Jedro

Obveznost tožene stranke, da proda stanovanje tožniku, izhaja iz 149. člena v povezavi s 117. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 - 23/96). Navedena določba SZ izhaja iz prejšnje ureditve stanovanjskih razmerij in upošteva določena dejanska in pravna razmerja, ki so po prejšnjem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 13/84) lahko pripeljala do enakega varstva, kot jo je nudila odločba po 10. členu ZSR. To ureditev je zakonodajalec upošteval tudi v SZ. Upošteval tako, da je določeni kategoriji oseb, ki je v času uveljavitve SZ v stanovanjih v družbeni lastnini bivala brez predpisane odločbe, pod določenim pogojem vendarle omogočil odkup stanovanja. S tem je zasledoval namen privatizacije, to pa je prodaja zasedenih stanovanj. Zanjo je v 149. členu SZ predpisal le še dodatni pogoj, in sicer potek dveh let pred uveljavitvijo SZ (poleg pogojev iz 117. člena).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je zahtevala sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje na Č. v L. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. V reviziji trdi, da tožnik ni pridobil stanovanjske pravice. Po 10. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih bi jo lahko pridobil le na podlagi odločbe delodajalca, kar pa se ni zgodilo. Tožnik in njegova žena sta se v stanovanje nesporno vselila nezakonito. Če pa je tako, tudi nista pridobila statusa imetnika stanovanjske pravice. Po 50. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih sicer tožena stranka po dveh letih nezakonitega bivanja v stanovanju ni več mogla zahtevati njune izselitve, vendar pa zaradi tega tožnik še ni pridobil stanovanjske pravice. S tem v zvezi se postavlja tudi vprašanje, kako je sodišče izbralo tožnika za imetnika stanovanjske pravice, saj ima njegova žena enake pogoje kot on sam.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči druge in prve stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava.

Obveznost tožene stranke, da proda stanovanje tožniku, izhaja iz 149. člena v povezavi s 117. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 - 23/96). Stanovanjski zakon pa se uporablja za nekdanja vojaška stanovanja na podlagi 2. člena Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Ur.l. RS, št. 61/92).

Navedena določba SZ izhaja iz prejšnje ureditve stanovanjskih razmerij in upošteva določena dejanska in pravna razmerja, ki so po prejšnjem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 13/84) lahko pripeljala do enakega varstva, kot jo je nudila odločba po 10. členu ZSR. To ureditev je zakonodajalec upošteval tudi v SZ. Upošteval tako, da je določeni kategoriji oseb, ki je v času uveljavitve SZ v stanovanjih v družbeni lastnini bivala brez predpisane odločbe, pod določenim pogojem vendarle omogočil odkup stanovanja. S tem je zasledoval namen privatizacije, to pa je prodaja zasedenih stanovanj. Zanjo je v 149. členu SZ predpisal le še dodatni pogoj, in sicer potek dveh let pred uveljavitvijo SZ (poleg pogojev iz 117. člena). Nesporno je, da je tožnik s svojo družino bival v tem stanovanju več kot dve leti pred uveljavitvijo SZ. To pa je za odločitev v tej zadevi dovolj.

Tožena stranka neopravičeno dela razliko med pravnim statusom podstanovalcev in drugimi nezakonito vseljenimi. Tudi podstanovalci iz 149. člena SZ so bili v trenutku, ko so se vselili v stanovanje na podlagi pogodbe, s katero je prejšnji imetnik stanovanjske pravice oddal celo stanovanje, v razmerju do stanodajalca nezakonito vseljeni (1. odstavek 58. člena ZSR). Nezakonito vseljen pa je bil tudi tožnik. Sicer pa sodišči druge in prve stopnje tudi pravilno ugotavljata, da njegov položaj v primerjavi s podstanovalci ne more biti slabši že zato, ker se je vselil v soglasju z očetom, kateremu je bilo stanovanje dodeljeno.

Revident tudi brez potrebe načenja vprašanje, zakaj sodišče ni "izbralo" tožnikove žene za prejšnjo imetnico stanovanjske pravice in s tem upravičenko do odkupa. Sodišče ni tisto, ki bi ob postavljenem tožbenem zahtevku (2. člen ZPP) lahko izbiralo, kdo od zakoncev je upravičenec za odkup.

Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.