Jedro

Obstoj dveh pravočasnih konkurenčnih denacionalizacijskih zahtevkov, ki se nanašata na vračanje istega premoženja, pomeni, da je okoliščina, na katero se predlog za obnovo nanaša, verjetno izkazana. Ker je za odločanje o obeh zahtevkih pristojen isti organ, premoženje pa je bilo podržavljeno po predpisih, ki jih določa ZDen in je ta v obeh primerih podlaga za odločanje, so podani tudi pogoji za združitev postopkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Sekretariata za gospodarstvo občine z dne 5.7.1993, s katerim je organ prve stopnje dovolil obnovo postopka za denacionalizacijo končanega z odločbo organa prve stopnje z dne 9.3.1993 v zadevi vrnitve premoženja M.S. in tožniku in hkrati dovolil odložitev izvršitve navedene odločbe, dokler se ne odloči o obnovi postopka, in zoper sklep z isto opravilno številko o združitvi postopkov v navedenih zadevah. Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da je iz izpiska iz zemljiške knjige z dne 3.12.1992 za vložek št. 243 razvidno, da je bila leta 1937 lastnica parcel, ki so bile predmet vračanja v postopku, D.A. roj. U. in, da je bilo tej lastnici v letu 1946 isto premoženje odvzeto z odločbo z dne 31.1.1946 v korist FLRJ, kasneje pa preneseno na kmetijski sklad Ministrstva za kmetijstvo LRS. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za vložek številka 299 iste k.o. je tudi razvidno, da je bilo za isto premoženje na podlagi odločbe Komisije za agrarno reformo Tajništva za gospodarstvo OLO z dne 31.3.1955 vknjižena lastninska pravica v korist A.S. in M.S., po njiju pa sta ga podedovala M.S. in tožnik vsak do ene polovice. Iz arondacijskih odločb Skupščine občine izhaja, da je bilo isto premoženje, ki je bilo prej podržavljeno A.D. roj. U., leta 1964 in 1965 z arondacijo podržavljeno M.S. in tožniku. Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93) ne ureja primera, kako odločati, ko je bilo isto premoženje večkrat podržavljeno na način iz 3., 4. in 5. člena ZDen in ko zahteva vrnitev takega premoženja več upravičencev, ki pa morajo vsi imeti položaj upravičenca. Pri odločanju glede vprašanja, komu vrniti lastninsko pravico ali lastninski delež in komu dati le odškodnino, tožena stranka meni, da je treba upoštevati določbo 1. odstavka 6. člena ZDen, ki napotuje na uporabo splošnih premoženjskih predpisov, na stvarnopravna in obligacijska pravila. Zakon o obligacijskih razmerjih v svojem 12. členu nalaga spoštovanje vestnosti in poštenja, zato tožena stranka meni, da je treba vzpostaviti lastninsko pravico tistemu upravičencu, ki mu je bilo premoženje časovno prvemu podržavljeno, medtem ko drugemu upravičencu pripada odškodnina po določbah ZDen. Zato je bilo potrebno postopka, tistega, v katerem nastopa kot upravičenka A.D. in drugega, v katerem sta upravičenca P. in M.S., združiti v en sam postopek in bo po izvedenem postopku potrebno ugotoviti upravičence in način vračila nacionaliziranega premoženja. Glede na to, da so imeli vložniki zahteve za denacionalizacijo premoženja upravičenke A.D.U. pravico udeleževati se postopka uvedenega v korist M.S. in P.S. zaradi varovanja svojih pravic in pravnih koristi in jim je bilo kljub dopisu M.A. z dne 5.12.1992 to onemogočeno, je podan razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Zato sta uvodoma navedeni sklep organa prve stopnje o dovolitvi obnove in o odložitvi izvršitve odločbe o denacionalizaciji, in sklep o združitvi zadev v en postopek, pravilna in na zakonu utemeljena. V obnovljenem postopku bo potrebno odpraviti pomanjkljivosti, ki izhajajo iz neupoštevanja pravil postopka in iz nepopolnega in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter povabiti v postopek Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki je postal stranka v postopku denacionalizacije in zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini, ki so po 74. členu zakona o zadrugah (v nadaljevanju: ZZad, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) ter 14. členu zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju: ZSKZ, Uradni list RS, št. 10/93) postala lastnina RS. V njenem imenu in za njen račun namreč navedeni sklad gospodari po zakonu, in ne občina, ki je v obravnavani zadevi dajala izjavo volje. Glede na to, da je bilo z odločbo z dne 9.3.1993 določeno kot zavezanec podjetje, ki že od konca 1992. leta po 5. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ni bilo več imetnik pravice uporabe na zemljiščih, katerih vračil o se zahteva, ki so bila v času izdaje odločbe o denacionalizaciji že last Republike Slovenije, izvršitev odločbe ni možna in ima vse znake ničnosti. Glede na to, da se premoženje v postopku denacionalizacije vrača v korist upravičenca, četudi je ta umrl (3. odstavek 67. člena ZDen), v primeru umrlega upravičenca pa se premoženje izroča v posest skrbniku, v obravnavanem primeru pa se je z odločbo o denacionalizaciji premoženje M.S. vrnilo v last P.S., pomeni, da je organ prve stopnje odločil tudi že o dedovanju premoženja po pok. M.S., za kar pa je pristojno sodišče (75. člen ZDen).

