Jedro

Uporaba manjšega ročnega električnega vrtalnega stroja tudi v takšnih razmerah, v katerih je tožnik delal (na relativno majhnem prostoru in v nerodni drži), ne predstavlja nevarne dejavnosti.

Pri presoji, ali gre za nevarno stvar oziroma za nevarno dejavnost, gre za materialnopravno presojo.

Objektivna odgovornost je pridržana za obravnavanje tistih dejavnosti, ki so izredne, ki presegajo običajne vsakdanje nevarnosti in ki jih kljub zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče preprečiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 17.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od zneska 10.000,00 EUR od dneva vložitve tožbe in od zneska 7.000,00 EUR od 12. 03. 2009 dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 88,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, ki so opredeljeni v 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga razveljavitev sodbe. Izvedenec iz varstva pri delu je podal mnenje, da delodajalec tožniku ni zagotovil potrebnih sredstev za delo, da je opravljal delo s povečano nevarnostjo za poškodbe, da ga ni poučil iz varstva pri delu. Tudi pri ugotavljanju krivdne odgovornosti bi sodišče moralo upoštevati ugotovitve izvedenca. V nasprotju z njegovimi ugotovitvami izvedenca sodišče ugotavlja, da demontaža volanske ključavnice v visokem kamionu in z vrtalnim strojem ni nič posebnega. Da naj bi bilo takšno opravilo običajno, nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Neutemeljen je očitek tožniku, da ni vzel s seboj stolice, ko se je vrnil po orodje v delavnico. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče B.K., na katero je bilo večkrat opozorjeno in pomeni, da se je pri zavarovancu na terenu improviziralo, kakor se je kdo pač znašel, samo da je bilo ceneje. Tožnik je bil napoten na teren, da nalogo opravi kakor ve in zna, dejansko pa bi moral biti napoten z delovnim kamionom. Sodišče opira odločitev na nepomembno okoliščino, da tožnik varnostnemu inženirju ni omenil palete. Za tožnika je bilo ob prijavi bistveno, da se škodni dogodek zabeleži, uporaba palete se mu ni zdela bistvena. Sodišče povzema izpovedi prič Ka. in Kn., vendar ravno bistvenih izpovedb priče Kn. povzema. V obeh primerih iz sodne prakse je šlo za popolnoma drugačno dejansko stanje, tožnik primerjavo zato zavrača kot neprimerno. Sodišče ne upošteva dejstva, da je po tožnika k zavarovancu prišel voznik kamiona, da ga je potem še enkrat pripeljal z osebnim vozilom po orodje, da tožnik ni dobil nobene stolice, niti ni imel na razpolago tovornega vozila, da bil lahko na teren pripeljal stolico. Sodišče je bistveno kršilo določila ZPP tudi iz razloga, kjer je izhajalo iz stališča, da je glede objektivne odgovornosti že pravnomočno razsojeno. Višje sodišče je sprejelo stališče na podlagi takrat ugotovljenega dejanskega stanja. Vendar pa je dopolnitev dejanskega stanja prinesla bistveno spremembo glede odločilnih dejstev. Ker sodišče ni ugotovilo objektivne odgovornosti zavarovanca in ker je zmotno presodilo odločilna dejstva glede krivdne odgovornosti, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Odločitev sodišča je za tožečo stranko veliko presenečenje ob dejstvu, da je sodišče dopustilo tudi dokaz po postavitvi izvedenca medicinske stroke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno in v celoti ugotovilo vsa pravna odločilna dejstva ter na tako ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo kršitev postopka, na katere se sklicuje pritožba, niti tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo. Prav tako o odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem, kar je sodišče navedlo v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. V tej smeri namreč pritožba neutemeljeno očita sodbi kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da sodišče ni upoštevalo vseh ugotovitev izvedenca ter celotne izpovedbe priče B. K. Za navedeno kršitev bi šlo namreč le v primeru nasprotij med tistim, kar je o odločilnih dejstvih navedeno v obrazložitvi sodbe in v listinah oziroma zapisnikih o zaslišanju prič (t.im. protispisnost), kar pa konkretni sodbi ni mogoče očitati. Vsebino izvedenskega mnenja ter izpovedi priče B. K. je sodišče prve stopnje v sodbi v bistvenem delu pravilno povzelo ter pri tem obrazložilo, v katerem delu in zakaj tem dokazilom ni sledilo v celoti. Izpoved priče B. K. v tistem delu, ki jo izpostavlja pritožba (da je bilo delo na terenu včasih odvisno od iznajdljivosti vsakega posameznika) pa je tudi sicer del trditvene podlage tožeče stranke.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo in odločitev oprlo na sledeče dejansko stanje: tožnik se je poškodoval dne 19. 03. 2004 pri delu na terenu, ko je bil zaposlen v družbi A.C., ki je zavarovanec tožene stranke. Do poškodbe je prišlo, ko je tega dne z manjšim ročnim električnim vrtalnim strojem poskušal v kabini tovornega vozila odstraniti pokvarjeno ključavnico volana. Do padca je prišlo, ker je zdrsnil z lesene palete, ki si jo je sam podstavil. Tožnik se je pred izvedbo del v podjetje vrnil po opremo, ki mu je bila še potrebna (vrtalni stroj in svedri), ni pa vzel in pred tem poiskal drugega potrebnega sredstva za delo (stol ali stolica), ki so ga imeli delavci na razpolago. Odločil se je za postavitev lesene palete, ki ne predstavlja primernega pripomočka za opravljanje tovrstnega dela.

6. Pritožbeno sodišče enako kot ob prvem sojenju soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da pri opisani delovni nalogi ne gre za nevarno dejavnost, ki bi narekovala objektivno odgovornost tožene stranke (1). Tožnik se ni poškodoval pri delu niti z uporabo nevarne stvari, niti z dejavnostjo, iz katere bi izhajala večja škodna nevarnost. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da uporaba manjšega ročnega električnega vrtalnega stroja tudi v takšnih razmerah, v katerih je tožnik delal (na relativno majhnem prostoru in v nerodni drži), ne predstavlja nevarne dejavnosti. Pritožba v zvezi s tem trdi, da ni šlo za enostavno in vsakodnevno opravilo, ter da je tudi izvedenec ugotovil in potrdil obstoj povečane nevarnosti za poškodbe ter objektivne odgovornosti tožene stranke. Pri presoji, ali gre za nevarno stvar oziroma za nevarno dejavnost, gre za materialnopravno presojo. Izvedenec je v delu, ko se je opredelil o tem vprašanju, presegel naloge, ki so mu bile naložene pri izdelavi izvedenskega mnenja. Zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko svoje odločitve o tem ni oprlo na mnenje izvedenca. Objektivna odgovornost je pridržana za obravnavanje tistih dejavnosti, ki so izredne, ki presegajo običajne vsakdanje nevarnosti in ki jih kljub zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče preprečiti. V konkretnem primeru ne gre za takšno dejavnost. 7. Trditvena in dokazna podlaga tožeče stranke pa, glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča v ponovljenem postopku, tudi ne zadostuje za zaključek o krivdi tožnikovega delodajalca. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka po 1. odstavku 131. člena OZ morajo biti kumulativno izpolnjene predpostavke in sicer, da je tožniku nastala pravno priznana škoda, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja tožnikovega delodajalca, da obstaja vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo in da obstaja odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca. Pri tem je glede prvih treh predpostavk dokazno breme na strani tožnika, medtem ko mora dejstvo, da je škoda nastala brez krivde njenega zavarovanca, dokazati toženka. Tožnik tudi v pritožbi vztraja pri očitku protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke in svojega takratnega delodajalca, češ, da mu pri delu na terenu ni dal na razpolago ustreznih sredstev za delo (stola ali stolice oziroma drugega primernega podstavka), pri čemer v pritožbi očitek še nedopustno razširi v tem, da bi mu moral dati na razpolago ustrezno vozilo z ustrezno opremo. Tožena stranka se brani, da je tožnik izkušen delavec, ki je točno vedel, kakšno opremo potrebuje, pa si je ni priskrbel pri delodajalcu, ko se je vrnil s terena po opremo, čeprav mu je bila na razpolago.

8. Protipravno ravnanje tožnikovega delodajalca bi bilo takšno ravnanje, ki nasprotuje njegovim dolžnostim, kar ima za posledico določeno škodno nevarnost. Pravice in dolžnosti delodajalca in delavcev v zvezi z varstvom pri delu so urejene v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (predvsem določbe 5, 6. in 7. člena). Tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotovljene dejanske okoliščine nesreče ne zadostujejo za očitek o opustitvi dolžnostnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. V ponovljenem postopku je pritožbeno sodišče dalo prvostopenjskemu napotek, da razišče, ali so bila tožniku za konkretno delovno nalogo na razpolago vsa potrebna sredstva za delo, tudi tista, ki niso bila predpisana, pa so bila očitno potrebna. Izvedenec za varstvo pri delu je na vprašanje, ali je bilo za varnost pri delu v konkretnem dogodku poskrbljeno v skladu z veljavnimi predpisi, sicer odgovoril nikalno, ker da delavec ni bil dovolj točno teoretično in praktično poučen o nevarnostih, ki mu pretijo pri takemu delu (kar presega trditveno podlago tožnika), ker ni imel na razpolago stolice ali stabilne ploščadi za stanje na njej, nadalje ker tožnik ni pravilno izbral ustrezne opreme oziroma pripomočka za stabilno postavitev ploščadi, s katerim bi si zagotovil dvig od tal do višine vozila, ker ni izbral pravilnega položaja pri delu in ker ni dobil pisnih navodil, kako varno opravljati tovrstno delo. Na dodatna vprašanja ob zaslišanju pa je izvedenec pojasnil, da se je tožnik odločil po liniji najmanjšega odpora in vzel najnujnejšo opremo, zaradi tega je prišlo do nezgode, saj ni vzel stolice oziroma lestve. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v dokazno oceno sodbe, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati opustitve pri zagotovitvi opreme za varno delo. Tožnik je glede na svoje izkušnje vedel, da potrebuje stol ali stolico (ali kaj podobnega), v podjetje se je vrnil po opremo, ki jo je potreboval, pa pri tem ni poskrbel, da bi našel in s seboj vzel stol ali stolico, ki jo je sicer uporabljal pri podobnih opravilih. Tem ugotovitvam lahko sledi le zaključek, da je za nezgodo kriv sam tožnik, ker je bil neskrben in nepazljiv, saj bi si sam lahko zagotovil ob vrnitvi vsaj stol, ki je bil tudi po izpovedi zaslišanih prič v podjetju vedno na razpolago, ampak se je sam odločil za postavitev lesene palete. Pri tem pritožbeno sodišče sledi v celoti tudi logičnim in razumnim razlogom sodbe o tem, da posebna pisna navodila tožniku glede izvedbe menjave ključavnice niso bila potrebna, niti posebno teoretično in praktično usposabljanje tožnika v tej smeri. Sicer pa, kot že rečeno, tega tožnik med postopkom zavarovancu tožene stranke ni očital. 9. Pritožbeni očitki so neutemeljeni, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi na podlagi 353. člena ZPP.

(1) Ne glede na krivdo se odgovarja za škodo od tiste stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico (2. odst. 131. člena OZ, 149. člen OZ).