Jedro

V obravnavani zadevi ni sporen vpis tožnika v evidenco volilne pravice, sporno je, ali so v tej evidenci pravilno obdelani podatki o odvzemu volilne pravice tožniku, kar je podlaga za sestavo volilnih imenikov.

Med strankama ni sporno, da je bila tožniku na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v celoti odvzeta volilna pravica. To po presoji sodišča pomeni, da je bilo v času odločanja v upravnem sporu o predhodnem vprašanju, ali je tožnik sposoben izvrševati volilno pravico, že odločeno na matičnem (civilnem) področju in da upravno sodišče ne sme sàmo reševati tega vprašanja kot predhodnega, ampak mora ob smiselni razlagi 13. člena Zakona o pravdnem postopku, za podlago svoje odločitve vzeti odločitev, ki jo je sprejelo Okrožno sodišče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za vpis v evidenco volilne pravice ter za vpis v volilni imenik za uresničevanje volilne pravice (1. točka izreka) in odločila, da v tem postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožniku, kot je to razvidno iz izpisa iz evidence volilne pravice, na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu št. N 43/2017 z dne 14. 7. 2017, ki je pravnomočen, v celoti odvzeta volilna pravica. V navedeni zadevi je sodišče sprejelo stališče, da tožnik ni sposoben poskrbeti za svoje pravice in koristi, zaradi česar je podaljšalo roditeljsko pravico njegovemu očetu A.A. Ker pa je presodilo, da ni sposoben razumeti niti pomena, namena in učinkov volitev, mu je odvzelo tudi volilno pravico. Glede na navedeno obstaja podlaga za vpis odvzema volilne pravice v evidenci volilne pravice. Tožena stranka je še pojasnila, da upravni organ ponovno priznanje aktivne in pasivne volilne pravice (na podlagi pravnomočne odločbe sodišča) po uradni dolžnosti vpiše v evidenco volilne pravice.

2. Tožnik zoper navedeno odločbo vlaga tožbo, v kateri ob sklicevanju na Ustavo, Evropsko konvencijo za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) in Mednarodno konvencijo o pravicah invalidov (v nadaljevanju MKPI). Navaja, da imajo vsi invalidi ustavno pravico voliti. Opozarja, da je nemško Ustavno sodišče v skladu z odločitvami Evropskega sodišča za človekove pravice in Organizacije združenih narodov dne 15. 4. 2019 z začasno odredbo odločilo, da morajo biti volilni imeniki za volitve Evropskega parlamenta popravljeni tako, da bodo lahko glasovali tudi vsi invalidi, ki jim je bila odvzeta volilna pravica. Meni, da je izpodbijana odločba nezakonita in protiustavna, saj krši z Zakonom o izenačevanju možnosti invalidov in Ustavo zavarovano volilno pravico. Glede na določbe Ustave, MKPI in 3. člena Protokola št. 1 EKČP naj bi bila tudi diskriminatorna, bila pa naj bi tudi v nasprotju s pravom EU (sklicuje se na Listino pravic EU o prepovedi diskriminacije in volilni pravici). Glede na navedeno meni, da je razlaga 7. člena Zakona o volitvah v državni zbor (v nadaljevanju ZVDZ), da se volilna pravica lahko odvzame s sodno odločbo, neustavna. Navaja, da je skladno z neposredno uporabljivo MKPI edina ustavno skladna razlaga lahko le taka, da upravne enote v volilni imenik vpišejo vse državljane, vključno s tistimi, ki jim je bila volilna pravica odvzeta. Pojasnjuje še, da je po Kodeksu dobrih praks Sveta Evrope protiustavno tudi sklicevanje na nepristojnost enega od sodišča v državi, zato naj bi bila protiustavna morebitna odločitev Upravnega sodišča, da bi moral tožnik na Okrožno ali Okrajno sodišče. 3. Tožba ni utemeljena.

4. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik v evidenco volilne pravice vpisan s pravimi podatki. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

5. V obravnavani zadevi ni sporen vpis tožnika v evidenco volilne pravice,1 sporno je, ali so v tej evidenci pravilno obdelani podatki o odvzemu volilne pravice tožniku (sedma točka drugega odstavka 4. člena ZEVP-2), kar je podlaga za sestavo volilnih imenikov (prvi odstavek 20. člena ZEVP-2). Zato je predhodno vprašanje za odločitev o tej zadevi obstoj ustrezne pravne podlage za navedeni odvzem volilne pravice.

6. Skladno s prvim odstavkom 7. člena Zakona o volitvah v državni zbor (v nadaljevanju ZVDZ) ima pravico voliti in biti voljen za poslanca državljan RS, ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let starosti. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka pravice voliti in biti voljen nima državljan RS, ki je dopolnil 18 let starosti, pa mu je bila zaradi duševne bolezni, zaostalosti ali prizadetosti popolnoma odvzeta poslovna sposobnost ali podaljšana roditeljska pravica staršev ali drugih oseb čez njegovo polnoletnostjo ter ni sposoben razumeti pomena, namen in učinkov volitev. Merilo za odvzem volilne pravice je upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS U-I 346/02 torej jasno postavil zakonodajalec v drugem odstavku zgoraj citiranega 7. člena ZVDZ. Kriterij za omejitev je ugotovitev, da tisti, ki mu je bila odvzeta poslovna sposobnost ali podaljšana roditeljska pravica, resnično ni sposoben razumeti pomena in namen ter učinkov volitev. Torej je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi nesposobnost osebe izvrševati volilno pravico.

7. Med strankama ni sporno, da je bila tožniku na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu št. N 43/2017 z dne 14. 7. 2017 v celoti odvzeta volilna pravica. To po presoji sodišča pomeni, da je bilo v času odločanja v upravnem sporu o predhodnem vprašanju, ali je tožnik sposoben izvrševati volilno pravico, že odločeno na matičnem (civilnem) področju in da upravno sodišče ne sme sàmo reševati tega vprašanja kot predhodnega, ampak mora ob smiselni razlagi 13. člena Zakona o pravdnem postopku2 v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, za podlago svoje odločitve vzeti odločitev, ki jo je sprejelo Okrožno sodišče v Novem mestu. Gre namreč za načelo vezanosti, ki temelji na učinkih pravnomočnosti aktov, ki jih izdajajo pristojni organi vsak na svojem področju, kar velja po ZUS-1 brez izjeme.3

8. Zato niso utemeljeni tožbeni ugovori v zvezi z vpisom tožnika v volilni imenik in s popravo evidence volilne pravice na način, da bi glede na navedeno sodno prakso nemškega ustavnega sodišča in določbe citiranih konvencij lahko glasovali vsi invalidi, tudi tisti z intelektualno invalidnostjo. Pri tem se sodišču po obrazloženem pri obravnavanju tožbe tudi ni postavilo vprašanje skladnosti uporabljenih določb ZVDZ in ZEVP-2 z Ustavo. Zato ni ravnalo po njenem 156. členu, skladno s katerim mora sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Sodišče še pojasnjuje, da bo o morebitni vrnitvi odvzete volilne pravice odločalo sodišče v nepravdnem postopku za prenehanje podaljšane roditeljske pravice.

9. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 10. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za spor o zakonitosti aktov volilnih organov, je sodišče odločalo na seji (četrti odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Iz prvega odstavka četrtega člena Zakona o evidenci volilne pravice (v nadaljevanju ZEVP-2) je razvidno, da se v evidenco volilne pravice po uradni dolžnosti vpiše vsak volivec ali volivka. 2 Ta se glasi: "Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno." 3 Glej Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, strani 315 in 316, točka 3.