. Tožena stranka ne oporeka pravici sindikalnih zaupnikov do dodatka za sindikalno delo, utemeljeno pa se ne strinja s tem, da je dolžna ta dodatek plačati v večjem obsegu, kot ga določa KPKD. Določba 103.a člena KPKD je jasna. Če organizacijska struktura zavoda zahteva več sindikalnih zaupnikov, ima pravico do dodatka več zaupnikov, in sicer predsednik sindikata in toliko zaupnikov, kolikor je enot s po več kot 20 zaposlenimi. Iz te določbe po eni strani ne izhaja, da lahko sindikat imenuje le toliko sindikalnih zaupnikov, kot je organizacijskih enot, vendar pa po drugi strani tudi ne, da je dolžan delodajalec zagotoviti dodatek vsem sindikalnim zaupnikom, ki pri njem delujejo v okviru organiziranega sindikata. Iz določbe izhaja le dolžnost delodajalca, da zagotovi dodatek tolikšnemu številu sindikalnih zaupnikov, kot je organizacijskih enot. Podobno tudi iz določbe tretjega odstavka 103. a člena KPKD, ki se nanaša na zavode s 70 do 130 zaposlenimi, jasno izhaja, da imata v primeru, ko organizacijska struktura zavoda zahteva več sindikalnih zaupnikov, pravico do dodatka le dva: predsednik sindikata in en zaupnik (čeprav jih je lahko tudi več).

15. S tem, ko delodajalec ne zagotovi plačila dodatka za sindikalno delo vsem sindikalnim zaupnikom, ki so organizirani pri sindikatu, ne omejuje sindikalne svobode in ne ovira dela sindikata, saj je dolžan po 103. a členu KPKD zagotoviti plačilo dodatka le toliko sindikalnim zaupnikom, kolikor je organizacijskih enot. 16. Po petem odstavku 103. a člena KPKD ima sindikalni zaupnik pravico do dodatka tudi, če z vodstvom zavoda še ni podpisana pogodba o pogojih za delo sindikata. Ta določba se lahko uporabi le v primeru, če je število sindikalnih zaupnikov enako številu organizacijskih enot ali v primeru, ko sindikat določi tiste zaupnike, ki so glede na število organizacijskih enot upravičeni do dodatka. Ker je pri toženi stranki več sindikalnih zaupnikov, kot organizacijskih enot in ker noben od tožnikov (razen V. U.) ni izkazal, da je do dodatka upravičen prav on (situacijo bi bilo mogoče rešiti z dogovorom med sindikatom in delodajalcem, katerim devetim zaupnikom pripada dodatek oziroma eventualno kako se dodatek za delo devetih sindikalnih zaupnikov razdeli med vse delujoče), je sodišče prve stopnje njihove zahtevke utemeljeno zavrnilo.

17. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je dodatek za sindikalno delo prisodilo vsem tožnikom (razen I. G.), je revizijsko sodišče glede na navedeno na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje v obsegu, razvidnem iz izreka sodbe spremenilo tako, da je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, je spremenilo tudi izrek o stroških postopka (prvi odstavek III. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje) tako, da tožniki krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

18. Tožena stranka je z revizijo uspela, zato so ji tožniki nerazdelno dolžni povrniti priglašene stroške v višini 1.350 točk za revizijo, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 619,65 EUR, povečano za 20 % DDV in 2% materialnih stroškov pa 755,97 EUR. Stroške odgovora na revizijo krijejo sami.