Jedro

Glede na konkretne okoliščine predmetne zadeve, kot tudi pravne ureditve spletnih iger na srečo v EU je tožnike šteti za potrošnike v okviru člena 15 Uredbe.

Tožniki za opravljanje dejavnosti iger na srečo niso registrirani, torej igranje pokra pravno ni mogoče ovrednotiti kot njihovo poklicno dejavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke, da za sojenje v zadevi ni pristojno sodišče Republike Slovenije.

Tožena stranka s pritožbo izpodbija sklep v celoti iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbija zaključek sodišča, da se storitve tožene stranke opravljajo v Republiki Sloveniji, saj gre za storitve spletnega igralništva. Tožena stranka v Sloveniji (niti kje drugje na svetu) nima nobene podružnice, storitve v celoti opravlja na Malti, tam je registrirana, tam so njeni večinski lastniki in tam delujejo vsi zaposleni. Na Malti ima tožena stranka vso strojno in programsko opremo, strežniki se nahajajo deloma na Malti, deloma v C., na Malti ima odprte tudi vse bančne račune, nenazadnje pa se tam dajejo tudi nalogi za prenos sredstev na bančne račune njenih strank. Poleg tega je sodišče pri določitvi izpolnitvenega kraja uporabilo slovensko pravo, saj je določilo, da je denarna obveznost prinosnina, kar je v nasprotju s Splošnimi pogoji tožene stranke, po malteškem pravu pa se denarne obveznosti izpolnjujejo v kraju prebivališča dolžnika. Izpolnitveni kraj tako ni v Republiki Sloveniji. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da izreče sodišče Republike Slovenije za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Po členu 15 Uredbe Sveta ES št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah z dne 22.12.2000 (v nadaljevanju: Uredba) se v zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti ( potrošnik

), pristojnost določi brez poseganja v določbi člena 4 in 5 predmetne Uredbe, to je po (splošnih) določbah o pristojnosti sodišč. Potrošnik tako lahko v primeru, da gre za pogodbo o prodaji blaga na obroke (15.a) ali če gre za pogodbo o posojilu z obročnim odplačevanjem ali drugo obliko posojila za financiranje prodaje blaga (15.b) ali v vseh drugih primerih, če je bila pogodba sklenjena z osebo, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali če na kakršenkoli način usmerja to svojo dejavnost v to državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico, pogodba pa spada v okvir te dejavnosti (15.c).

Sodišče prve stopnje je zaradi registracije tožnikov kot profesionalnih igralcev pokra na nekaterih spletnih straneh in njihovih visokih zaslužkov iz tega naslova, izključilo uporabo člena 15 Uredbe. Zaključek je materialnopravno zmoten. Že zgoraj citirana določba pojasnjuje, koga je mogoče v smislu Uredbe šteti za potrošnika, kar je sicer identično pojmovanju tako nacionalnega kot prava EU nasploh. Potrošnik je oseba, ki deluje v namene, ki ne sodijo v okvir njene poslovne ali poklicne dejavnosti (prim. 2. točka 1. člena Direktive 1999/44/ES o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij, drugi odstavek 1. člena Zakona o varstvu potrošnikov). Odločilno je torej, ali so tožniki spletni poker igrali kot svojo poklicno dejavnost. Slednjemu ni mogoče pritrditi. Poker sicer zajema različne veščine, kot so psihološke, sociološke in matematične, zato je uspeh vsekakor odvisen tudi od sposobnosti igralca, vendar je uspeh odvisen tudi od sreče, zato jo gre še vedno obravnavati kot posebno igro na srečo (prim. Dženeta Cizelj: Slovenija - popolnoma liberaliziran trg spletnega pokra, PP letnik 2008, št. 45, str. 16). Tožniki za opravljanje dejavnosti iger na srečo niso registrirani, torej igranje pokra pravno ni mogoče ovrednotiti kot njihovo poklicno dejavnost. V konkretni zadevi pa tudi iz Splošnih pogojev tožene stranke izhaja, da je sodelovanje pri spletnih igrah zasebne in ne profesionalne narave (točka 8).

