Jedro

Odvetniška zbornica s sklicevanjem na zakonske in podzakonske podlage, v katerih so na splošno opredeljeni njen položaj in naloge, upoštevaje pravila o trditvenem in dokaznem bremenu ni izkazala, da bi bilo v obravnavani zadevi z izpodbijanim delom odločbe tožene stranke poseženo v njene pravice ali na zakon oprte neposredne koristi.

Podatek, ali je (oziroma ni) neka oseba vpisana pri določeni šoli kot njen diplomant, je osebni podatek te osebe.

Čeprav pri opravljanju odvetniškega poklica lahko nastajajo zbirke (osebnih) podatkov in so (nekateri) odvetniki v register zbirk osebnih podatkov pri toženi stranki tudi vpisali zbirke podatkov, ki jih vodijo, pa vsak posamezen osebni podatek, do katerega pride odvetnik pri opravljanju svojega poklica, ne predstavlja že tudi strukturiranega niza podatkov, torej zbirke osebnih podatkov, in pridobitev takega osebnega podatka ne pomeni avtomatično tudi njegove obdelave. Da bi šlo za obdelavo zbirke osebnih podatkov, bi morali biti izpolnjeni pogoji iz 3. in 5. točke 6. člena ZVOP-1, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Posledično revident kot odvetnik v tem primeru ni upravljalec osebnih podatkov iz 8. točke 6. člena ZVOP-1.

Izrek

I. Stranska Intervencija Odvetniške zbornice Slovenije na strani tožeče stranke se zavrne.

II. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici III U 64/2014-8 z dne 11. 4. 2014, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se 2. točka izreka odločbe Republike Slovenije, Informacijskega pooblaščenca, št. 0710-49/2013/13 z dne 13. 1. 2014, odpravi ter se zadeva v tem delu vrne temu organu v ponoven postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 18,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z v uvodu te sodbe in sklepa navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper 2. točko izreka odločbe tožene stranke, št. 0710-49/2013/13 z dne 13. 1. 2014, s katero je ta na podlagi 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu v zvezi s 30. členom Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) odločila, da je dolžan upravljalec osebnih podatkov (revident) v tam navedenem roku posredovati podatke o tem, komu (osebno ime in naslov prebivališča uporabnika oziroma firmo in sedež, če gre za pravno osebo) je razkril osebne podatke pritožnika (A. A.), ki jih je na zaprosilo pridobil od Srenješolskog centra ... (v nadaljevanju Center), kdaj, na kakšni pravni podlagi in za kakšen namen ter dati informacije o virih pritožnikovih osebnih podatkov (osebno ime in naslov prebivališča upravljalca oziroma firmo in sedež, če gre za pravno osebo) o številki in datumu izdaje diplome pritožnika, ki jih je uporabil pri poizvedbi na Centru.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločbi in njenim razlogom in se pri tem sklicuje na drugi odstavek 71. člena ZUS-1, v zvezi s tožbenimi ugovori pa še na 1. in 6. točko 6. člena, peti odstavek 7. člena in 36. člen ZVOP-1, 6. in 8. člen Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), 15. in 38. člen Ustave RS ter 6. in 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

3. Revident vlaga revizijo iz razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja, kaj je zbirka osebnih podatkov in zmotno presodilo, da je odvetnik upravljalec zbirke osebnih podatkov. ZOdv je glede na ZVOP-1 specialnejši predpis, sodba pa nima razlogov glede tožbenega argumenta o dolžnosti, ki odvetnika zavezuje po 6. členu ZOdv in po 51. ter 52. členu Kodeksa odvetniške (poklicne) etike (v nadaljevanju Kodeks). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, 2. točko izreka izpodbijane odločbe tožene stranke odpravi in postopek ustavi, oziroma podrejeno, zadevo v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške upravnega postopka ter stroške pred sodiščem prve stopnje in stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni vložila vsebinskega odgovora.

K I. točki izreka:

5. Po vložitvi revizije je Odvetniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju OZS) priglasila stransko intervencijo na strani tožeče stranke (revidenta). Pravni interes za udeležbo v tem upravnem sporu utemeljuje z dejstvom, da se odvetniki, ki v Republiki Sloveniji opravljajo odvetniški poklic, obvezno združujejo v OZS (41. člen ZOdv). OZS spremlja in obravnava problematiko dela odvetnikov, skrbi za skladen razvoj odvetništva, sprejema kodeks odvetniške poklicne etike in opravlja druge z zakonom določene naloge (42. člen ZOdv). Pri tem se sklicuje tudi na Kodeks odvetniške poklicne etike in Statut OZS. Meni, da sta odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje v nasprotju z načelom zaupnosti med odvetnikom in stranko ter od odvetnika zahtevata kršitev zakonske zaveze o poklicni tajnosti (6. člen ZOdv). Če bi odločitvi obveljali, bi predstavljali podlago za uveljavitev nezakonite, pa tudi neustavne sodne prakse v prihodnje.

6. Drugi odstavek 19. člena ZUS-1 določa, da dokler v upravnem sporu postopek na prvi stopnji ni končan, sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog strank obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Sodišče prve stopnje OZS ni obvestilo o vloženi tožbi. Po drugem odstavku 199. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, lahko intervenient vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. Če sodišče ugotovi, da ni podan pravni interes intervenienta, lahko tudi brez izjave strank zavrne intervencijo (prvi odstavek 200. člena ZPP).

7. Po presoji Vrhovnega sodišča OZS ni izkazala pravnega interesa za udeležbo na strani tožeče stranke v tem upravnem sporu. Svoj interes namreč utemeljuje s sklicevanjem na zakonske in podzakonske podlage, v katerih so na splošno opredeljeni njen položaj in naloge, s temi navedbami pa upoštevaje pravila o trditvenem in dokaznem bremenu ni izkazala, da bi bilo v obravnavani zadevi z izpodbijanim delom odločbe tožene stranke poseženo v njene pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Zato je na podlagi drugega odstavka 19. člena ZUS-1 in prvega odstavka 200. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 stransko intervencijo OZS na strani tožeče stranke zavrnilo.

K II. točki izreka:

8. Revizija je utemeljena.

9. Revizija je dovoljena iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, in sicer za vprašanje, ali pridobitev posameznega podatka za stranko pomeni, da je odvetnik upravljalec (zbirke) osebnih podatkov in s tem zavezanec po 30. členu ZVOP-1. 10. Vrhovno sodišče mora kot revizijsko sodišče na pravilno uporabo materialnega prava po določbi 86. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa ima navedeni preizkus v upravnem sporu svoje meje, saj je tudi kritika pravne presoje ugotovljenih dejstev lahko celovita le ob ustrezni revizijski trditveni podlagi,(1) v postopku revizije pa se presoja tudi omejuje na obseg, ki izhaja iz dovoljenosti revizije kot vsebinske procesne predpostavke. To pomeni, da se v primeru, da je revizija dovoljena zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) tudi presoja sodišča v postopku revizije omejuje na trditveno podlago revidenta in na okvir presoje, ki izhaja iz navedenega pomembnega pravnega vprašanja (86. člen ZUS-1 v povezavi z 371. členom ZPP, ki se po 22. členu ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu).(2)

11. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zahtevi pritožnika za seznanitev z lastnimi osebnimi podatki (30. člen ZVOP-1).

12. Iz dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je revident odvetnik, ki je po pooblastilu svoje stranke, ki je pritožniku ne želi razkriti, pri Centru opravil poizvedbo o pristnosti pritožnikove diplome. Pritožnik je od revidenta zahteval, da mu sporoči ime naročnika, ki je zahteval pridobitev podatkov o verodostojnosti njegove diplome, vzroke, zaradi katerih je revident poizvedoval o pritožnikovi srednješolski izobrazbi in informacije o tem, kako je prišel do številke in datuma njegove diplome. Revident je zahtevo pritožnika zavrnil s sklicevanjem na 6. člen ZOdv.

