Jedro

Če znaša glavnica obveznosti kot posebnega pogoja v pogojni obsodbi le 7.000,00 SIT, zakonske zamudne obresti pa sicer tečejo od 13.11.1993 dalje, je primerneje dati obsojencu novi rok za izpolnitev te obveznosti, saj bi sicer moral obsojeni zaradi preklica pogojne obsodbe za devet mesecev v zapor.

Izrek

Pritožbi obsojenega M. S. se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se pogojna obsodba n e p r e k l i č e ; obsojenemu M. S. se v okviru pogojne obsodbe določi novi rok za plačilo odškodnine oškodovanemu P. R. najkasneje do 1. 11. 2000.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila preklicana pogojna obsodba, izrečena v pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje z dne 1. 10. 1998, opr. št. K 505/95-33, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 5. 2. 1999, opr. št. Kp 400/98, in izrečena v njej določena kazen 9 mesecev zapora. Obsojeni je bil oproščen plačila stroškov preklicnega postopka. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obsojeni z laično pritožbo smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je njeno spremembo ter določitev novega roka za plačilo obveznosti do oškodovanca namesto preklica pogojne obsodbe. Pritožba je utemeljena. Čeprav je bil obsojeni pravilno obveščen o seji senata, na kateri je bilo odločeno o preklicu pogojne obsodbe, pa ni prezreti opravičljivega vzroka za njegov izostanek, saj je dokazano, da je bil že dne 29. 3. 2000 na prestajanju kazni zapora. Zato na seji ni mogel navesti svojega stališča glede preklica pogojne obsodbe. Svojih trditev, da je oškodovancu že v preteklosti hotel plačati naloženo odškodnino, pa niti on niti oškodovančeva žena denarja nista hotela sprejeti, sicer ni z ničemer dokazal. Ker pa gre za sorazmerno nizek znesek glavnice 7.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 1993 do plačila, mu sodišče druge stopnje s spremembo izpodbijane sodbe daje priložnost, da se izogne odhodu v zapor, če najkasneje do 1. 11. 2000 plača oškodovancu P. R. dolžno odškodnino. Sicer plačilo te odškodnine sodišču prve stopnje ne pride v poštev, pač pa samo oškodovancu. Sodišče druge stopnje zato obsojenemu svetuje, naj denar nakaže oškodovancu po pošti na naslov B., C., sodišče prve stopnje pa naj nato predloži potrdilo o nakazilu. Samo na tak način bo preprečil ponovno uvedbo postopka za preklic pogojne obsodbe. Obsojenega je v kazenskem postopku pred sodiščem prve stopnje, v katerem je bila izrečena pogojna obsodba, po uradni dolžnosti zagovarjal odvetnik B. N. iz C.. V postopku za preklic pogojne obsodbe obvezna obramba po zagovorniku ni predvidena. Razen tega je tedanji zagovornik prenehal biti odvetnik. Če bo prišlo do ponovne uvedbe postopka za preklic pogojne obsodbe, si bo moral obsojeni zagovornika sam najeti. Zato sodišče druge stopnje o tem pritožbenem postopku ni nikogar obveščalo, kakor je to sicer predlagal v pritožbi. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi obsojenčevega pritožbenega uspeha je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka.