Jedro

V zadevi ni sporno, da zapuščinski postopki po članih agrarne skupnosti, ki so dobili vrnjene v postopku denacionalizacije sporni parceli, niso zaključeni, saj v večini primerov niso bili niti uvedeni, uveden pa je postopek za razlastitev, zato je po mnenju sodišča ugovor tožeče stranke, da investitor ni predložil dokazila o pravici graditi v skladno s 25. členom ZDVGOMP, neutemeljen.

Izrek

1.Tožba se zavrne. 2.Zahteva tožečih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka investitorju Republiki Sloveniji, Vladi Republike Slovenije, izdala delno enotno dovoljenje za gradnjo mednarodnega prehoda A. (v nadaljevanju MMP A.) na zemljiščih parc. št. 10/30, 10/67, 10/68, 1150, 1151 in 1619/12 vse k.o. A. na podlagi lokacijskega načrta za mednarodni mejni prehod A., št. projekta ..., ki ga je v februarju 2006 izdelala B.B.B. d.o.o. (v nadaljevanju lokacijski načrt) in ga je Vlada Republike Slovenije sprejela z Uredbo o lokacijskem načrtu za mednarodni mejni prehod A., projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja št. ..., ki ga je izdelal v aprilu 2006 C.C.C. d.d. in soglasja pristojnih organov in organizaciji ter pod pogoji navedenimi v točkah III. do XII. izreka izpodbijane odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je družba C.C.C. d.d. po pooblastilu investitorja Ministrstva za javno upravo, direktorata za investicije, nepremičnine skupne javne službe Ljubljana zaprosilo toženo stranko za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo mednarodnega mejnega prehoda A.. Ker investitor v skladu s 56. členom Zakona o graditvi objektov (Ur. list RS št. 110/02, 47/04 - ZGO-1) ni predložil vseh dokazil o pravici graditi, je upravni organ odločil le o delu zahtevka investitorja in sicer v obsegu predloženih dokazil o pravici graditi na zemljiščih, ki so navedena v 1. točki izreka izpodbijane odločbe. Tožena stranka na podlagi lokacijskega načrta in projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ugotavlja, da leži lokacija mednarodnega mejnega prehoda A. v območju, ki se ureja z lokacijskim načrtom za MMP A., ki ga je vlada RS sprejela z Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za MMP (Ur. list RS št. 37/06 - v nadaljnjem besedilu Uredba). Tožena stranka je sicer ugotovila manjša odstopanja projekta gradbenih del od lokacijskega načrta in sicer zaradi kasnejšega podrobnejšega proučevanja geoloških, hidroloških, geomehanskih in drugih razmer ter na podlagi podrobnejših programskih in oblikovanjskih izhodišč. Spremembe ne poslabšujejo prometno varnostnih okoljskih in oblikovalskih pogojev in so v okviru dovoljenih toleranc določenih v 35. členu Uredbe. Projekti so izdelani v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, izdelala ga je pravna oziroma fizična oseba, ki izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje, k predvideni gradnji pa so pridobljena vsa predpisana soglasja, projekt pa ima z zakonom predpisane sestavine. Investitor je za zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja priložil vso potrebno dokumentacijo, ki je pogoj za izdajo dovoljenja, zato je tožena stranka izdala izpodbijano delno enotno gradbeno dovoljenje.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da parcelne številke, ki so navedene v izpodbijanem delnem enotnem dovoljenju za gradnjo ne obstajajo, saj odločba o parcelaciji ni dokončna in tudi ne pravnomočna, izvedena pa tudi ni v zemljiški knjigi zato je dovoljenje izdano za gradnjo na parcelah, ki dejansko ne obstajajo. Tožena stranka je kršila pravila postopka, saj bi morala dati članom Agrarne skupnosti A. in drugotožeči stranki možnost sodelovanja v postopku, ki jim ni bila dana. Izpodbijana odločba pa je nezakonita tudi zato, ker investitor ni mogel predložiti dokazila o pravici graditi v skladu s 25. členom Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo objektov na mejnih prehodih, saj postopek sporazumevanja po 16. členu tega zakona še ni zaključen. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovorih na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in navaja, da je gradbeno dovoljenje izdano upoštevaje zakonske določbe ZDVGOMP, ki v 13. členu določa, da se kot pripravljalna dela v okviru postopka pridobivanja nepremičnin za gradnjo mejnih prehodov šteje tudi parcelacija zemljišč, tožena stranka pa je investitorju po izvedeni parcelaciji izdala izpodbijano odločbo, s katero je dovolila gradnjo MMP A. na spornih parcelah št. 10/68 in 10/68 po tem, ko je investitor predložil odločbo Upravne enote E. z dne 19.6.2006, s katero je bil uveden razlastitveni postopek tudi za solastniške deleže parc. št. 10/67 in 10/68 k.o. A., stranko v postopku pa je določila v skladu z 62. členom ZGO-1. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne.

Zastopnica javnega interesa D.D. je prijavila udeležbo na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odl. US v nadaljnjem besedilu ZUS), odgovora na tožbo pa ni podala.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dne 1.1.2007 začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (Ur. list RS št. 105/06- v nadaljnjem besedilu ZUS-1), ki v 104. členu določa, da se za postopke, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona uporabljajo določbe ZUS, razen izjem, ki so določene v členih od 105. do 107. ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita in ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožene stranka je hkrati tudi odgovorila na pritožbene navedbe in dala pravilne razloge za zavrnitev pritožbe. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in v izogib ponavljanju ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1, ki ga je sodišče uporabilo v skladu z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1). V zvezi z ugovori v tožbi pa še dodaja: Za odločanje v zadevi se uporablja Zakon o graditvi objektov (Ur. list RS št. 110/02, 97/03, 47/04, 62/04 - odl. US in 111/05 - odl. US v nadaljnjem besedilu ZGO-1) in Zakon o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo objektov na mejnih prehodih (Ur. list RS št. 111/01 v nadaljnjem besedilu ZDVGOMP).

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da območje Mednarodnega mejnega prehoda A. ureja Uredba o državnem lokacijskem načrtu za mednarodni mejni prehod A. (Ur. list RS št. 37/06 v nadaljnjem besedilu Uredba). Uredba določa da obsega območje navedenega mejnega prehoda tudi sporni parceli št. 10/29 in 10/65 k.o. A.. Iz upravnega spisa pa tudi izhaja, da so se v postopku ureditve meje in parcelacije potrebne za gradnjo mednarodnega mejnega prehoda kot pripravljala dela v skladu s 13. členom ZDVGOMP izvedla parcelacija in zamejničenje z nadomestno odločbo Območne geodetske uprave F. z dne 22.6.2006. Tožena stranka je torej obravnavano dovoljenje izdala na podlagi vloge investitorja, v kateri je investitor skladno z določbo 1. odstavka 54. člena ZGO-1 navedel podatke o parcelni številki in katastrski občini zemljišča za nameravano gradnjo, torej parceli, ki sta nastali z delitvijo parcele 10/65 k.o. A.. Neutemeljen je ugovor tožečih strank, da jima ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt na območju, ki se ureja z državnim ali občinskim lokacijskim načrtom je na podlagi 62. člena ZGO-1 samo investitor. Tožeči stranki glede na navedeno zakonsko določbo ne moreta imeti statusa stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. V zadevi ni sporno, da se predmetni obravnavani mejni prehod ureja z državnim lokacijskim načrtom, zato zatrjevana kršitev ni podana. Enotno dovoljenje za mejne prehode se izda skladno s prostorskim izvedbenim aktom ali podrobnejšimi pogoji iz lokacijske obravnave med ostalim na podlagi dokazila, da ima investitor pravico graditi na določenem zemljišču oziroma drugače posegati v prostor (1. alinea 1. odstavka 25. člena ZDVGOMP). Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je investitor kot dokazilo o pravici graditi na obravnavanih zemljiščih v skladu z 27. členom ZDVGOMP predložil izjavo, da je izveden postopek sporazumevanja z lastniki in odločbo o dovolitvi uvedbe razlastitvenega postopka za sporne parcele Upravne enote E. z dne 19.6.2006. Po vračilu premoženja upravičencem agrarne skupnosti, pravni nasledniki pokojnih upravičencev niso predlagali uvedbe dodatnega zapuščinskega postopka. Zato so bili zemljiškoknjižnim solastnikom postavljeni skrbniki za poseben primer v skladu z 211. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list RS št. 69/04 - ZZDR) katerim je bila odločba o uvedbi razlastitvenega postopka vročena in zoper katero pritožba ne zadrži njene izvršitve. V zadevi torej ni sporno, da zapuščinski postopki po članih agrarne skupnosti, ki so dobili vrnjene v postopku denacionalizacije sporni parceli niso zaključeni saj v večini primerov niso bili niti uvedeni, uveden pa je postopek za razlastitev, zato je po mnenju sodišča ugovor tožeče stranke, da investitor ni predložil dokazila o pravici graditi v skladno s 25. členom ZDVGOMP neutemeljen.

Iz vseh navedenih razlogov je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena in jo je sodišče zavrnilo v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1, ki ga je sodišče uporabilo v skladu z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1. Tožeča stranka je sodišču predlagala izvedbo glavne obravnave, ki je pa sodišče upoštevaje določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 ni opravilo, saj predlagani dokazi niso pomembni za odločitev.

Po določbi 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ki ga je sodišče uporabilo v skladu z 1. odstavkom 16. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odl. US - ZUS), ni podana pravna podlaga za stroškovni zahtevek tožečih strank, ki v tem upravnem sporu nista uspeli.