13. Na podlagi 1. člena ZVOP-1 se s tem zakonom določajo pravice, obveznosti, načela in ukrepi, s katerimi se preprečujejo neustavni, nezakoniti in neupravičeni posegi v zasebnost in dostojanstvo posameznika pri obdelavi osebnih podatkov. Osebni podatek je po 1. točki 6. člena ZVOP-1 katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Pri tem je posameznik opredeljen kot določena ali določljiva oseba, na katero se nanaša osebni podatek; fizična oseba je določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira (2. točka istega člena). Obdelava osebnih podatkov je v 3. točki istega člena opredeljena kot kakršnokoli delovanje ali niz delovanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki, ki so avtomatizirano obdelani (s sredstvi informacijske tehnologije – 4. točka istega člena) ali ki so pri ročni obdelavi del zbirke osebnih podatkov ali so namenjeni vključitvi v zbirko osebnih podatkov, zlasti zbiranje, pridobivanje, vpis, urejanje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklicanje, vpogled, uporaba, razkritje s prenosom, sporočanje, širjenje ali drugo dajanje na razpolago, razvrstitev ali povezovanje, blokiranje, anonimiziranje, izbris ali uničenje; obdelava je lahko ročna ali avtomatizirana (sredstva obdelave). Nadalje ZVOP-1 določa, da je zbirka osebnih podatkov vsak strukturiran niz podatkov, ki vsebuje vsaj en osebni podatek, ki je dostopen na podlagi meril, ki omogočajo uporabo ali združevanje podatkov, ne glede na to, ali je niz centraliziran, decentraliziran ali razpršen na funkcionalni ali geografski podlagi; strukturiran niz podatkov je niz podatkov, ki je organiziran na takšen način, da določi ali omogoči določljivost posameznika (5. točka istega člena). Upravljavec osebnih podatkov pa je fizična ali pravna oseba ali druga oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki sama ali skupaj z drugimi določa namene in sredstva obdelave osebnih podatkov oziroma oseba, določena z zakonom, ki določa tudi namene in sredstva obdelave (6. točka istega člena), uporabnik osebnih podatkov pa je fizična ali pravna oseba ali druga oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki se ji posredujejo ali razkrijejo osebni podatki (8. točka istega člena). Osebni podatki se lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika (prvi odstavek 8. člena ZVOP-1). Enako velja tudi za obdelavo osebnih podatkov v zasebnem sektorju (prvi odstavek 10. člena ZVOP-1).

14. Po presoji Vrhovnega sodišča je na podlagi zgoraj navedenih opredelitev pojmov po ZVOP-1 podatek, ali je (oziroma ni) pritožnik vpisan pri Centru kot njegov diplomant, podatek, ki se neposredno nanaša prav na pritožnika kot na točno določeno fizično osebo – posameznika, zato je ta podatek pritožnikov osebni podatek. Revizijski ugovor, ki zatrjuje nasprotno, je zato treba zavrniti.

15. Drugače kot tožena stranka in sodišče prve stopnje pa Vrhovno sodišče na podlagi v 13. točki obrazložitve te sodbe opredeljenih pojmov iz ZVOP-1 meni, da v konkretnem primeru revident s pridobitvijo pritožnikovega osebnega podatka tega ni obdeloval v smislu določb ZVOP-1. Ta posamezen podatek namreč ni bil avtomatizirano obdelan, pri ročni obdelavi ni bil del zbirke osebnih podatkov niti ni bil namenjen vključitvi v zbirko osebnih podatkov (3. točka 6. člena ZVOP-1). Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je Vrhovno sodišče vezano (85. člen ZUS-1), namreč ne izhaja, da bi pri revidentu, ki je odvetnik, obstajal strukturiran niz (tovrstnih) podatkov, ki bi predstavljali zbirko osebnih podatkov, ki jih revident obdeluje, temveč je šlo za pridobitev enega osebnega podatka, za kar pa niti ni imel pritožnikove privolitve niti ga k temu ni zavezoval kakšen zakon (prvi odstavek 10. člena ZVOP-1).

16. Čeprav je treba pritrditi razlagi tožene stranke in sodišča prve stopnje, da pri opravljanju odvetniškega poklica lahko nastajajo zbirke (osebnih) podatkov in so (nekateri) odvetniki v register zbirk osebnih podatkov pri toženi stranki tudi vpisali zbirke podatkov, ki jih vodijo, pa po presoji Vrhovnega sodišča vsak posamezen osebni podatek, do katerega pride odvetnik pri opravljanju svojega poklica, ne predstavlja že tudi strukturiranega niza podatkov, torej zbirke osebnih podatkov, in pridobitev takega osebnega podatka ne pomeni avtomatično tudi njegove obdelave. Da bi šlo za obdelavo zbirke osebnih podatkov, bi morali biti izpolnjeni pogoji iz 3. in 5. točke 6. člena ZVOP-1, kar pa glede na navedeno ni primer v obravnavani zadevi.

17. Posledično je treba pritrditi revizijskemu ugovoru, da revident kot odvetnik v tem primeru ni upravljalec osebnih podatkov iz 8. točke 6. člena ZVOP-1, saj glede na navedeno pri pridobitvi osebnega podatka o pritožnikovi diplomi ni šlo za obdelavo tega podatka v smislu določb ZVOP-1. Stališče, da so odvetniki v vsakem primeru upravljalci osebnih podatkov, ker so navedeni v petem odstavku 7. člena ZVOP-1, ki določa, da se izjeme iz četrtega odstavka (te se nanašajo na upravljalce osebnih podatkov z manj kot 50 zaposlenimi, ki jim ni treba izpolniti obveznosti – v svojih aktih predpisati postopke in ukrepe za zavarovanje osebnih podatkov, vzpostaviti katalog zbirke osebnih podatkov in obveščati Državni nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov) ne uporabljajo za zbirke osebnih podatkov, ki jih med drugim vodijo upravljalci osebnih podatkov iz javnega sektorja, notarji, odvetniki, detektivi in izvršitelji, v tem primeru ni pravilno. Ta določba velja za odvetnike v tistih primerih, ko so upravljalci osebnih podatkov, ker te obdelujejo v smislu določb ZVOP-1, kar pa revident v konkretni zadevi ni oziroma to iz podatkov spisa ne izhaja. Ker je bila izpodbijana 2. točki izreka odločbe tožene stranke izdana na podlagi 30. člena ZVOP-1, ki v okviru pravice do seznanitve (z lastnimi osebnimi podatki) zavezuje k posredovanju določenih podatkov posamezniku (pritožniku) upravljalca osebnih podatkov, to pa, kot že navedeno, revident v konkretni zadevi ni, je bilo v izpodbijanem delu odločbe zmotno uporabljeno materialno pravo.

18. Ker je Vrhovno sodišče presodilo, da je revizija utemeljena že glede vprašanja, ali je bil revident v konkretnem primeru upravljalec osebnih podatkov, ki je kot tak zavezan pritožniku na njegovo zahtevo posredovati določene podatke, se do revizijskega ugovora glede razmerja med pravico posameznika do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki in dolžnostjo odvetnika varovati kot tajnost, kar mu je zaupala stranka, ni opredeljevalo.

19. V obravnavani zadevi je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 v zvezi 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in upoštevaje tožbeni zahtevek odločbo tožene stranke v izpodbijanem delu odpravilo ter ji zadevo v tem delu vrnilo v ponoven postopek, v katerem bo morala skladno s stališči, sprejetimi v tej sodbi, ponovno odločiti o pritožnikovi pritožbi.

K III. točki izreka:

20. Ker je revident z revizijo uspel, mu je na podlagi drugega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna povrniti stroške upravnega spora pred prvostopenjskim sodiščem. Skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 se tako revidentu, ki v tem postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški po prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (veljavnega v času vložitve tožbe) v višini 15,00 EUR, povečani za uveljavljani 20 % DDV (skupaj 18,00 EUR). Iz prvega odstavka 1. člena v času vložitve revizije veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) izhaja, da ta zakon določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora stranka oziroma naročnik storitve plačati odvetniku, odvetnici ali odvetniški družbi (v nadaljnjem besedilu: odvetniku) za opravljeno pravno storitev. Revident, ki ga tudi v postopku z revizijo ne zastopa pooblaščenec, ki bi bil odvetnik, je za ta postopek priglasil stroške po Odvetniški tarifi. Ker je revizijo vložil sam, mu Vrhovno sodišče ob upoštevanju citirane določbe prvega odstavka 1. člena ZOdvT priglašenih stroškov revizijskega postopka ni priznalo. Glede na sprejeto odločitev Vrhovno sodišče tudi ni odločalo o priglašenih stroških upravnega postopka. Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi s točko c. Opombe 6.1. Taksne tarife izvršilo prvostopenjsko sodišče. (1) Tako Vrhovno sodišče tudi izrecno že v zadevi II Ips 328/2009 z dne 26. 08. 2009 glede uporabe 371. člena ZPP, ki je tedaj vseboval identično določbo kot 86. člen ZUS-1. (2) Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.