Tožnika uveljavljata tožbena razloga kršitve pravil postopka in materialnega zakona. Navajata, da v času, ko je bila izdana odločba o dovolitvi obnove denacionalizacijskega postopka (5.7.1993), še ni bilo izkazano jugoslovansko državljanstvo A.D. kot upravičenke za denacionalizacijo. Odločbo o njenem državljanstvu je pristojni organ izdal šele 22.6.1994 in njena vloga torej ni bila popolna v smislu 62. člena ZDen. Dokler ni bil izkazan bistveni pogoj za denacionalizacijo, ni bilo mogoče dovoliti obnove postopka. Sklep organa prve stopnje tudi nima ustrezne obrazložitve, da so okoliščine, na katere se predlog za obnovo opira, verjetno izkazane. Zato tega sklepa tudi ni mogoče preizkusiti in bi ga bila dolžna tožena stranka odpraviti. Tožena stranka pa razen navedenega ni odločala le o zakonitosti sklepa o dovolitvi obnove, pač pa je s svojimi stališči že posegla v drugo fazo, to je v meritorno odločanje. Ne glede na to pa so tudi sicer njena pravna stališča napačna. Tudi ne drži, da ZDen ne daje opore za odločanje v primeru, ko je bila nepremičnina dvakrat podržavljena različnim lastnikom. ZDen v členu 16/III določa, da nacionaliziranega premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb. V danem primeru je na premoženju, ki je bilo odvzeto predlagateljici (obnove), pridobil lastninsko pravico tožnikov pravni prednik. Samo dejstvo, da je država del tega premoženja odvzela kasneje drugima upravičencema, ne more privilegirati predlagateljice proti tožniku. Obratno, po načelu, da ni mogoče popravljati krivic z vrnitvijo nacionaliziranega premoženja na način, s katerim se povzročajo nove krivice, ki temelji na zadnje citiranem zakonitem določilu in na načelu vestnosti in poštenja zakona o obligacijskih razmerjih, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba, je lahko upravičenec do vrnitve tista fizična oseba, ki je bila njen zadnji lastnik. Ratio legis določil ZDen je ravno v tem, da se fizičnim osebam, ki so na pošten in zakonit način pridobile podržavljeno premoženje v last, le tega ne more odvzeti. Če pa bilo premoženje tej osebi odvzeto, ga je treba tej tudi vrniti. Upravičencu, ki mu je bilo premoženje prvemu odvzeto, mora zavezanec plačati odškodnino po določbah ZDen. Tožniku pomenijo sporna zemljišča skupaj z ostalimi, ki mu niso bila odvzeta, zaokroženo gospodarsko celoto. Tožena stranka je torej zavzela zmotno pravno stališče, da naj bi bil upravičenec do vrnitve predlagatelj obnove postopka. S tem je bil kršen tudi 255. člen zakona o splošnem upravnem postopku, ker okoliščine, na katere se sklicuje predlog za obnovo postopka, ne morejo pripeljati do drugačne odločitve. Napačno je tudi stališče, da naj bi bila odločba o denacionalizaciji nična, ker zavezanec za denacionalizacijo ni podjetje, marveč Republika Slovenija. Podjetje je dejansko in zemljiškoknjižno upravljalo z navedenimi zemljišči, odločba pa je bila tudi izvršena, zato je tudi brezpredmetna odložitev njene izvršbe in to v korist obeh upravičencev, tudi pok. M.S., po kateri bo zapuščinski postopek šele izveden. Tako ne drži, da je pristojni organ odločal tudi o dedovanju. V dopolnitvi tožbe še navaja, da je bil zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov objavljen šele 23.2.1993, vendar ob izdaji odločbe o denacionalizaciji (9.3.1993) navedeni sklad še ni zaživel. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali so ob izdaji sklepa, s katerim se je dovolila obnova denacionalizacijskega postopka, v katerem je bila izdana odločba o vrnitvi kmetijskih zemljišč v last upravičencema M.S. in P.S., bili podani pogoji za dovolitev obnove, ki jih določa 255. člen zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

Po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o dovolitvi obnove, ki bi jo mogla šteti le kot tožnikovo, ne pa tudi kot pritožbo M.S., saj je upravičenka umrla že 12.11.1976. Zato je tudi sodišče tožbo, ki jo je pooblaščenec vložil tudi v imenu pokojne upravičenke štelo le kot tožnikovo.

Po 1. in 2. odstavku 256. člena ZUP mora pristojni organ predlog za obnovo preizkusiti, ali je predlog pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če pogoji niso izpolnjeni, pristojni organ predlog s sklepom zavrže. Ni sporno, da je M.A. kot pooblaščenec upravičencev A.D. in dedičev, vložil pravočasno zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega A.D., glede katerega je bila pri istem upravnem organu 1. stopnje zadeva evidentirana pod številko ... Prav tako ni sporno, da je del tega premoženja kasneje prešel v last A.S. in M.S., po njuni smrti pa na njuna dediča upravičenca P.S. in M.S., ki jima je bilo podržavljeno v arondacijskem postopku ter vrnjeno v postopku denacionalizacije z odločbo o denacionalizaciji z dne 9.3.1993, da je predlagatelj obnove postopka vložil predlog pravočasno iz razloga 9. točke 249. člena ZUP, ker kljub pravočasnemu pisnemu opozorilu pred izdajo denacionalizacijske odločbe ni imel možnosti udeležbe v navedenem postopku. Že obstoj dveh pravočasnih konkurenčnih denacionalizacijskih zahtevkov, ki se nanašajo na vrnitev istega premoženja pomeni, da je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

Tudi iz tožnikovih pritožbenih navedb sledi, da je bilo upravnemu organu prve stopnje znano, da je glede dela istega premoženja, na katerega se je kasneje nanašala denacionalizacijska odločba, vložena zahteva pooblaščenca A.D. in dedičev. To pa ne pomeni le, da sta si dva denacionalizacijska zahtevka v konkurenci, marveč da so tudi sicer bili izpolnjeni zakonski pogoji po določbi 127. člena ZUP za združitev zadev v enotni postopek in odločanje. Oba zahtevka se namreč opirata na enako ali podobno dejansko stanje glede podružbljenega zemljišča in isto pravno podlago za vračanje (ZDen), za odločanje o stvari pa je pristojen isti upravni organ. Tako ravnanje ima oporo tudi v temeljnih načelih zakona izraženo v 5., 6., 7., 9. in 13. člena ZUP. Zato tožbene navedbe, kolikor se nanašajo tudi na razloge izpodbijane odločbe v zvezi s sklepom o združitvi postopka, niso utemeljene. Tožena stranka je pravilno pojasnila razloge za združitev postopov, organ prve stopnje pa je svoj sklep pravilno oprl na določbo 127. člena ZUP, v katerem je podana pravna podlaga, v spisih pa izkazano dejansko stanje, ki narekuje združitev postopkov po dveh konkurenčnih zahtevkih.

Ni utemeljen tudi tožbeni ugovor, da v času izdaje odločbe o denacionalizaciji z dne 9.3.1993 še ni bilo izdane odločbe o ugotovitvi državljanstva A.D., zaradi česar zahteva za denacionalizacijo druge upravičenke ni bila popolna ter bi jo moral pristojni organ po brezuspešno izvedenem postopku za dopolnitev vloge zavreči. Okoliščina, na katero opozarja tožnik s svojim ugovorom, je bila le razlog, zaradi katerega bi bil moral upravni organ prve stopnje postopek prekiniti in počakati na rešitev predhodnega vprašanja (3. odstavek 63. člena ZDen), od katerega rešitve je bilo odvisno nadaljnje odločanje o stvari glede obeh zahtevkov. Odločba glede ugotovitve državljanstva A.D. je le dokaz o dejstvu, ki je že prej obstojalo, pa prej ni bilo znano in ga je bilo potrebno ugotoviti.

Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na 3. odstavek 16. člena ZDen, v katerem je sicer opredeljena absolutna ovira za vračanje premoženja, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali pravnih oseb, v smislu zakona torej - lastninska pravica v času vračanja takšnega premoženja. Ker pa je bilo sporno zemljišče v družbeni lasti, torej ovir za vračanje v smislu določbe 3. odstavka 16. člena ZDen ni, kar velja v razmerju do vseh oseb, ki pridejo v poštev kot upravičenci. Ni sprejemljiv tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na 2. točko izreka sklepa o dovolitvi obnove, v kateri je odločeno, da se odloži izvršitev denacionalizacijske odločbe, dokler se ne odloči o obnovi postopka, ker je bila navedena odločba že izvršena v zemljiški knjigi. Navedeni del izreka temelji na 2. odstavku 260. člena ZUP ter ima le ta pomen, da se izvršitev odločbe, ki je predmet obnove, zadrži, smiselno torej v obsegu, če in kolikor dotlej ni bila že izvršena.

Tožnik pa v tožbi utemeljeno ugovarja obrazložitvi izpodbijane odločbe v delu, v katerem je tožena stranka zavzela stališče, da je odločba o denacionalizaciji nična, ker je ne bi bilo mogoče izvršiti. Ne drže navedbe tožene stranke, da v času izdaje odločbe o denacionalizaciji le-te ne bi bilo mogoče izvršiti, saj je očitno, da je bilo mogoče zemljišče zemljiškoknjižno prenesti od zemljiškoknjižnega "lastnika" na upravičenca, čeprav glede na predpise veljavne v času odločbe o denacionalizaciji, na katero se nanaša sklep o obnovi, zemljiškoknjižni "lastnik" to dejansko ni bil. Po določbi 5. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92) so namreč z uveljavitvijo tega zakona (25.11.1992) kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so bila v razpolaganju družbenih podjetij, postala last Republike Slovenije in je ta postala s tem zavezanec za vrnitev kmetijskih zemljišč v last upravičencem, dokler se ni ustanovil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS po že prej navedenem zakonu, ki upravlja s kmetijskimi zemljišči in gozdovi v imenu in za račun RS.

Utemeljena pa je tudi tožbena pripomba, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavzela že stališče glede vprašanja, kateri izmed denacionalizacijskih upravičencev z nasprotujočimi si interesi ima prednost glede vrnitve podržavljene stvari. Tožena stranka je bila upravičena presojati le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o dovolitvi obnove postopka glede na določbe ZUP, ne da bi ob tem zavzela že stališče tudi glede odločanja v samem obnovljenem postopku denacionalizacije v smislu 258. člena ZUP. Po tej določbi pristojni organ prve stopnje na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in ki se zberejo v obnovljenem postopku z novo odločbo lahko prejšnjo odločbo pusti v veljavi, ali pa jo nadomesti z novo tako, da prejšnjo deloma ali v celoti odpravi ali razveljavi. Po povedanem organ prve stopnje na stališče tožene stranke ni vezan ter se zaradi pravne varnosti strank v obravnavano vprašanje tudi sodišče ne spušča in v tej zvezi tudi ne obravnava tožbene navedbe, da pomenijo sporna zemljišča doslej vrnjena upravičencema po sporni odločbi o denacionalizaciji za tožnika gospodarsko celoto. V obnovljenem postopku bo organ prve stopnje moral presoditi tudi navedeno tožbeno pripombo, kakor tudi druge okoliščine - kot npr. morebitno odplačno dodelitev zemljišč nekdanjim agrarnim interesentom ter odplačnost pri podružbljanju, spremljajoče okoliščine pri podružbljanju zemljišč v prvem in v drugem primeru (prisila ali soglasje pri prenosu zemljišča v družbeno ali državno last ipd.), vendar pa je upoštevaje prej navedeno določbo 258. člena ZUP organ prve stopnje samostojen pri odločanju v skladu s temeljnim načelom, izraženim v 10. členu ZUP. Navedena nepravilnost pa ni mogla vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi, ter se sodišče z odločitvijo in razlogi zanjo, razen pravkar navedenih izjem, strinja.

Po povedanem tožba ni utemeljena in jo je zato sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.