Namen člena 15 Uredbe je v varstvu potrošnika kot šibkejše stranke, ki lahko toži pred domačim sodiščem. Da so bili tožniki v takšnem podrejenem položaju v odnosu do tožene stranke izhaja tudi iz dejstva, da so lahko k spletnim igram, ki jih nudi tožena stranka, pristopili le pod pogojem, da so sprejeli njene vnaprej in enostransko dololočene Splošne pogoje. Nenazadnje pa je tudi iz (sistemske) ureditve spletnih iger na srečo v EU zaključiti, da velja igralce obravnavati kot potrošnike. Prirejanje iger na srečo je strogo nadzorovano, saj se ta pri njihovem izvajanju na nacionalni ravni opravlja tako v obliki kontrole prireditelja, določanja vrst in obsega iger na srečo, kot tudi prek varstva igralca na srečo, to je potrošnika (prim. Janja Bedrač: Prirejanje iger na srečo v EU, PP letnik 2005, št. 2, str. 22 in Janja Hojnik: Vpliv prava ES na čezmejne igre na srečo, PP letnik 2006, št. 38, str. 6). Sodišče EU je večkrat obravnavalo omejitveno zakonodajo držav članic pri prirejanju spletnih iger na srečo tudi v luči prostega pretoka storitev. V zadevah Sporting Exchange Ltd (C-203/08) ter Ladbrokes Betting & Gaming Ltd in Ladbrokes International Ltd (C-258/08) je potrdilo odločitev velikega senata iz leta 2009 v zadevi Liga Portuguesa de Futebol Profissional in Bwin International, C-42/07, da je prepoved ponujanja spletnih iger na srečo v skladu s svobodo opravljanja storitev iz 56. člena Pogodbe o delovanju EU. Sodišče je namreč videlo prednost take omejitvene zakonodaje v zagotovitvi nadzorovanega in zanesljivega sistema, s čimer se preprečuje, da bi se igre prirejale v goljufive in kaznive namene, s tem pa se zavaruje tudi potrošnike. V primeru spletnih iger na srečo namreč ni neposrednega stika med gospodarskim subjektom in potrošnikom, zato te vključujejo drugačna in večja tveganja od klasičnih iger na srečo (prim. Katarina Vatovec, Potrjena sodna praksa Sodišča EU s področja spletnih iger na srečo, PP letnik 2010, št. 25, str. 36 in Omejitvena zakonodaja države članice na področju spletnih iger na srečo - omejitev svobode opravljanja storitev?, PP letnik 2009, št. 37, str. 24). Glede na konkretne okoliščine predmetne zadeve, kot tudi pravne ureditve spletnih iger na srečo v EU je torej jasno, da je tožnike šteti za potrošnike v okviru že obravnavanega člena 15 Uredbe.

Za uporabo 15. člena je izpolnjen tudi pogoj pod točko (c), saj je tožena stranka usmerjala svojo dejavnost Republiko Slovenijo (državo članico), pogodba, sklenjena s tožniki, pa sodi v okvir te dejavnosti. Obstoj tega pogoja je pritožbeno sodišče presojalo v luči kriterijev, ki jih je sodišče EU oblikovalo v zadevi Pammer in H. A. (prim. Verica Trstenjak, Uredbi Bruselj I in Bruselj IIa: Novejša sodna praksa sodišča EU, Civilnopravna sodniška šola, Portorož, 16.-18.3.2011). Spletna stran, preko katere tožena stranka ponuja svoje storitve, ima končnico „com“, kar nakazuje na njeno mednarodno uporabnost oziroma dostopnost, jezik spletne strani je angleški, kar je sicer eden izmed uradnih jezikov Malte, vendar tudi sicer najbolj razširjen tuj (drugi oziroma učeni) jezik na svetu, predvsem pa spletna stran izrecno omogoča, da se na njej registrirajo osebe, ki imajo prebivališče v Republiki Sloveniji.

Četudi se je sodišče pri svoji odločitvi oprlo na 15. člen Uredbe, pa bi bila pristojnost sodišča RS podana tudi na podlagi splošne določbe 5. člena Uredbe. Ta v 1.b odstavku določa, da se kot kraj izpolnitve, v primeru pogodb o storitvah, šteje tisti kraj, kjer se opravlja (karakteristična) storitev (s tem pa je določeno tudi pristojno sodišče). Tožena stranka v pritožbi izpostavlja številne navezne okoliščine, na podlagi katerih naj bi se določilo kraj opravljanja storitve, vendar spregleda, da gre za storitev spletnega igralništva, torej se storitev opravlja v vseh državah, kjer tožena stranka to storitev ponuja, torej tudi v Republiki Sloveniji.

Nenazadnje pa je treba opozoriti, da je podlaga tožbenega zahtevka verzija, pa tudi odškodninska odgovornost tožene stranke (za izgubljeni dobiček). Pristojnost sodišča za delikte se skladno s 3. odstavkom 5. člena Uredbe določi po kraju, kjer je prišlo ali grozi škodni dogodek, to pa je zopet Republika Slovenija, saj imajo oškodovanci v tej državi članici prebivališče, tožba pa meri na reparacijo zmanjšanja njihovega premoženja.

Sodišče druge stopnje je tako izpodbijani sklep potrdilo, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov (2. točka 365. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku).