Jedro

Predmet obremenitve z zastavno pravico ni bil nedoločen delež na skupnem premoženju, marveč določen delež na nepremičnini. Tak posel pa ne povzroča pravne negotovosti in zato ni ničen. Za presojo ničnosti pravnega posla namreč ni pomembno, kakšen je resnični stvarnopravni status nepremičnine, marveč to, kakšna je vsebina pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v tem postopku med drugim uveljavljal ugotovitev, da sta zastavni pogodbi, ki jih je četrtotoženka sklenila s prvo- in drugotožencem, nični ter zahteval, naj Okrajno sodišče v Škofji Loki zastavni pravici, ki sta bili pridobljeni na podlagi navedenih pogodb, po uradni dolžnosti izbriše iz zemljiške knjige. Odločitev o teh treh zahtevkih je tudi predmet tokratnega revizijskega postopka.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da obremenitev sporne nepremičnine z zastavnima pravicama predstavlja razpolaganje s posamezno stvarjo skupnega premoženja in ne z delom skupnega premoženja. Takšno razpolaganje zato ne nasprotuje 54. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št.15-644/1976 do Uradni list RS, št.16/2004; ZZZDR). Drugih ničnostnih razlogov pa tožeča stranka ni zatrjevala. V razlogih je sodišče še navedlo, da je takšno razpolaganje brez soglasja zakonca lahko kvečjemu izpodbojno. Roki za izpodbijanje pogodb pa so prekluzivni in so že potekli.

Pritožbeno sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da 54. člen ZZZDR ni bil prekršen, ker tožnica ni razpolagala z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, marveč z idealnim solastniškim deležem in da je takšna pogodba lahko kvečjemu izpodbojna, ne pa nična.

Proti sodbi vlaga revizijo tožnik. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo pritožbenega sodišča spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. Revident navaja, da je višje sodišče ravnalo napačno, ker je o veljavnosti hipotek odločalo na podlagi predpisov, ki urejajo razpolaganje s solastnino. Nepremičnina, katere polovični delež je obremenjen, namreč ni solastnina temveč skupna lastnina. Revident opozarja na določbo drugega odstavka 51. člena ZZZDR. Na tej podlagi je vse premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Bistvena lastnost skupnega premoženja pa je, da zakonec s svojim nedoločenim deležem ne more razpolagati. Pravica, ki jo zakonec pridobi na skupnem premoženju, je po svoji naravi stvarna pravica. Skupno premoženje je začasne narave in se običajno razdeli, ko zakonska zveza preneha. Zakonca pa lahko svoje premoženje razdelita tudi v času zakonske zveze in postaneta solastnika po idealnih deležih, s katerimi nato samostojno razpolagata. Za veljavno izoblikovanje solastninskih deležev je natančno predpisana obličnost. Takšne pogodbe morajo biti sklenjene v obliki notarskega zapisa. Zato je po stališču revizije napačno tolmačenje sodišča, da se z vknjižbo domnevnih deležev v zemljiško knjigo skupna lastnina preoblikuje v solastnino in da lahko zakonec s svojim deležem prosto razpolaga. Tožnik in četrtotožena stranka nista na sporni nepremičnini nikoli ugotavljala stvarnih pravic in nista sklenila sporazuma o delitvi, kar pomeni, da idealni deleži niso bili določeni. Tožene stranke se tudi ne morejo sklicevati na dobro vero in na zaupanje v zemljiško knjigo. Prvotoženi je v zemljiški knjigi videl, da četrtotoženka ni edina lastnica, zato bi lahko vedel, da je razpolaganje z deleži zakoncev prepovedano, dokler skupno premoženje ni razdeljeno. Drugotoženi in četrtotožena stranka pa sta podpisala zastavno pogodbo dne 13.4.1994, ko hiša sploh še ni bila vknjižena v zemljiško knjigo. Za veljavno ustanavljanje hipotek na deležih je manjkal od sodnika overjen sporazum. Polovični delež četrtotožene stranke po stališču revidenta ni taka individualno določena stvar, ki bi bila lahko predmet hipoteke.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Nanjo je odgovorila četrtotoženka v laični in zato neupoštevni vlogi.

Revizija ni utemeljena.

Revident ima prav, da 54. člen ZZZDR onemogoča razpolaganje z nedoločenim delom na skupnem premoženju. Poglavitni razlog za takšno pravilo pa je prav nedoločenost deleža in s tem torej tudi nedoločenost stvarnopravnega razmerja, ki bi po takšnem razpolaganju nastalo. Vsebina takšnega pravnega razmerja bi bila namreč zastrta, kar bi nedopustno posegalo v pravno varnost. Takšen pravni posel bi bil zato ničen. Zemljiškoknjižno sodišče, ki na ničnost pazi po uradni dolžnosti, pa vknjižbe zastavne pravice na nedoločenem deležu nepremičnine ne bi smelo dopustiti.

Vendar pa je treba revidentu znova odgovoriti, da v obravnavani zadevi ne gre oz. ni šlo za tak primer. Iz dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili nižji sodišči, namreč ne izhaja, da bi se po vsebini zastavne pogodbe četrtotoženka zavezala zastaviti svoj nedoločen delež. Predmet obremenitve z zastavno pravico ni bil nedoločen delež na skupnem premoženju, marveč določen delež na nepremičnini. Tak posel pa ne povzroča pravne negotovosti in zato ni ničen. Za presojo ničnosti pravnega posla namreč ni pomembno, kakšen je resnični stvarnopravni status nepremičnine, marveč to, kakšna je vsebina pogodbe.

K temu velja dodati, da bi - ne glede na vse povedano - tak posel ne bil zemljiškoknjižno izvedljiv, dokler bi bila v zemljiški knjigi vpisana skupna lastnina. Odveč je zato tudi morebiten ustavnopravni pomislek takšne zakonske ureditve. Tožnik bi svojo ustavno varovano lastninsko pravico z vknjižbo le-te kot skupne lastnine lahko zavaroval. Pravni red mu je namreč to omogočal Štretji odstavek 15. člena Zakon o zemljiški knjigi (Uradni list RS 58/2003; ZZK-1) oz. 12. člen Zakon o zemljiški knjigi (Uradni list RS 33/1995 do Uradni list 58/2003; ZZK) v povezavi z 19. členom Pravilnika o vodenju zemljiške knjige (Uradni list RS, št.77/1995)Ć. Tožnik za to ni poskrbel, marveč je bila nepremičnina vknjižena kot solastnina. Prav iz tega razloga so zastavne pogodbe, ki same po sebi niso nične, ker se nanašajo na solastninski delež, sploh lahko učinkovale na tožnikov pravni položaj.

Poleg tega tožnik niti ne zatrjuje, da bi bila podlaga (tj. pogodba, v kateri sta zakonca nastopala kot kupca vsak do 1/2) za vpis solastninskih deležev v zemljiški knjigi kakorkoli sporna.

Odločitev nižjih sodišč, ki sta odločili, da zastavni pogodbi, s katerimi je bil zastavljen solastniški delež, ne nasprotujeta 54. členu ZZZDR ter iz tega razloga tudi nista nični, je materialnopravno pravilna. Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).